Jedro

Ker tožnica ni bila udeležena niti kot stranka niti kot stranska udeleženka v postopkih izdaje odločb, za katere je predlagala, da se izrečejo za nične, tudi ni upravičena predlagateljica po prvem odstavku 280. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.8.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP odpravila odločbo Upravne enote Mozirje z dne 15. 4. 2002 (1. točka izreka), in zavrgla tožničin predlog, da se izrečejo za nične odločbe Upravne enote Mozirje: z dne 4. 8. 1999 (odločba o priglasitvi del), z dne 10. 3. 1999 (lokacijsko dovoljenje), z dne 10. 6. 1999 (gradbeno dovoljenje), izdane investitorjema ...; z dne 5. 10. 1999 (odločba o priglasitvi del), izdana investitorjema ...; z dne 18. 5. 2000 (odločba o priglasitvi del) in z dne 23. 5. 2000 (odločba o priglasitvi del), izdani investitorki ...; z dne 9. 3. 2000 (sprememba lokacijskega dovoljenja), z dne 9. 3. 2000 (sprememba gradbenega dovoljenja), z dne 9. 1. 2001 (uporabno dovoljenje) in z dne 19. 7. 2000 (enotno dovoljenje za gradnjo), izdane investitorju ... (2. točka izreka). Tožena stranka je zavrgla predlog za izrek ničnosti navedenih upravnih odločb iz procesnih razlogov, ker tožnica v postopkih za izdajo teh odločb ni imela statusa stranke.

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in sledi utemeljitvi upravnega akta. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS in določbe 280. člena ZUP .

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnica (revidentka) vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna. Upravna enota Mozirje je sosedom izdala več nezakonitih dovoljenj za gradnjo. Poseženo je bilo v njeno zemljišče, s čimer sta bila kršena zakon in ustava. Sodišče ni razpisalo glavne obravnave in je s tem kršilo ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi prvega odstavka 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. To pomeni, da mora biti za vložitev tega izrednega pravnega sredstva izkazana aktivna legitimacija, in da mora organ, pri katerem je to pravno sredstvo vloženo oziroma, ki sprejme pristojnost za reševanje, v okviru formalnega preizkusa zahteve (določbe 129. člena ZUP) preizkusiti, ali jo je vložil upravičeni predlagatelj ter predlog zavreči, če aktivna legitimacija ni izkazana. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih je tožnica predlagala, da se izreče za nično deset navedenih upravnih odločb iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V upravnem postopku je bilo, na podlagi pridobljenih spisnih podatkov, ugotovljeno, da tožnica ni bila udeležena niti kot stranka niti kot stranska udeleženka v nobenem postopku za izdajo navedenih odločb, za katere je predlagala, da se izrečejo za nične. Vrhovno sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje, vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, ni pristojno presojati njegove pravilnosti). Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravičena predlagateljica po prvem odstavku 280. člena ZUP, torej za vložitev zadevnega predloga v navedeni določbi ZUP ni imela pravne podlage. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile v obravnavani zadevi določbe ZUP pravilno uporabljene.

9. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni podan. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Glede odločilnih razlogov pa se opira tudi na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS (ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje), po kateri sodišču v sodbi ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Prav ta ugotovitev prvostopnega sodišča pa izhaja iz izpodbijane sodbe.

10. Revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni utemeljen. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Ker se je v obravnavani zadevi presoja zakonitosti izpodbijane odločbe nanašala zgolj na pravilnost procesne odločitve upravnega organa, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti v upravnem postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja (pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti odločb). Zato opustitev glavne obravnave po presoji Vrhovnega sodišča na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala.

11. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.