Jedro

Raziskava ni zakonski znak prekrška iz prvega odstavka 25. člena ZSRib, temveč je zakonski znak prepovedan ribolov, česar pa odločba o prekršku v konkretizaciji dejanja ne očita, razen tega pa v opisu dejanja tudi ni konkretizirano, s čim je bila kršena 13. alineja prvega odstavka 25. člena ZSRib, saj ni opisano, na kakšen način se je izvajal prepovedan ribolov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevama za sodno varstvo in je odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilki zaradi prekrška po 6. točki prvega odstavka 66. člena in po tretjem odstavku 66. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSRib), ki naj bi ga storili s tem, da je Društvo ..., katerega predsednica je A. A., zaradi opustitve njenega dolžnega nadzorstva, meseca aprila 2018, izvajalo raziskavo platnice na območju spodnje Save in Krke brez dovoljenja ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ko je imelo le dovoljenje Agencije RS za okolje, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ustavilo, ker dejanje ni prekršek. Odločilo je še o stroških postopka, ki bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je prekrškovni organ vložil pravočasno pritožbo, kot navaja iz pritožbenega razloga iz 2. točke 154. člena ZP-1 (kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek). Po vsebini pa uveljavlja, da ZSRib v drugem odstavku 26. člena določa, da lahko minister, pristojen za ribištvo z dovoljenjem, izdanim v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave, na določenem območju in za določen čas izjemoma dovoli določen način opravljanja ribolova ne glede na prepovedi iz 25. člena istega zakona, razen načinov iz četrte in pete alineje prvega odstavka, če je to potrebno za znanstveno-raziskovalne namene oziroma v drugih posebej utemeljenih primerih. Dovoljenje izda minister na podlagi vloge po predhodni pridobitvi strokovnega mnenja zavoda za ribištvo, kateremu mora upravičenec pisno poročati o izvedbi dovoljenih dejanj. Nič od tega storilki nista predložili kot dokazno gradivo. Dovoljenje Agencije za okolje in prostor je stvar Ministrstva za okolje in prostor in nima prav nobene povezave z Zakonom o sladkovodnem ribištvu.

3. V odgovoru na pritožbo se storilki smiselno zavzemata za zavrnitev pritožbe in za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvem odstavku 25. člena ZSRib so navedeni prepovedani načini ribolova. Med drugim je v 13. alineji prvega odstavka določeno, da je prepovedano loviti ribe z uporabo elektrike. Ravnanje v nasprotju z navedenim predstavlja prekršek po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZSRib. Izjema od prepovedi ribolova je določena v drugem odstavku 26. člena ZSRib, ki določa, da lahko minister z dovoljenjem, izdanim v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave, na določenem območju in za določen čas izjemoma dovoli določen način opravljanja ribolova ne glede na prepovedi iz prejšnjega člena, razen načinov iz četrte in pete alineje prvega odstavka, če je to potrebno za znanstveno-raziskovalne namene oziroma v drugih posebej utemeljenih primerih. Dovoljenje iz prejšnjega odstavka izda minister na podlagi vloge po predhodni pridobitvi strokovnega mnenja zavoda. Upravičenec, ki pridobi dovoljenje v skladu s tem členom, mora o izvedbi dovoljenih dejanj pisno poročati zavodu.

6. Glede na zgoraj navedeno je prekršek storjen, če storilec nezakonito v nasprotju s prvim odstavkom 25. člena ZSRib lovi ribe in za takšen (prepovedan) ribolov nima dovoljenja iz drugega odstavka 26. člena ZSRib. Ravnanje, ki pomeni prekršek, je nezakonit ribolov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje postopka o prekršku ni ustavilo iz razloga, ker sta storilki dokazali, da sta za ribolov imeli dovoljenje iz 26. člena ZSRib, zaradi česar so brez pomena pritožbene navedbe, da storilki nista dokazali izjeme iz drugega odstavka 26. člena ZSRib. Prvostopenjsko sodišče je postopek o prekršku ustavilo iz razloga, ker je ugotovilo, da sta skladno z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah storilki imeli dovoljenje Agencije RS za okolje, s katerim je društvu za namene raziskovanja bilo dovoljeno ujetje, vznemirjanje in začasen odvzem iz narave živih osebkov zavarovanih vrst rib (Pisces), razen vrst iz skupin hrustančnice in loparji, pod pogojem, da se živali po ogledu in meritvah v čim krajšem času izpusti na mestu ujetja, da to dovoljenje velja na območju RS za obdobje 5 let in da se lahko ta raziskava vrši z elektroribolovom, trnkarjenjem ter uporabo vrše, kogla in mreže in da je društvo v določenem roku o raziskavi dolžno poročati Agenciji RS za okolje. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na vrsto aktivnosti, ki se je v kritičnem času izvajala s strani društva ter glede na način, na katerega se je ta aktivnost dovolila vršiti z dovoljenjem Agencije RS za okolje, je društvo raziskavo vršilo na podlagi ustreznega dovoljenja.

7. Presoja sodišča prve stopnje, da očitano dejanje ni prekršek, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Aktivnost, ki ga je društvo izvajalo, ni bil ribolov, temveč raziskava, kar nenazadnje izhaja tudi iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa. Pri presoji, ali je dejanje prekršek, je potrebno izhajati iz opisa dejanja. V predmetni zadevi je prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku dejanje konkretiziral z opisom, da je društvo izvajalo raziskavo platnice na območju spodnje Save in Krke brez dovoljenja ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s čimer je kršilo 13. alinejo prvega odstavka 25. člena ZSRib. Raziskava pa ni zakonski znak prekrška iz prvega odstavka 25. člena ZSRib, temveč je zakonski znak prepovedan ribolov, česar pa odločba o prekršku v konkretizaciji dejanja ne očita, razen tega pa v opisu dejanja tudi ni konkretizirano, s čim je bila kršena 13. alineja prvega odstavka 25. člena ZSRib, saj ni opisano, na kakšen način se je izvajal prepovedan ribolov. Sodišče mora v vsakem primeru presoditi, ali je opis dejanja v odločbi o prekršku v tolikšni meri konkretiziran, da iz njega izhajajo zakonski znaki prekrška. Če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov prekrška, ali če ti zakonski znaki pri opisu dejanja niso konkretno navedeni, potem dejanje, ki se storilcu očita z odločbo o prekršku, po zakonu ni prekršek.

8. Iz navedenih razlogov je presoja sodišča prve stopnje pravilna, ko je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker očitano dejanje ni prekršek, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo, v kateri pritožnik zgolj ponavlja, da bi storilca morala predložiti dokaze o izpolnitvi izjeme iz drugega odstavka 26. člena ZSRib, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.