Jedro

Tožeča stranka sama priznava, da niti etažna lastnina, niti solastniški deleži lastnikov poslovne stavbe še niso določeni. Čim pa je tako, je lastnino na poslovni stavbi opredeliti po 1. odst. 72. člena SPZ kot skupno lastnino. Po 2. odst. 72. člena SPZ pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje razmerja skupnih lastnikov do tretjih, pač pa za vprašanje njihovega medsebojnega razmerja, je pravilno stališče, da se v primeru, če solastniški deleži niso določeni, domneva, da so enaki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. 0008 Ig 2005/09809 z dne 15. 12. 2005 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 164,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v predmetnem sporu vtožuje stroške obratovanja poslovne stavbe, ki jih kot večinski lastnik poslovne stavbe v celoti plačuje dobaviteljem storitev, sorazmeren del pa prefakturira ostalim solastnikom poslovne stavbe glede na velikost površine, ki jo zasedajo v poslovni stavbi v odnosu do celote. Tožeča stranka sama priznava (tudi še v pritožbi), da niti etažna lastnina, niti solastniški deleži lastnikov poslovne stavbe še niso določeni. Čim pa je tako, je lastnino na poslovni stavbi opredeliti po 1. odst. 72. člena SPZ kot skupno lastnino. Po 2. odst. 72. člena SPZ pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje razmerja skupnih lastnikov do tretjih, pač pa za vprašanje njihovega medsebojnega razmerja, je sicer pravilno pritožbeno sklicevanje na 2. odst. 65. člena SPZ, da se v primeru, če solastniški deleži niso določeni, domneva, da so enaki. Toda v nasprotju s pritožnikovo že omenjeno trditvijo v prvostopenjskem postopku, da je stroške obratovanja poslovne stavbe, ki jih je najprej v celoti plačal sam, sorazmeren del prefakturiral ostalim solastnikom poslovne stavbe glede na velikost površine, ki jo zasedajo v poslovni stavbi v odnosu do celote, je pritožbena trditev, da sta bila solastnika (skupna lastnika) le tožnik in toženec, zaradi česar bi skladno z 2. odst. 65. člena SPZ morala kriti vsak polovico obratovalnih stroškov. Ker je že iz trditev samega tožnika v prvostopenjskem postopku jasno razvidno, da je (skupnih) lastnikov nerazdeljene poslovne stavbe več, koliko jih je, pa tožnik v prvostopenjskem postopku ni razkril, prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za uporabo določbe 2. odst. 65. člena SPZ.

Vsak skupni lastnik sme vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času (4. odst. 72. člena SPZ), za skupno lastnino pa se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom določeno drugače (5. odst. 72. člena SPZ), torej tudi določbe SPZ o načinu delitve solastnine, bodisi po sporazumu solastnikov (skupnih lastnikov) po 1. odst. 70. člena SPZ, bodisi po sodni poti v nepravdnem postopku po 2. odst. 70. člena SPZ. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče v tem postopku moralo ugotoviti višino idealnega deleža tožene stranke na skupni stvari. Čim pa delitev skupne poslovne stavbe med lastniki ni bila opravljena niti po idealnih deležih, prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo uporabiti določbe 68. člena SPZ, po kateri stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v razmerju z velikostjo idealnih deležev.

Ker je bil v predmetnem postopku med pravdnima strankama sporen solastniški delež tožene stranke na poslovni stavbi, kot jo je izračunal tožnik, je bilo ob zgoraj povedanem nerelevantno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na določbe SZ, sicer pa se je v zvezi z določitvijo idealnih deležev, kot je to predlagal v tem postopku tožnik, prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določbe SPZ. Neutemeljeno zato pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, saj je svojo odločitev prvostopenjsko sodišče oprlo ne le na določbe SZ, pač pa tudi na določbe SPZ.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.