Jedro

V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da tožeča stranka z morebitno novo tožbo ne bo mogla doseči odločanja sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da po poteku tega roka upnik oziroma tožeča stranka ne more več sodno uveljaviti svoje terjatve in ločitvene pravice. S tem pa izgubi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odlog plačila sodnih taks spremeni tako, da se plačilo sodnih taks odloži do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks) se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev ali odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Očitek, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je sodišče odločilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse ali o predlogu za odlog njenega plačila, ni utemeljen. Iz samega izreka je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba predloga, kar jasno izhaja tudi iz obrazložitve.

5. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ne razpolaga s premoženjem, s katerim bi lahko poplačala sodne takse takoj ali kasneje. Pri tem tudi sama v nadaljevanju pritožbe navaja, da je sodišče ugotovilo, da lahko sodne takse plača takoj. Iz presojenega premoženjskega stanja je sodišče prve stopnje namreč zaključilo, da tožeča stranka lahko plača sodne takse takoj, zato očitano nasprotje ni podano.

6. Tožeča stranka navaja, da nevedoma ni zapisala vsega premoženja, nezapisano premoženje je neznatne vrednosti, premoženje pa bi moralo sodišče preveriti v uradnih evidencah. Nadalje navaja, da s sredstvi za plačilo sodnih taks ne razpolaga, ker je zaloge, ki so sicer brez vrednosti, zarubil DURS, denarna sredstva ali terjatve pa bi ji tako ali tako pobrali upniki, predvsem DURS; pri tem je sodišče dejansko stanje ugotavljalo na podlagi bilance na dan 31.12.2014, moralo pa bi ga ugotavljati na dan vložitve tožbe – v februarju 2015. Prav tako je postavila trditve tudi glede računa v Avstriji.

7. Navedbe v zvezi z zalogami in računom v Avstriji so pritožbene novote. Novote je dopustno uveljavljati le, če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pred odločitvijo sodišča prve stopnje (smiselno 1. odstavek 337. člena ZPP). Navedba, da tožeča stranka nevedoma ni zapisala vsega premoženja, temu standardu nezakrivljenosti ni zadostila, glede računa v Avstriji pa sploh ničesar ni pojasnila, zakaj tega ni navedla prej. Stranka, še posebej pa to velja za pravno osebo, se mora sama poučiti o tem, kaj je potrebno za ugoditev njenemu predlogu, stališče, kot je zagovarjano v pritožbi, pa je preširoko in sodišče tako obsežne pomoči stranki ne sme nuditi. V skladu s 4. odstavkom 12. člena ZST-1 pa sodišče lahko po uradni dolžnosti preveri resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, nikakor pa ni dolžno stranke pozivati, da naj sama dopolni svoj predlog tako, da mu bo mogoče ugoditi.

8. Ugotovitev, da Zakon o sodnih taksah – ZST-1 ne dopušča popolne oprostitve plačila sodne takse, je pravilna in temu ni kaj dodati (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 11. člena ZST-1). Ob tem pa iz pritožbe izhaja, da tožeča stranka meni, da sodnih taks sploh ne more plačati, niti v delnem znesku.

9. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za odločanje o tožbi (105.a člen ZPP). V obravnavani zadevi je treba upoštevati še to, da tožeča stranka z morebitno novo tožbo ne bo mogla doseči odločanja sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka je namreč v stečaju. Postopek se je začel s tožbo na ugotovitev v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekane terjatve in ločitvene pravice; taka tožba mora biti vložena v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev, sicer terjatev in ločitvena pravica prenehata v razmerju do stečajnega dolžnika (primerjaj 301. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, predvsem 7. odstavek, 305. in 306. člen ZFPPIPP). To pa pomeni, da po poteku tega roka upnik oziroma tožeča stranka ne more več sodno uveljaviti svoje terjatve in ločitvene pravice. S tem pa izgubi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Višje sodišče se sicer strinja s tem, da je sodišče prve stopnje preverilo premoženjsko stanje tožeče stranke tudi iz javno objavljene bilance, saj ima podlago za to v 4. odstavku 12. člena ZST-1. Na tožeči stranki je bila dolžnost, da v primeru, da njeni podatki iz bilance na dan 31.12.2014, ki jo je sama sestavila, slaba dva meseca kasneje ne držijo več, to pojasni v predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks. Tega ni storila, niti ob predložitvi izjave o premoženjskem stanju, za kar je odgovorna sama, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili pač na voljo. Tako je kot premoženje tožeče stranke pravilno upoštevalo tudi v bilanci izkazane zaloge, posojila, kratkoročne poslovne terjatve in denarna sredstva. Na obseg ugotovljenega premoženja je vezano tudi višje sodišče. 11. Vendar pa po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da gre pri tem za premoženje, ki sicer zadostuje za plačilo sodnih taks, a ne omogoča takojšnje pretvorbe v denar, ki ga potrebuje za plačilo sodnih taks. Pri tem je upoštevalo tudi, da je isto sodišče prve stopnje 21.5.2015 in 25.5.2015, torej v času nekaj dni, o enakem predlogu odločalo v treh zadevah – I Pg 44/2015, I Pg 128/2015 in I Pg 121/2015 (in to po isti sodnici), v katerih sta udeleženi isti pravdni stranki, pri čemer je tožena stranka v stečaju, skupna vrednost sodnih taks za tožbe, ki je bila naložena v plačilo tožeči stranki, pa znaša 10.483,00 EUR. Pri tem je višje sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da v primeru, da plačilo sodnih taks ne bo odloženo, tožeča stranka ne bo mogla uveljaviti ustavne pravice do sodnega varstva. Prav tako je upoštevalo tudi navedbe iz dopolnitve predloga, ki ga je sodišče prejelo 15.4.2015 (r. št. 5 spisa), da so bili njeni računi dalj časa blokirani. To pa so tako pomembne okoliščine, ob visokem znesku dolžnih sodnih taks, da je potrebno tožeči stranki omogočiti odlog plačila sodnih taks, in sicer do izdaje končne sodne odločbe sodišča prve stopnje v zvezi z njenim zahtevkom (3. odstavek 11. člena ZST-1), pri čemer bo do takrat imela tudi dovolj časa, da bo svoje premoženje unovčila in si zagotovila sredstva za poplačilo sodnih taks.

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Pritožbo zoper odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks je zavrnilo, saj ta ni utemeljena (2. točka 365. člena ZPP). V delu, ki se nanaša na odlog plačila sodnih taks, je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, da je plačilo sodne takse za tožbo odložilo do izdaje končne odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila (163. člen ZPP).