Jedro

Da je imela deklica vrsto različnih težav že pred obravnavanim dejanjem in torej le teh ni mogoče pripisati (zgolj) obravnavanemu dogodku, je v svojem mnenju pojasnil tudi izvedenec.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obdolženega Z.Z. v skladu z določbo 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke oškodovanke bremenijo proračun. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je bila oškodovanka A.A. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega in mu upoštevaje omilitvena določila izreče kazen eno leto zapora.

3. Glede na predlog obdolženčevega zagovornika, da pritožbeno sodišče obdolženca in njegovega zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče procesne udeležence obvestilo o seji pritožbenega senata, le ti pa so se seje tudi udeležili.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. V posledici navedenega je obdolženca tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, pravilnosti razlogov, s katerimi je utemeljen prvostopni oprostilni izrek, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe in zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva dodaja naslednje:

6. Na sicer skopa pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, ki so po vsebini zgolj ponavljanje očitkov iz obtožbe, je v izpodbijani sodbi ustrezno odgovorilo že prvostopno sodišče. V izpodbijani sodbi je namreč pojasnilo, zakaj ni mogoče slediti državni tožilki, ki navaja, da je bila izpovedba oškodovanke verodostojna, prepričljiva ter podprta z drugimi dokazi, zlasti pa z izvedenskim mnenjem izvedenca E.G. V točki 18 izpodbijane sodbe je namreč prvostopno sodišče obširno pojasnilo, zakaj izpovedbe A.A. nimajo takšne teže, da bi bilo mogoče brez dvoma verjeti, da je do dejanja prišlo tako, kot je obdolžencu to očitala obtožba.

7. Dr. K.Z., otroški psihiater, je zaslišana kot priča na glavni obravnavi izpovedala, da je oškodovanko obravnavala od 11. 10. 2012 dalje. Nanjo so se obrnili dekličini starši, ki so zaznali spremembe v dekličinem obnašanju. Povod, da so starši poiskali pomoč, pa bi naj bilo obvestilo iz šole, da se deklica neobičajno vede, bruha, se reže, kar so opazili tudi sošolci in zaradi česar sta bila starša tudi zaskrbljena. Rezanje zapestij pri deklici je bilo po oceni dr. K.Z. povezano z razhodom s fantom ob koncu šolskega leta. Da so bile samopoškodbe pri deklici prisotne že pred obravnavanim dejanjem, pa sta povedala tudi oškodovankina starša. Oškodovankina mati Š.Š. je na sodišču tako (list. št. 178) med drugim povedala, da so bile samopoškodbe deklice prisotne pred obravnavanim dejanjem, po končnem izletu. Kot je nadalje povedala oškodovankina mati, pa bi naj v zvezi z dekličinim obnašanjem na šoli bila podana tudi anonimna prijava na policijo. Da sta z ženo pri oškodovanki zaznala samopoškodbe pred obravnavanim dogodkom, pa je izpovedal tudi oškodovankin oče R.R. (list. št. 145).

8. Da je imela deklica vrsto različnih težav že pred obravnavanim dejanjem in torej le teh ni mogoče pripisati (zgolj) obravnavanemu dogodku, je v svojem mnenju pojasnil tudi izvedenec dr. G., ki je med drugim, ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (stran 4 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 3. 12. 2014) povedal tudi, da je že v svojem pisnem mnenju izrecno napisal, da ni prepoznati, da bi obravnavani spolni napad pri deklici sam po sebi pustil neke posledice. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb okrožne državne tožilke v smeri, da je izvedenec dr. G. pri oškodovanki zaznal posledice spolne zlorabe. Dvom v to, da je do dejanja prišlo na način, kot je to opisano v obtožbi, pa nenazadnje izhaja tudi iz ostalih okoliščin, navedenih v izpodbijani sodbi, nenazadnje pa tudi ni spregledati, da je pritožnica tudi sama (stran 2 že navedenih prepisov) ob postavljanju vprašanj izvedencu dr. G. navajala, da je iz predloženih pogovorov razbrati v bistvu drugačno dejansko stanje, saj takrat deklica ni govorila o nobenem otipavanju (očitanem v obtožbi), šlo pa bi naj tudi za en sam poljub.

9. Ob navedenem, in ko pritožba tudi sicer z ničemer ne konkretizira, s katerimi deli izpovedb v postopku zaslišanih policistov bi naj bile potrjene dekličine trditve, in ko pritožba tudi ne pojasni, s katerimi deli izpovedb N.F., dekličinih staršev ter zdravnice, torej oseb, ki sploh niso bile navzoče ob obravnavanem dogodku, bi naj bila potrjena oškodovankina izpovedba, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja tudi, da se oprostilna sodba v skladu s 358. členom ZKP ne izreče le, če ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je bilo očitano, temveč tudi, če o tem obstaja dvom in v obravnavani zadevi je, po vsem obrazloženem, po oceni pritožbenega sodišča dvom, da je obdolženec storil dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe tudi dejansko obstajal. 10. Po navedenem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.