Jedro

Materialnopravno zmotna je trditev, da tožeči stranki zaradi (domnevne) pridobitve lastninske pravice na tuji nepremičnini na originaren način ni treba dokazovati toženčeve (kupčeve) nedobrovernosti, saj 2. odstavek 8. člena ZZK-1 v tem pogledu ne pozna nobenih izjem (primerjaj 2. odstavek 44. člena SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka P. R. d.o.o. je dolžna povrniti toženi stranki J. P. stroške pritožbenega postopka v znesku 1.131,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev njene solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 291/1 in parc. št. 291/5, obe k.o. X, v obsegu 1/4 od celote, izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.563,94 EUR in pravdnih stroškov stranskega intervenienta v znesku 1.156,70 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka na naroku 15.1.2009 predlagala vpogled v listine stranskega intervenienta, ki jih je slednji priložil k svoji pripravljalni vlogi, glede katere je bil prekludiran, vendar pa tožena stranka teh listin ni vložila v spis. Kljub temu je sodišče svojo sodbo oprlo na te listine, kar je postopkovno sporno. Ker je bila vloga stranskega intervenienta prekludirana, velja to tudi za njene priloge. Sodišče prve stopnje takšno ravnanje opravičuje s sklicevanjem na listine v spisu Okrajnega sodišča v Radovljici, P 155/2007, vendar pa se v tem spisu sporne listine ne nahajajo. Pravno zmotni so zaključki sodišča, da določbe 24. in 25. člena ZTLR ne poznajo pridobitve lastninske pravice z gradnjo na podlagi soglasja in da originaren način pridobitve lastninska pravica zahteva dobro vero graditelja. Po 25. členu ZTLR pripada graditelju lastninska pravica na zgrajenem objektu tudi, če je bil pri gradnji nedobroveren. Tožeča stranka je imela soglasje S. P. za gradnjo na njegovem zemljišču. Napačen je zaključek sodišča, da izpisek osnovnih sredstev tožeče stranke ni ustrezen dokaz, da predstavlja sporni prizidek premoženje tožeče stranke. Gre za verodostojno listino. Sodišče je prezrlo izpoved S. P., da je v spornem obdobju vodila poslovne knjige tožeče stranke njegova žena M. P.. To pomeni, da je tudi ona knjižila sporni prizidek med osnovna sredstva tožeče stranke. Takšna so lahko samo tista sredstva, na katerih ima gospodarska družba lastninsko pravico. Predlagana priča V. K. bi lahko izpovedal, ali so se poslovne knjige tožeče stranke glede osnovnih sredstev spreminjale in na kakšni podlagi se vodi seznam osnovnih sredstev. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ni res, da črna blagajna oziroma fond ne predstavlja premoženja tožeče stranke. Prav tako je napačen zaključek, da ni moč šteti, da se je gradnja prizidka financirala iz denarnih sredstev tožeče stranke, če so se krediti za prizidek plačevali iz tega njenega denarja. Nepomembno je, na kakšen način je tožeča stranka pridobivala gotovino v spornem obdobju. S. P. bil v tistem času zakoniti zastopnik tožeče stranke in je torej odgovarjal za vsebino njenih poslovnih listin, zato se ne more sklicevati, da ni vedel za vpis prizidka med osnovna sredstva tožeče stranke. S. P. je bil za svoje delo pri gradnji plačan s strani tožeče stranke in zato ni mogoče šteti, da je on financiral gradnjo. Razlogi sodbe so neskladni v delu, ko sodišče enkrat zaključuje, da sta prizidek financirala zakonca P., drugič pa, da ga je v celoti financiral S. P. sam. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazovati slabo vero tožene stranke. Bistvo originarnega načina pridobitve lastninske pravice je, da se pridobi že na podlagi samega zakona in za njen nastanek ni potreben vpis v zemljiško knjigo. V tem primeru tožeči stranki ni potrebno dokazovati toženčeve slabe vere in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne pride v poštev. 24. in 25. člen ZTLR ne določata, da pripada pravica zahtevati priznanje lastninske pravice graditelju zgolj napram prvotnemu lastniku zemljišča, napram njegovim pravnim naslednikom pa ne. Poleg tega je tožeča stranka dokazala toženčevo slabo vero. Z navedbami glede tega v svoji zadnji vlogi ni bila prekludirana, saj se je pri tem sklicevala na že prej predložene listinske dokaze, vlogo pa je podala kot odgovor na vlogo tožene stranke, v kateri se je ta sklicevala na vse svoje prejšnje navedbe, med drugim tudi na navedbe o dobri veri. Iz prodajne pogodbe in spisa P 155/2007 je moč razbrati, da je bil toženec seznanjen s sporom glede lastništva nepremičnine. To kaže določilo pogodbe o odpovedi zahtevkom iz naslova čezmernega prikrajšanja. Ni mogoče slediti toženčevi izpovedi, da se ni poglabljal v vsebino prodajne pogodbe in da je v delu, ki se nanaša na čezmerno prikrajšanje, ni razumel. Pri sklepanju pravnega posla o nepremičninah bi moral toženec kot vsaka stranka ravnati z veliko mero previdnosti. Če bi toženec vpogledal v spis P 155/2007 bi ugotovil, da je lastništvo nepremičnine sporno. Toženec v tem pogledu ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožniku ne pripada solastninska pravica, ker prizidek predstavlja del prvotnega lokala, ne pa samostojne enote. Na mestu prizidka pred gradnjo ni bilo ničesar. Dejstvo, da se prizidek drži prvotnega lokala še ne pomeni, da ni šlo za gradnjo na tujem svetu. 24. in 25. člen ZTLR ne predpisujeta izključne samostojnosti zgrajenega objekta.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na zatrjevane procesne kršitve, ki se nanašajo na določbe 286. člena in 1. odstavka 106. člena ZPP, že iz tega razloga, ker teh domnevnih kršitev ni pravočasno uveljavljala (1. odstavek 286.b člena ZPP). Če je tožeča stranka menila, da je sodišče prve stopnje storilo zatrjevane kršitve, bi jih morala uveljavljati že na naroku 15.1.2009, česar pa ni storila. Pri tem je protispisna trditev, da je sodišče prve stopnje opravičevalo svoje ravnanje (izvedbo "spornih" dokazov) s sklicevanjem na spis Okrajnega sodišča v Radovljici P 155/2007, v katerem naj bi se nahajale sporne listine, saj je pojasnilo le to, da se najemna pogodba med tožečo stranko in stranskim intervenientom nahaja tudi v tem spisu in da je toženec predlagal vpogled v ta spis že v odgovoru na tožbo (v 2. točki te vloge, v kateri je toženec podajal tudi trditve v zvezi s to najemno pogodbo).

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi pravno odločilna ugotovitev, da je bil toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe za obravnavane nepremičnine v dobri veri, da je njihov lastnik stranski intervenient kot prodajalec le-teh, saj je takšno stanje izhajalo iz podatkov zemljiške knjige. Zmotno je tožničino stališče, da ji ni bilo potrebno dokazovati toženčeve slabe vere. Eno temeljnih načel zemljiškoknjižnega in stvarnega prava je načelo zaupanja v zemljiško knjigo, izraženo v 8. členu ZZK-1 in 10. členu SPZ, ki določata, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. 8. člen ZZK-1 v 2. odstavku še določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Toženec se je v odgovoru na tožbo izrecno skliceval tudi na svojo dobrovernost in na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke ob nakupu obravnavanih nepremičnin. Tožnica bi zato morala zatrjevati in dokazovati toženčevo nedobrovernost, da bi lahko računala na uspeh v tej pravdi (ob dokazu ostalih relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi ji pripadala lastninska pravica na teh nepremičninah).

Tožeča stranka je pravočasno podala trditve o domnevni toženčevi nedobrovernosti le na prvem naroku za glavno obravnavo 6.11.2008, ko je zatrjevala zgolj to, da je bil toženec ob podpisu prodajne pogodbe seznanjen z vso zadevo (spornim lastništvom nepremičnin), kar naj bi dokazovalo določilo 1.b točke prodajne pogodbe in sicer, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko v korist banke (posredno pa naj bi bila obremenjena tožeča stranka, zaradi investicije v nepremičnine). Trditve tožeče stranke o pomenu 1.b točke prodajne pogodbe ne morejo voditi do sklepa, da toženec ni bil v dobri veri, saj se v tej točki pogodbe zgolj ugotavlja, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, vknjiženo v korist banke, za določen znesek. Tožeča stranka je kot dokaz za trditve o toženčevi nedobrovernosti predlagala še zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in priče S.P.. S.P. ni izpovedal ničesar o tem, da bi bil toženec seznanjen s sporom glede lastništva nepremičnin ob sklenitvi prodajne pogodbe (lastninska pravica toženca na tej nepremičnini je bila vknjižena v vrstnem redu zaznambe z učinkom od 9.11.2007, naslednjega dne po sklenitvi prodajne pogodbe), v zvezi z izpovedbo G.P. pa je sodišče prve stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, zakaj mu ni verjelo (da naj bi sam povedal tožencu za spor z očetom o lastništvu nepremičnine pred sklenitvijo prodajne pogodbe). V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne in skladne razloge izpodbijane sodbe. Pritožba ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje o izpovedbi G. P., njeno sklicevanje na ostale dokaze pa je neupoštevno, ker je tožeča stranka podala ostale trditve o toženčevi nedobrovernosti in predlagala ostale dokaze o tem šele v pripravljalni vlogi z dne 14.11.2008, po prvem naroku, in zato prepozno (286. člen ZPP). Toženec v svoji pripravljalni vlogi z dne 4.11.2008 ni podal nobenih dodatnih trditev o svoji dobrovernosti, zato tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 14.11.2008 ni imela več možnosti podajati novih trditev in dokazov o tem vprašanju. Ob takšnem položaju (da je bil toženec ob nakupu nepremičnin glede na zemljiškoknjižno stanje v dobri veri, da je njihov lastnik prodajalec) je že to zadoščalo za ugotovitev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pri tem je materialnopravno zmotna trditev, da tožeči stranki zaradi domnevne pridobitve lastninske pravice na tej nepremičnini na originaren način ni treba dokazovati toženčeve nedobrovernosti, saj 2. odstavek 8. člena ZZK-1 v tem pogledu ne pozna nobenih izjem (primerjaj tudi 2. odstavek 44. člena SPZ).

Sodišču prve stopnje se zato niti ni bilo treba ukvarjati s presojo ostalih trditev tožeče stranke v dejanski podlagi tožbe. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je ZTLR za razliko od pravnih pravil ODZ sicer res omogočal pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil gradnje na tujem svetu tudi nedobrovernemu pridobitelju, vendar pa to ne bi moglo vplivati na odločitev v tej zadevi (če toženec ne bi bil v dobri veri). Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da sta prizidek zgradila starša (sodišče prve stopnje je to ugotovilo tudi na podlagi ostalih dokazov), ne pa tožeča stranka, ki zato ne bi mogla imeti položaja graditelja. Nepomembno je, ali se je gradnja financirala iz sredstev tožeče stranke oziroma ali se je kredit za gradnjo plačeval iz tožničinih sredstev, saj bi v tem primeru tožeča stranka imela do S. P. le obligacijski, ne pa stvarnopravni zahtevek. Izpisek osnovnih sredstev sam po sebi ne bi mogel dokazovati tožničinega lastništva sporne nepremičnine in je bilo zaslišanje priče V. K. tudi iz tega razloga nepotrebno. Trditev, da je S. P. delal (gradil) v imenu tožeče stranke, je nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prizidek (zimski vrt) ne predstavlja samostojne oziroma nove stvari in tudi ne spreminja identitete nepremičnin, saj predstavlja le sestavni del same zgradbe oziroma izboljšuje njeno uporabnost. Takšen gradbeni poseg ne bi mogel privesti do lastninske pravice graditelja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini (v mejah stroškovnega zahtevka) pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožene stranke v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).