Jedro

Če iz dejstev, ki jih stranka, na kateri je trditveno breme, zatrjuje, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, takšna tožba ni sklepčna, pa čeprav bi se izkazalo, da so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična. Tožba je nesklepčna, ker tožnica ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev niti glede pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom, niti na podlagi zakona, s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je del parcele št. 2428/2 k.o. X. v izmeri 50 m2 ob poti s parcelo št. 2427/6 k.o. X., last tožeče stranke, kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti odmero tega dele parcele ter izdati tožnici za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo tožnica lahko vpisala kot lastnica tega dela parcele in ji je dolžna povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 501,11 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče ni zaslišalo, da bi lahko obrazložila svojo tožbo in navedla vse potrebno glede priposestvovanja in da bi obrazložila, zakaj se to vprašanje ni rešilo z geometrom. Ker sodišče tožnice ni zaslišalo, je storjena bistvena kršitev določb ZPP in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku veljata razpravno načelo in načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da so stranke dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), sodišče pa odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Če iz dejstev, ki jih stranka, na kateri je trditveno breme, zatrjuje, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, takšna tožba ni sklepčna, pa čeprav bi se izkazalo, da so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična. Zato je potrebno v takšnem primeru tožbeni zahtevek zavrniti brez obravnavanja.

V obravnavani zadevi je tožnica zatrjevala, da je v letu 1964 kupila parcelo št. 2427/15 z delom poti. Ko so v letu 1977 ali 1978 asfaltirali cesto, so razparcelirali pot in je nastala pot parcelna št. 2427/18 k.o. X. Pri tem pa je na drugi strani poti, to je ob poti, ostal trikotni del v izmeri cca 50 m2 zemljišča. Tožnica je ugotovila, da je ta njen trikotnik sedaj v katastru in zemljiški knjigi sestavni del parcele št. 2428/1, ki pa je vpisana na ime tožene stranke. Tožnica je zato zahtevala ugotovitev, da je ona lastnica navedenega zemljišča, kar je toženec dolžan priznati in dovoliti izmero tega dela parcele ter izdati tožnici za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino. V nadaljevanju postopka je na poziv sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, da navede dejstva, na podlagi katerih vtožuje tako ugotovitveni del tožbenega zahtevka kot originarni način pridobitve lastninske pravice, kot tudi glede izvedenega načina, glede katerega vtožuje izstavitev zemljiškoknjižne listine, pojasnila, da sta tožnica in njen pokojni mož sporni del nepremičnine kupila, potem pa je pri odmeri poti prišlo do napake.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev niti glede pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom, niti na podlagi zakona, s priposestvovanjem. Glede pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, na katerega meri dajatveni del tožbenega zahtevka, tožnica sploh ni zatrjevala obstoja zavezovalnega pravnega posla glede spornega zemljišča. Glede priposestvovanja pa ni navedla nobenih dejstev glede obstoja dobroverne lastniške posesti v potrebnem trajanju na spornem zemljišču. Ker tožnica ni ustrezno dopolnila svojih navedb kljub pozivu sodišča, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, saj pravno pomembnih dejstev za odločitev o zahtevku sploh ni bilo zatrjevanih. Dokazni postopek ni namenjen temu, da bi sodišče z izvedbo dokazov ugotavljalo pravno odločilna dejstva, pač pa je namen dokazovanja, da se ugotovi, ali so zatrjevana odločilna dejstva resnična ali ne. Zato je pritožba na trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo tožnice, ki bi lahko obrazložila tožbo in navedla vse potrebno glede priposestvovanja, neutemeljena. Ob zaslišanju bi tožnica lahko le potrdila že v tožbi ali pozneje, vendar v skladu z določbo 286. člena ZPP zatrjevana dejstva, saj zaslišanje stranke ni namenjeno navajanju pravno relevantnih dejstev.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe zakona, v postopku pa ni storilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, niti kršitev postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 1. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je nasprotna stranka dolžna povrniti stroške postopka le, kolikor so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato ocenjuje, da stroški, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih nosi sama.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.