Jedro

Pritožba vztraja, da ni mogoče govoriti o krivdi (malomarnosti), saj je zamudi botroval nesporazum med zakonito zastopnico toženca in njegovim računovodstvom. Pravilna je prvostopenjska presoja, da zatrjevani nesporazum ne predstavlja nezakrivljenega oziroma nepredvidljivega razloga, saj bi nepravilno ravnanje toženec oziroma njegov pooblaščenec z ustreznim ravnanjem lahko in morala preprečiti. Pritožbeno utemeljevanje, da je zakonita zastopnica še istega dne, ko je prevzela poziv za odgovor na tožbo (16. 2. 2022), tega po pošti poslala računovodstvu z namenom, da ji pomaga pri potrebnih opravilih glede odgovora na tožbo, še ne pomeni skrbnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 7. 2022 zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil v zvezi z zamudno sodbo in sklepom z dne 8. 6. 2022. 2. Toženec se pritožuje zoper sklep z dne 12. 7. 2022 zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da ga ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni obrazložilo, v čem konkretno je bila krivda toženca in njegovega pooblaščenca. Tožencu ni mogoče očitati malomarnosti, prav tako niso bile podane okoliščine, v katerih bi bilo mogoče prepoznati krivdo njegovega pooblaščenca. Zamudi roka je botroval nesporazum med zakonito zastopnico toženca in njegovim računovodstvom. Upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje je treba pri majhni družbi presojati manj strogo kot pri veliki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je zamudila rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Toženec zamudo roka za odgovor na tožbo utemeljuje s tem, da je njegov odvetnik kot dan vročitve poziva za odgovor upošteval datum, ki je bil razviden iz štampiljke, odtisnjene na tem pozivu (18. 2. 2022). Šele po izdani zamudni sodbi se je izkazalo, da to ni bil datum, ko je bil poziv dejansko vročen tožencu, temveč gre za datum, ko je ta poziv s strani zakonite zastopnice toženca prejela njegova računovodska služba.

7. Pritožba očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ne obrazložilo, v čem konkretno je krivda toženca ali njegovega pooblaščenca, temveč je le pavšalno navedlo, da zamuda izvira iz sfere toženca. Očitek ni utemeljen, saj je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dosledno povzelo navedbe, s katerimi je toženec utemeljeval predlog za vrnitev v prejšnje stanje in obrazložilo, zakaj ne predstavljajo upravičenega vzroka v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP. Zaključek, da je krivda za zamudo na strani toženca, je utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da so upravičen vzrok za zamudo procesnega dejanja lahko le okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila sama oziroma ki jih kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Predlog je torej presojalo po merilih krivde, kar je tudi stališče judikata II Cp 2774/2009, ki ga pritožba izrecno izpostavlja.

9. Pritožba vztraja, da ni mogoče govoriti o krivdi (malomarnosti), saj je zamudi botroval nesporazum med zakonito zastopnico toženca in njegovim računovodstvom (A. d. o. o.). Pravilna je prvostopenjska presoja, da zatrjevani nesporazum ne predstavlja nezakrivljenega oziroma nepredvidljivega razloga, saj bi nepravilno ravnanje toženec oziroma njegov pooblaščenec z ustreznim ravnanjem lahko in morala preprečiti. Pritožbeno utemeljevanje, da je zakonita zastopnica še istega dne, ko je prevzela poziv za odgovor na tožbo (16. 2. 2022), tega po pošti poslala računovodstvu z namenom, da ji pomaga pri potrebnih opravilih glede odgovora na tožbo, še ne pomeni skrbnega ravnanja. Zakonita zastopnica toženca je bila v 3. točki poziva opozorjena na posledice, če v 30-dnevnem roku od njegove vročitve ne bo odgovorila na tožbo, vendar iz navedb predloga za vrnitev v prejšnje stanje (in pritožbe) ne izhaja, da je v nadaljevanju ustrezno poskrbela za upoštevanje tega roka. Ni namreč zatrjevano in dokazano, da je računovodstvo, kateremu je prepustila postopanje s pozivom, obvestila o datumu vročitve tožencu, čeprav je bila na pomen tega datuma izrecno opozorjena v 1. in 3. točki poziva. Ker se delodajalec ne more uspešno sklicevati na neustrezno ravnanje svojega zaposlenega pri ravnanju s poštnimi pošiljkami,1 velja to še toliko bolj v tem primeru, ko je toženec poziv za odgovor na tožbo posredoval tretji osebi, ta pa je nanj zabeležila datum njenega prejema tega poziva (18. 2. 2022).

10. Iz pritožbe izhaja, da niso bile podane niti okoliščine, ki bi kazale na krivdo pooblaščenca toženca, saj se je odvetniška pisarna pri določitvi datuma za podajo odgovora na tožbo zanesla na datum prejema poziva, ki je bil naveden v prevzemni štampiljki na pozivu (18. 2. 2022). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pooblaščenčevo zanašanje na ta datum ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Z ravnanjem pooblaščenca namreč ni mogoče opravičevati že omenjenega neskrbnega ravnanja zakonite zastopnice in podaljšati roka za odgovor na tožbo.2

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikata I Cpg 703/2013 in II Cpg 714/2001. Prvi judikat poudarja stališče, ki je bilo zavzeto tudi v tem sporu, tj. da se pravna oseba ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, zlasti ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami. Drugi judikat resda navaja, da je treba v specifičnih primerih (majhna enoosebna družba, ki se ukvarja z delom na terenu) upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo kot pri velikih družbah, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji, vendar pa kljub obstoju takih okoliščin poudari pomen skrbnosti direktorja v zvezi s sodnimi pošiljkami. Ta skrbnost v obravnavani zadevi ni bila dokazana. Tako ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za ugoditev predlogu s sklicevanjem na to, da je toženec majhna družba, ki se ukvarja izključno z gradbeno dejavnostjo, da je edina družbenica hkrati zakonita zastopnica, ki je po izobrazbi gimnazijska maturantka, da je družbo ustanovila z namenom zagotavljanja finančnih sredstev za preživljanje sebe in družine ...

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je izdaja zamudne sodbe posledica neaktivnosti toženca, ki v roku ne odgovori na tožbo, medtem ko je v tej zadevi toženec storil vse, da bi bil odgovor na tožbo oddan pravočasno. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti toženca domneva, da priznava vse tožbene navedbe. Uporaba instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa se ne navezuje na te okoliščine, temveč na pogoje iz prvega odstavka 116. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti niso podani, je predlog utemeljeno zavrnilo.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi zadeve in ni bil potreben pravdni strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 466/2021, Pdp 394/2020, Pdp 482/2018 idr. 2 Tudi sicer je iz poziva, posredovanega pooblaščencu toženca, jasno razvidno, da je na njem odtisnjena prevzemna štampiljka podjetja A. d. o. o. in ne prevzemna štampiljka toženca, katerega zastopanje je prevzel pooblaščenec.