Jedro

Uradni preizkus ugovornih razlogov na pritožbeni stopnji je tudi pred uveljavitvijo novele ZIZ-A zajemal ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da predložena listina ni izvršilni naslov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Upnica je predlagala, naj sodišče na podlagi verodostojne listine dovoli izvršbo na dolžničine nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tako predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 27.11.1998. V ugovoru proti sklepu o izvršbi je dolžnica navajala, da je v skladu z dogovorom z upnico 30.11.1998 začela preko trajnika odplačevati po 31.000 SIT mesečno, zaradi odprtja nove trgovine, o čemer prilaga zakupno pogodbo, pa bodo lahko že čez en mesec ti zneski še večji.

Sodišče prve stopnje je ugovor očitno štelo za neobrazloženega, saj ga je predložilo v reševanje pritožbenemu sodišču. To je s sklepom z dne 24.11.1999 dolžničinemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in upničin predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrnilo. V razlogih je navedlo, da je ob upoštevanju uradno upoštevnih razlogov ugovor utemeljen. Sklep o izvršbi nima podlage in je v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 - ZIZ). Upnica je namreč vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni pa v skladu z 41. členom ZIZ predlagala, naj sodišče najprej naloži dolžnici v plačilo terjatev v 8-dnevnem roku in šele v primeru neplačila dovoli izvršbo. Njen predlog za izvršbo je tak, kot da izvršilni naslov ne bi bila verodostojna listina, ampak pravnomočna sodna odločba. Ob pravilni uporabi materialnega prava iz 41. člena ZIZ bi moralo že sodišče prve stopnje tak upničin predlog kot neutemeljen zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ugovoru ugodilo in odločilo kot v izreku sklepa.

Proti temu sklepu je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva). V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 23. člena, 55. člena in 62. člena ZIZ v zvezi s smiselno uporabo prvega odstavka 437. člena ZPP, nepravilno pa je uporabilo 41. člen ZIZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Po oceni zahteve dolžnica v svojem ugovoru ni navedla razlogov po prvem odstavku 55. člena ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Sodišče prve stopnje je ugovor kot neobrazložen predložilo pritožbenemu sodišču, to pa za svojo odločitev kot procesno podlago navaja 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot materialnopravno podlago pa 41. člen ZIZ. Zahteva pri uveljavljanju absolutne procesne kršitve ugotavlja, da izrek sklepa pritožbenega sodišča nasprotuje samemu sebi in razlogom sklepa, saj se po navedeni točki pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi pa je sodišče ugodilo ugovoru oziroma pritožbi dolžnice, sklep o izvršbi razveljavilo in izvršilni predlog zavrnilo. Ravnalo je torej po 3. in ne po 2. točki 365. člena ZPP. Poleg tega sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, kateri po uradni dolžnosti upoštevni ugovorni razlog iz drugega odstavka 55. člena ZIZ je pritožbeno sodišče uporabilo. Pri uveljavljanju relativnih procesnih kršitev zahteva navaja, da je dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine materialnopravno urejena v 23. členu ZIZ, ugovorni razlogi v 55. členu ZIZ, postopek pri ugovoru zoper tak sklep pa je urejen v 62. členu ZIZ. Postopek je analogen tistemu za izdajo plačilnega naloga. Tudi tak sklep o izvršbi lahko dolžnik izpodbija iz razlogov po prvem odstavku 55. člena ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Sodišče pri odločanju o ugovoru pazi po uradni dolžnosti le na razloge iz 1. in 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. Zato vsebina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki jo določa 41. člen ZIZ, ni razlog za materialnopravno zavrnitev upnikovega zahtevka. Če je sodišče druge stopnje štelo, da ni zakonskih pogojev za dovolitev izvršbe, bi lahko samo s smiselno uporabo prvega odstavka 437. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek. S tem bi se začel pravdni postopek, v katerem je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka eden od materialnopravnih pogojev za ugoditev temu zahtevku. Zato zahteva predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

Zahteva je bila vročena dolžnici, ki nanjo ni odgovorila, in upnici, ki v odgovoru pritrjuje razlogom zahteve in navaja nove dodatne razloge o procesnih nepravilnostih, ki jih je po njenem mnenju storilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tej zadevi je vrhovno sodišče uporabilo novi ZIZ, ker je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi izdalo po njegovi uveljavitvi, in novi ZPP, ker v času njegove uveljavitve postopek na prvi stopnji zaradi vloženega ugovora in ocenjevanja njegove obrazloženosti še ni bil končan.

Zahteva neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navedba 2. točke namesto 3. točke 365. člena ZPP je očitna pisna pomota, saj je vsebinski opis odločitve v razlogih pritožbene odločbe o ugoditvi ugovoru, razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi upničinega izvršilnega predloga enak odločitvi v samem izreku sklepa. Zato ne gre za očitano nasprotje. Tudi nenavedba uradno upoštevnega ugovornega razloga z zakonsko opredelitvijo ne predstavlja pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kadar so ta dejstva opisno razvidna iz razlogov sodne odločbe.

Zahteva relativne kršitve določb postopka opredeljuje kot kršitve zaradi neuporabe določb 23. člena (verodostojna listina), 55. člena (ugovorni razlogi) in 62. člena ZIZ (postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) v zvezi s smiselno uporabo 437. člena ZPP (odločbe pri ugovoru zoper plačilni nalog) ter zaradi napačne uporabe 41. člena ZIZ (vsebina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine), kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa pritožbenega sodišča. Izhaja torej iz izhodišča, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne pa sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. To izhodišče je nepravilno, saj v izvršilnem predlogu predlagani izrek sklepa o izvršbi ustreza sklepu o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova in tak sklep je sodišče prve stopnje tudi izdalo, čeprav upnica ni predložila izvršilnega naslova. Zato v tej zadevi ne more iti za relativne procesne kršitve določb ZIZ (in ZPP), ki se nanašajo na verodostojno listino. Izhajati je treba iz dejansko izdanega sklepa o izvršbi in tistih zakonskih določb, ki urejajo postopek pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Ugovorni razlogi zoper obe vrsti sklepov o izvršbi so urejeni v 55. členu ZIZ. Po mnenju vrhovnega sodišča dolžničine navedbe v ugovoru nakazujejo na ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj je dolžnica zatrjevala nov dogovor z upnico o obročnem odplačevanju dolga, res pa ugovoru ni priložila dokaza o zatrjevanem dogovoru. Vendar se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obrazloženosti dolžničinega ugovora, ker je pri predlogu za izvršbo in sklepu o izvršbi ugotovilo take nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V razlogih svojega sklepa je med drugim poudarilo, da bi morala upnica za izvršilni predlog s tako vsebino priložiti kot izvršilni naslov pravnomočno sodno odločbo, ne pa verodostojne listine. Navedeni razlogi materialnopravno predstavljajo razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri lahko dolžnk ugovarja tudi, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni izvršilni naslov. V obravnavani zadevi je šlo prav za tako napako.

Ostane le še vprašanje, ali je pritožbeno sodišče ta ugovorni razlog lahko upoštevalo po uradni dolžnosti. V času njegovega odločanja se je besedilo drugega odstavka 55. člena ZIZ glasilo, da sodišče pri odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti pazi na razloge iz 1. in 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. S kasneje uveljavljeno novelo ZIZ-A je bilo to besedilo dopolnjeno ali popravljeno tako, da je sedaj med 1. in 4. točko namesto besede "in" vnešena beseda "do". Da sedaj sodišče mora po uradni dolžnosti paziti tudi na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ne more biti nobenega dvoma. Za čas pred uveljavitvijo novele so bila stališča različna. Vrhovno sodišče pritrjuje tistim, ki so se zavzemali za upoštevanje tega ugovornega razloga tudi v okviru uradnega preizkusa. Tako stališče se je že uveljavljalo tako v teoriji kot v sodni praksi. Prof. dr. Dragica Wedam Lukić v članku Sistem pravnih sredstev po novem Zakonu o izvršbi in zavarovanju v gradivu za seminar o aktualnih pravnih vprašanjih novega izvršilnega prava, ki je potekal septembra 1998 v Mariboru, zavzema stališče, da mora sodišče na razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ paziti po uradni dolžnosti in da gre v takratnem besedilu drugega odstavka navedenega člena za redakcijsko pomanjkljivost. Za redakcijsko napako ob uporabi besede "in" namesto "do" je takratno besedilo drugega odstavka 55. člena ZIZ označilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbi III Cp 1151/99 in svoje stališče utemeljilo z argumentom močnejšega razlogovanja, da sodišče toliko bolj pazi na to, da je predložena listina izvršilni naslov in da je obveznost po izvršilnem naslovu zapadla (2. in 3. točka), kot pa pazi po uradni dolžnosti, ali je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (4. točka).

Vrhovno sodišče pravkar pojasnjeno stališče v celoti sprejema in zato ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu materialnopravno pravilno odločilo. Razlogov v odgovoru na zahtevo ni obravnavalo, saj upnica ne more razširjati razlogov, ki jih uveljavlja Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi. Po vsem obrazloženem je na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku tega sklepa.