Jedro

Pri ugotavljanju obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je treba v skladu z uveljavljeno sodno prakso upoštevati tudi dejansko stanje v času uveljavitve ZDen. Namen takšne razlage predpisa je preprečiti, da bi bila zaradi spremembe, ki se je zgodila po uveljavitvi ZDen, katera od strank v drugačnem (boljšem ali slabšem) položaju.

Prav dejstvo, ki kaže na to, da se je zemljišče očitno že ob uveljavitvi ZDen uporabljalo za enak namen, kot se uporablja še danes, je po presoji sodišča bistveno za zaključek, da zemljišča zaradi obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen upravičenki ni mogoče vrniti v naravi. Glede na navedeno za odločitev tudi ni bistveno, v kakšnem obsegu oziroma površini natančno (v celoti ali zgolj deloma) se je v določenem časovnem trenutku (v času od uveljavitve ZDen vse do izdaje izpodbijane odločbe) nepremičnina dejansko v naravi uporabljala za namen skladiščenja. Obseg uporabe nepremičnine se lahko namreč skozi daljše časovno obdobje tudi spreminja - glede na vsakokratni obseg poslovne dejavnosti družbe - kot je to v postopku pojasnil tudi zavezanec.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju upravna enota) odločila, da je Slovenski državni holding d.d. dolžan upravičenki A.A., rojeni ..., za podržavljeno nepremičnino (travnik v izmeri 0,7716 ha) s parc. št. 383/30, k.o. ... (ob podržavljenju del parcele št. 262, k.o. ...), plačati odškodnino v obliki obveznic SOS2E v skupni vrednosti 13.285,26 DEM oziroma 6.792,64 EUR (točka 1 izreka). Navedene obveznice je dolžan v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer, B.B. (točka 2 izreka). E-zemljiška knjiga opravi pri parc. št. 383/30, k.o. ..., na predlog upravnega organa po pravnomočnosti odločbe izbris zaznambe uvedbe obnove denacionalizacijskega postopka (točka 3 izreka). Z izpodbijano odločbo, delno odločbo št. 330-3824/2006-36 z dne 28. 9. 2010 in odločbo št. 330-3824/2006-100 z dne 11. 11. 2013 je bilo v celoti odločeno o predlogu za obnovo postopka denacionalizacije z dne 4. 8. 2006, ki so ga vložile D. d.o.o. (točka 4 izreka). Po ugotovitvi upravne enote v postopku stroški niso nastali (točka 5 izreka).

2. Upravna enota v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bilo upravičenki podržavljeno zemljišče s parc. št. 262, k.o. ..., iz katerega je kasneje nastalo zemljišče s parc. št. 383/1 in nato še 383/4, k.o. ..., ki se je na podlagi odločbe Geodetske uprave Ptuj z dne 14. 7. 2010 razdelilo v zemljišča s parc. št. 383/30, 383/31 in 383/32, k.o. ...

3. Z delno odločbo št. D321-599/00-05109 z dne 14. 4. 2004 je bila parc. št. 383/4, k.o. ... upravičenki vrnjena v naravi, po njeni pravnomočnosti pa je dne 4. 8. 2006 družba D. d.o.o. vložila predlog za obnovo postopka, ker je upravni organ ni vključil v postopek odločanja o denacionalizaciji zemljišča s parc. št. 383/4, k.o. ..., na katerem ima zgrajene proizvodne objekte za popravilo železniških vozil, preostali del parcele pa uporablja za skladiščenje kolesnih dvojic in drugega materiala. Predlogu za obnovo postopka je upravna enota ugodila in dne 24. 8. 2007 odločbo št. D321-599/00-05109 z dne 14. 4. 2004 odpravila v delu, ki se nanaša na vrnitev zemljišča s parc. št. 383/4, k.o. ...

4. V obnovljenem postopku je bilo tako predmet odločanja vračilo zemljišča s parc. št. 383/30, k.o. ... (o vračilu zemljišč s parc. št. 383/31 in 383/32, k.o ... je bilo namreč že odločeno z odločbama 330-3824/2006-36 z dne 28. 9. 2010 in odločbo št. 330-3824/2006-100 z dne 11. 11. 2013), ki je v lasti družbe D. d.o.o., ki vračilu v naravi nasprotuje, ker zemljišče nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti.

5. O zahtevi za denacionalizacijo je upravna enota že odločila z odločbo št. 330-3824/2006-10005077 z dne 11. 11. 2013, s katero je nepremičnino vrnila v last in posest upravičenki, a je bila odločba z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 2. 2015 na pritožbo zavezanca za vračilo premoženja v delu 1., 4. in 6. točke izreka, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 383/30, k.o. ..., odpravljena, zadeva pa je bila vrnjena upravni enoti v ponovni postopek z napotitvijo, da mora upravna enota v ponovljenem postopku obstoj ovir za vračilo nepremičnine glede na navedbe zavezanca za vračilo presoditi tudi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

6. Družba D. d.o.o. je v postopku med drugim predložila Pogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča družbene lastnine na E., TOZD z dne 2. 9. 1981, ki se nanaša tudi na zemljišče s parc. št. 383/1, iz katerega je leta 1985 nastalo zemljišče s parc. št. 383/4, k.o. .... Predložila je tudi fotografije iz 80-ih let, iz katerih je po ugotovitvi upravne enote razvidno, da se je obravnavana nepremičnina že v 80-ih letih uporabljala za izvajanje enake dejavnosti kot jo družba D. d.o.o. na zemljišču s parc. št. 383/30 izvaja še danes.

7. Prav tako je predložila Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, F.F., o obstoju ovir po ZDen za vrnitev v naravi zemljišča s parc. št. 383/30, k.o. ..., vsebino katerega upravna enota v obrazložitvi odločbe tudi povzema ter pojasnjuje, da ga, ker je bilo pridobljeno izven postopka, ni štela za izvedeniško mnenje, temveč za mnenje strokovnega pomočnika stranke v smislu 61. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Dne 15. 3. 2016 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri sta pooblaščenca pravnih naslednic upravičenke izjavila, da zahtevata, da se zemljišče s parc. št. 383/30 vrne v naravi, podrejeno, kolikor vračilo v naravi ni možno, pa sta zahtevala, da se odškodnina izplača v obliki obveznic.

9. Ustna obravnava je bila združena s terenskim ogledom kompleksa nepremičnin, ki je v uporabi družbe D. d.o.o., katerega del je tudi zemljišče s parc. št. 383/30, k.o. ... Kot pojasnjuje upravna enota, je bilo na ogledu ugotovljeno, da se kompleks ne more širiti, saj je na vseh straneh omejen s cesto, železniškim tirom in nepremičninami v lasti drugih subjektov. Ugotovljeno je tudi bilo, da je celotna površina zemljišča s parc. št. 383/30, ki v naravi predstavlja zunanje odprto skladišče, sveže nasuta in utrjena z gramozom, po sredi parcele poteka utrjena gramozirana pot, na celotni površini parcele pa se nahajajo kolesne dvojice in drug odpadni material. Tudi ostale zunanje površine kompleksa so po ugotovitvi upravne enote zasedene s kolesnimi dvojicami, osmi in vagonskimi podstavki tako, da za potrebe skladiščenja ni mogoče uporabiti niti drugih površin kompleksa. Ker zunanje skladišče predstavlja bistveni prostorski in organizacijski element kompleksa družbe, po mnenju upravne enote ni mogoče odmeriti niti enega m2 zemljišča in ga vrniti upravičenki v naravi.

10. Glede aero-foto posnetkov in fotografij zemljišča s parc. št. 383/30, k.o. ... v različnih časovnih obdobjih, ki sta jih v dokaz v postopku predložila pooblaščenca pravnih naslednic upravičenke, pa upravna enota pojasnjuje, da jih pri odločanju ni upoštevala, saj je tudi po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v postopku denacionalizacije za odločanje pravno pomembno stanje ob vračanju, ki je bilo ugotovljeno z ogledom na terenu. Stanje nepremičnin v času uveljavitve ZDen se zato v postopku ni ugotavljalo, čeprav, kot dodaja upravna enota, podatki dokumentacije kažejo, da so površino današnjega zemljišča s parc. št. 383/30 za potrebe proizvodnega procesa poleg družbe D. d.o.o. že vsaj od leta 1980 uporabljali tudi njeni pravni predniki.

11. V obravnavani zadevi je, glede na obrazloženo, po mnenju upravne enote izkazan obstoj ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev zemljišča s parc. št. 383/30 v naravi. Parcela namreč skupaj z ostalimi nepremičninami tvori prostorsko celoto - vse nepremičnine so med seboj funkcionalno tako nedeljivo povezane, da bi bila z vrnitvijo nepremičnine uporaba prostorskega kompleksa ovirana.

12. Zoper izpodbijano odločbo so pravne naslednice razlaščenke vložile pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju ministrstvo) z odločbo št. 490-28/2016/4 z dne 28. 9. 2016 zavrnilo. Tudi po mnenju ministrstva je za odločitev pomembno stanje zemljišča v času izdaje odločbe. Glede očitka, da se zemljišče ni zmeraj v enakem obsegu uporabljalo za skladiščenje, pa dodaja, da so površine, ki jih zavezanec za vračilo potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, v različnih časovnih obdobjih različne, odvisno od obsega dela, ki ga zavezanec v določenem trenutku opravlja. Ministrstvo zavrača tudi ugovor, da bi lahko družba D. d.o.o. za skladiščenje kolesnih dvojic namesto zemljišča, ki je predmet odločanja, uporabila zemljišče, ki služi kot parkirišče za vozila zaposlenih. Tudi to zemljišče namreč tvori del industrijskega kompleksa, ki je namenjen poslovanju zavezanca za vračilo. Upoštevaje pozidanost kompleksa, pa zavezanec na voljo tudi nima drugih površin, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot odprto skladišče. 13. Glede očitka, da se je upravna enota v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevala na izvedensko mnenje strokovnega pomočnika zavezanca, pa ministrstvo ugotavlja, da upravna enota v obrazložitvi izpodbijane odločbe za pomočnika uporablja napačen izraz izvedenec, a njegovega poročila po ugotovitvi ministrstva upravna enota ni obravnavala kot izvedeniško mnenje. Navedbe v poročilu je namreč štela zgolj za strokovne navedbe stranke. Po mnenju ministrstva izvedba dokaza z izvedencem v postopku tudi ni bila potrebna, saj je obstoj ovire za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izkazan že z dokumenti zadeve, za odločitev pa tudi ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, ne razpolaga.

14. V tožbi pravne naslednice upravičenke do denacionalizacije poudarjajo, da je upravni organ pri ugotavljanju obstoja ovire za vrnitev nepremičnine v naravi izhajal iz napačnega pravnega stališča, da je odločilno zgolj stanje nepremičnine v času izdaje odločbe. Iz sodne prakse, na katero se v zvezi z določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen sklicujejo tožnice, namreč izhaja, da je treba pri odločanju upoštevati stanje, ki je bilo v naravi v času uveljavitve ZDen. V postopku denacionalizacije so tožnice zatrjevale, da zavezanec za vračilo ob uveljavitvi ZDen zemljišča ni uporabljal za potrebe svoje dejavnosti - zemljišče je bilo namreč deloma poraslo z grmovjem in drevjem, za namen zunanjega skladiščnega prostora pa ga je zavezanec za vračilo preuredil šele tekom denacionalizacijskega postopka oziroma tik pred ogledom dne 15. 3. 2016, ko je zemljišče v celoti očistil, gramoziral in ga po celotni površini založil s kolesnimi dvojicami in drugim materialom. Navedeno po mnenju tožnic dokazujejo tudi predloženi aero-foto posnetki območja, ki jih upravna enota pri odločanju ni upoštevala, zaradi česar dejansko stanje v zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno.

15. Tudi ogled nepremičnin zavezanca za vračilo je bil, kot navajajo tožnice, opravljen pomanjkljivo, saj upravni organ pri ogledu ni ugotovil, da zavezanec za vračilo razpolaga z večjim kompleksom nezazidanih zemljišč, od katerih - kljub javnemu brezplačnemu parkirišču na sosednjem zemljišču - sorazmerno velik del služi kot parkirišče za zaposlene. Navedeno po mnenju tožnic dokazuje, da zavezanec za vračilo ni v takšni prostorski stiski, kot navaja to upravna enota, z vračilom nepremičnine v naravi pa po njihovem prepričanju tudi ne bi prišlo do bistvene okrnitve kompleksa zemljišč.

16. Upravna enota je pri odločanju v nasprotju z določbami ZUP upoštevala tudi Poročilo F. F. o obstoju ovir po ZDen za vrnitev v naravi spornega zemljišča, ki je nastalo izključno po naročilu zavezanca za vračilo. Ker zahteva vprašanje obstoja kompleksa nepremičnin določeno strokovno znanje, bi morala upravna enota po mnenju tožnic pri odločanju v postopek pritegniti ustreznega izvedenca.

17. V postopku odločanja je bila kršena pravica do enakega varstva pravic - kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, pravica do izvajanja dokazov in do ustrezno obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave Republike Slovenije), kršena pa je tudi bila pravica tožnic do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije).

18. Glede na obrazloženo tožnice sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-28/2016/4 z dne 28. 9. 2016 v zvezi z odločbo Upravne enote Ptuj št. 330-3824/2006-139 (05077) z dne 7. 6. 2016 odpravi. Zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da iz odločb upravnih organov sicer res izhaja, da se je v zadevi ugotavljalo zgolj stanje v času izdaje odločbe o denacionalizaciji ter dodaja, da pa je iz odločbe upravne enote in iz dokumentov zadeve razvidno, da se je ugotavljalo tudi stanje pred uveljavitvijo ZDen. V postopku so bile namreč pridobljene listine, ki dokazujejo, da se je že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej pred uveljavitvijo ZDen, predmetna nepremičnina uporabljala za isti namen kot se uporablja tudi danes. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20. Na tožbo je kot stranka, ki bi ji bila lahko odprava izpodbijane odločbe v škodo, odgovorila tudi družba D. d.o.o. V odgovoru predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj tožnice izpodbijajo odločbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi, ki pa je v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati. Če sodišče tožbe ne bo zavrglo, pa prizadeta stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih odločb. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 27. 1. 2017, tožnice poudarjajo, da so v tožbi predlagale odpravo obeh upravnih odločb, tako prvostopne kot tudi drugostopne. Kot navajajo, sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in odločbo Upravne enote Ptuj št. 330-3824/2006-139 (05077) z dne 7. 6. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-28/2016/4 z dne 28. 9. 2016 z dne 28. 9. 2016 odpravi in jim prisodi zahtevane stroške postopka.

22. Slovenski državni holding d.d. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril. K točki I izreka:

23. Tožba ni utemeljena.

24. Na podlagi vsebine tožbe sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem upravnem sporu predmet izpodbijanja in s tem sodne presoje odločba št. 330-3824/2006-139 (05077) z dne 7. 6. 2016, s katero je Upravna enota Ptuj v denacionalizacijskem postopku odločila o obstoju pravice do vračila zemljišča s parc. št. 383/30, k.o. ... Tožnice sicer sodišču poleg odprave navedene odločbe, s katero je bilo v zadevi odločeno po vsebini, predlagajo tudi odpravo drugostopne odločbe, s katero je bila njihova pritožba kot neutemeljena zavrnjena, vendar pa ta odločba glede na določbo prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj se z njo ne posega v pravni položaj tožnic. Razlogi za predlagano zavrženje tožbe zato niso podani.

25. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku denacionalizacije, ki je bil obnovljen z namenom, da se omogoči sodelovanje tudi zavezancu za vračilo - danes družbi D. d.o.o. - ki ima v lasti in uporabi zemljišče s parc. št. 383/30, k.o. ...

26. V postopku ni sporno, da je pokojna razlaščenka A.A. po ZDen upravičena do denacionalizacije. Med strankami obstaja spor le o obliki odškodnine, ki upravičenki pripada po zakonu. Zavezanec za vračilo namreč nasprotuje zahtevku pravnih naslednic upravičenke za vračilo zemljišča s parc. št. 383/30 v naravi, ker zemljišče, kot navaja, potrebuje za opravljanje svoje poslovne dejavnosti. V ponovljenem upravnem postopku je zato upravna enota v skladu z napotilom ministrstva ugotavljala, ali glede na zatrjevanja zavezanca za vračilo ter upoštevaje okoliščine primera obstoji ovira za vračilo zemljišča v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se z vračilom bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

27. Po upravnosodni praksi predstavlja pojem "bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin" pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Pri njegovi pravilni razlagi pa je treba po mnenju Vrhovnega sodišča RS izhajati iz stališča, da gre pri tej določbi za izjemo od siceršnjega pravila ZDen o vračanju v naravi, zaradi česar je treba navedeno oviro razlagati restriktivno in natančno ugotoviti vse dejanske okoliščine, ki so v konkretnem primeru pomembne za uporabo pravnega standarda (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002). Za obstoj ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen gre tako le v primeru, če bi se z vračanjem nepremičnine v naravi poseglo v določeno že obstoječo okolje zaokroženega območja ali v funkcionalno povezanost določenih nepremičnin - tudi funkcionalno povezanih industrijskih objektov oziroma poslovni dejavnosti namenjenih nepremičnin. Dodaten pogoj pa je, da bi z vračanjem premoženja nastala bistvena okrnitev take prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ali nepremičnine tako, da upravljalec nepremičnine ne bi mogel več uporabljati za enak namen, kot jo je uporabljal pred vračilom (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2225/2007 z dne 12. 2. 2008). Ugotavljati je torej treba dejansko sopovezanost konkretnega sklopa nepremičnin, ki predstavlja prostorsko celoto oziroma kompleks, ki je po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen predmet pravnega varstva (sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 48/2011 z dne 7. 2. 2012, opr. št. II U 29/2014 z dne 10. 9. 2014, opr. št. II U 1/2015 z dne 2. 6. 2016).

28. Obstoj ovire za vračilo nepremičnine v naravi mora dokazovati tisti, ki se na oviro sklicuje, v obravnavanem primeru torej družba D. d.o.o. kot zavezanec za vračilo nepremičnine.

29. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je obstoj ovire za vračilo nepremičnine v naravi upravni organ ugotavljal na podlagi predloženih listinskih dokazil (pogodb, orto-foto posnetkov, mapnih kopij...) in na podlagi opravljenega ogleda kompleksa nepremičnin, ki ga uporablja zavezanec. Na podlagi navedenih dokazil je upravna enota tudi po presoji sodišča, upoštevaje okoliščine konkretne zadeve, pravilno zaključila, da so nepremičnine na navedeni lokaciji tako funkcionalno povezane, da bi z vračilom zemljišča s parc. št. 383/30, ki je del te celote, bila bistveno okrnjena prostorska kompleksnost v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Kot je podrobneje obrazložila, tvorijo nepremičnine na navedeni lokaciji industrijski kompleks, ki se uporablja za popravilo železniških vozil, na zemljišču s parc. št. 383/30, ki je del kompleksa, pa zavezanec za namen opravljanja te dejavnosti skladišči kolesne dvojice in ostali material. Upravna enota je tudi prepričljivo pojasnila, zakaj meni, da bi bila z vračilom zemljišča prostorska kompleksnost bistveno okrnjena. Pri tem je izhajala iz narave zavezančeve poslovne dejavnosti, ki zahteva primerno velike skladiščne prostore, upoštevala je prostorsko umeščenost kompleksa, ki na obstoječi lokaciji ne omogoča širjenja, prezrla pa tudi ni dejstva, da zavezanec v okviru obstoječega kompleksa na voljo nima drugih površin, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za skladiščenje. Na ugovor, ki ga tožnice ponavljajo tudi v tožbi, da bi lahko zavezanec za skladiščenje namenil drugo zemljišče iz kompleksa, ki služi kot parkirišče za zaposlene, pa je v pritožbenem postopku pravilno odgovorilo že ministrstvo, ki je poudarilo, da tudi obstoječe parkirišče predstavlja neločljivi del poslovnega kompleksa, ki ga zavezanec potrebuje za opravljanje gospodarske dejavnosti.

30. V delu tožbe, ki zadeva očitek, da je upravna enota nepravilno razlagala materialno pravo, ker je kot pravno pomembno štela zgolj stanje v času izdaje odločbe, pa sodišče pritrjuje tožnicam, da je treba pri ugotavljanju obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen v skladu z uveljavljeno sodno prakso upoštevati tudi dejansko stanje v času uveljavitve ZDen. Namen takšne razlage predpisa je preprečiti, da bi bila zaradi spremembe, ki se je zgodila po uveljavitvi ZDen, katera od strank v drugačnem (boljšem ali slabšem) položaju (odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002 in opr. št. II Ips 80/2016 z dne 6. 10. 2016 ter odločitve Upravnega sodišča RS v zadevah opr. št. U 135/2003 z dne 22. 6. 2004, opr. št. U 2225/2007 z dne 12. 2. 2008, opr. št. III U 421/2010 z dne 4. 2. 2011).

31. Kljub napačnemu stališču upravne enote, da stanje v času uveljavitve ZDen za odločitev ni pomembno, pa je upravna enota že v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na str. 5 in 13) na podlagi predloženih listinskih dokazov (fotografij iz 80-ih let, Pogodbe o prenosu pravice uporabe zemljišča družbene lastnine na E. TOZD z dne 2. 9. 1981, dopisa Požarne skupnosti o odstopu zemljišča za potrebe E. z dne 24. 11. 1980...) prišla do zaključka, da so že pravni predniki družbe D. d.o.o. omenjeno zemljišče, ki je bilo takrat del zemljišča s parc. št. 383/1 oziroma 383/4, od 80-ih let prejšnjega stoletja dalje uporabljali za izvajanje proizvodnega procesa oziroma enake dejavnosti, kot jo na zemljišču s parc. št. 383/30 zavezanka izvaja še danes. Prav to dejstvo, ki kaže na to, da se je zemljišče očitno že ob uveljavitvi ZDen uporabljalo za enak namen, kot se uporablja še danes, pa je po presoji sodišča bistveno za zaključek, da zemljišča zaradi obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen upravičenki ni mogoče vrniti v naravi.

32. Glede na navedeno za odločitev tudi ni bistveno, v kakšnem obsegu oziroma površini natančno (v celoti ali zgolj deloma) se je v določenem časovnem trenutku (v času od uveljavitve ZDen vse do izdaje izpodbijane odločbe) nepremičnina dejansko v naravi uporabljala za namen skladiščenja. Obseg uporabe nepremičnine se lahko namreč skozi daljše časovno obdobje tudi spreminja - glede na vsakokratni obseg poslovne dejavnosti družbe - kot je to v postopku pojasnil tudi zavezanec. Zato zahtevku pravnih naslednic upravičenke za vračilo zemljišča v naravi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi.

33. O vprašanju obstoja kompleksa in ovir za vračilo v naravi je upravna enota na podlagi ugotovitev ogleda in listinskih dokazil lahko tudi po presoji sodišča odločila brez postavitve izvedenca, saj odgovor na to vprašanje ne zahteva posebnega strokovnega znanja v smislu 189. člena ZUP, s katerim uradna oseba, ki je vodila postopek, ne razpolaga.

34. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi Poročilo F.F. o obstoju ovir po ZDen za vrnitev v naravi zemljišča upravna enota štela za izvedensko delo in s tem za dokaz v smislu določb od 189. do 197. člena ZUP. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, je upravna enota navedbe F.F. v omenjenem poročilu štela za navedbe stranke oziroma njenega strokovnega pomočnika (61. člena ZUP), izpodbijano odločitev pa je sprejela, kot že obrazloženo, na osnovi predloženih listinskih dokazil in opravljenega ogleda.

35. Prav tako je neutemeljen posplošen tožbeni očitek o kršitvi ustavnih pravic tožnic. Kot ugotavlja sodišče, so te v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ves čas aktivno sodelovale, imele so možnost odgovoriti na vse navedbe in predložene dokaze nasprotnih strank, upravna enota pa je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila.

36. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

37. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnic za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

38. Do povračila priglašenih stroškov postopka tudi ni upravičena družba D. d.o.o., ki je v postopku nastopala na strani tožene stranke.

39. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja primerno, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev.

40. V obravnavani zadevi prizadeta stranka takšnih navedb v postopku ni podala. V odgovoru na tožbo je namreč zgolj povzela bistvene razloge za odločitev, ki so navedeni že v obeh upravnih odločbah. Stroški, ki jih je priglasila, zato niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zaradi česar je sodišče zahtevo za povračila stroškov zavrnilo.