Jedro

ZDR je v 130. členu določal, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Kolektivna pogodba trgovine dejavnosti iz leta 2006 pa je povračilo stroškov urejala v 80. členu in sicer, da je delavec upravičen do povračila stroškov za dneve prisotnosti na delu od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela (prvi odstavek); če pa delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu delodajalec ni dolžan povrniti stroškov za prevoz na delo in z dela, če so ti višji, kot sta jih dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače (drugi odstavek). Navedena določba pomeni, da sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico povišanje stroškov prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.

Dejstvo, da sedaj veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine iz leta 2014 nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je potrebno v zvezi s tem vprašanjem uporabiti tretji odstavek 130. člena ZDR-1, ki izrecno določa, da v primeru, če so zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od meseca septembra 2011 do meseca novembra 2017 plačati zneske in z zapadlostjo, razvidno iz izreka. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 995,36 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je s 1. 5. 2014 začela veljati Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine, ki je povračilo stroškov prevoza na delo uredila v 72. členu. Ta določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do kraja opravljanja dela. Glede na to, da je nova kolektivna pogodba za tožnico ugodnejša, bi ji morala tožena stranka priznati stroške prevoza na delo, saj je bil kraj bivanja v pogodbi o zaposlitvi spremenjen z aneksom. Meni, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča na določbo drugega odstavka 80. člena kolektivne pogodbe, ki je veljala v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnice. Zatrjuje, da je bilo prejšnje določilo kolektivne pogodbe, ki je pogojevala izrecni dogovor pogodbenih strank v primeru povečanja stroškov prevoza o povračilu le-teh, protiustavno. Prepričana je, da je zato nova kolektivna pogodba opustila pogoje določene v prvem in drugem odstavku 80. člena in prevoz na delo uredila za delavce ugodneje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je smiselno enako določbo kot jo je imela Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine je imela tudi Kolektivna pogodba za lesarstvo, sprejeta v letu 2006 in Kolektivna pogodba za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije, sprejeta v letu 2011 in da je sam ZDR-1 sprejet v letu 2013 (torej še pred sprejetjem nove Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije), v tretjem odstavku 130. člena jasno določil, da v primeru, če se zaradi razlogov na strani delavcev strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Tožnica v predmetnem sporu vtožuje razliko stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od septembra 2011 do vključno novembra 2017 ter pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene nepravilnosti nima pomislekov, soglaša pa tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu blagajnik - prodajalec v organizacijski enoti A.C. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010; - da je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 imela dejansko prebivališče na naslovu B. in se od tam vozila na delo v C.; - da se je tožnica v aprilu 2011 preselila na naslov D. in od tedaj dalje se je na delo v C. vozila iz navedenega naslova; - da sta stranki po selitvi tožnice sklenili aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, zgolj zaradi evidentiranja novega prebivališča tožnice na naslovu v D., vsi ostali členi v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 pa so ostali nespremenjeni (A3); - da tožnica in tožena stranka po selitvi tožnice v D. nista sklenili ne pisnega niti ustnega dogovora o tem, da bo tožena stranka tožnici stroške prevoza izplačevala v povečani višini; - da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 izhaja, da je tožnica upravičena do povračila stroškov v zvezi z delom v primerih in pod pogoji ter v višini kot to določajo vsakokrat za družbo zavezujoči zakon kolektivne pogodbe oziroma splošni akti ali drugi akti družbe; - da je tožena stranka od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, pa tudi po selitvi, tožnici izplačevala prevozne stroške za razdaljo B. - C. 8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izplačevala potne stroške za razdaljo C. - B. v višini 70 % cene javnega prevoza, skladno z drugim odstavkom 80. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 s sprem.), ki je veljala do 30. 4. 2014 in nato tretjega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnica ni upravičena do povračila razlike stroškov prevoza za obdobje od septembra 2011 do novembra 2017. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) je v 130. členu določal, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Kolektivna pogodba trgovine dejavnosti iz leta 2006 pa je povračilo stroškov urejala v 80. členu in sicer, da je delavec upravičen do povračila stroškov za dneve prisotnosti na delu od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela (prvi odstavek); če pa delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu delodajalec ni dolžan povrniti stroškov za prevoz na delo in z dela, če so ti višji, kot sta jih dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače (drugi odstavek). Navedena določba pomeni, da sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico povišanje stroškov prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče nedopustno oprlo svojo odločitev na določbe stare Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2006, saj naj bi bila slednja za tožnico manj ugodna, kot sedaj veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014), ker naj bi v 72. členu za izhodišče obračuna stroškov prevoza na delo in z dela določala naslov od kraja bivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do kraja opravljanja dela, ne glede na to, ali so se zaradi spremembe prebivališča stroški prevoza povečali ali zmanjšali. Prvi odstavek 72. člena določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delo od kraja bivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do kraja opravljanja dela. Navedena določba pa ne daje podlage za obračun stroškov prevoza po dejanskem prebivališču, kot to zmotno navaja pritožba in nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela.

11. V skladu s sodno prakso je delodajalec dolžan delavcu povrniti dejansko nastale stroške prevoza oziroma je dolžan povrniti delavcu stroške iz kraja, iz katerega se dejansko vozi na delo. Tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožnici v letu 2010 na podlagi določb ZDR in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine priznala potne stroške iz kraja, iz katerega se je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dejansko vozila na delo, torej iz B. do C. Hkrati pa je Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine iz leta 2006 uredila pravico do povračila stroškov delavca v primeru, če se prevozni stroški delavca povečajo kasneje, med trajanjem delovnega razmerja iz razlogov na strani delavca. V tem primeru, ko pride do spremembe stroškov prevoza iz razloga na strani delavca, navedeno ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, razen če bi stranki sklenili poseben dogovor o stroških (drugi odstavek 80. člena). Ta kolektivna pogodba pa ni posegla v splošno določbo ZDR, da gre delavcu pravica do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki je veljala že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožnice v letu 2010, zato ji ni mogoče očitati protiustavnosti. Ker je pogodba o zaposlitvi izrecno določala, da gredo tožnici potni stroški v primerih in pod pogoji, določenimi med drugim tudi v kolektivni pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožnici že v času sklepanja zadnje pogodbe o zaposlitvi jasno, da ji v primeru povečanja stroškov prevoza iz razloga na njeni strani le-ti ne bodo izplačani v povečanem obsegu. ZDR namreč ni urejal situacije, ko se iz razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, kot tudi ne obsega same pravice povračila stroškov, kar je urejala določba 80. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine.

12. Dejstvo, da sedaj veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine iz leta 2014 nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je potrebno v zvezi s tem vprašanjem uporabiti tretji odstavek 130. člena ZDR-1, ki izrecno določa, da v primeru, če so zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem. Določba o naknadnem povečanjem stroškov prevoza na delo in z dela odpravlja nejasnost, ali je delodajalec dolžan delavcu povrniti povečani strošek prevoza na delo in z dela zaradi spremembe kraja bivanja v času trajanja delovnega razmerja. ZDR-1 jasno določa, da je delavec do povračila naknadno povečanega stroška, ki je nastal na njegovi strani, upravičen le, če tako določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, ali če delodajalec soglaša, da mu bo plačeval višje stroške.1 ZDR-1 torej določa kot minimum pravice v primeru naknadno povečanih stroškov iz razloga na strani delavca, da je do tega upravičen le v primeru sporazuma ali določitve v kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za povračilo stroškov prevoza za obdobje od septembra 2011 do novembra 2017, ker do sporazuma ni prišlo, podlage za povračilo pa ni dajala kolektivna pogodba, pa tudi ne tretji odstavek 130. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, dr. Etelka Korpič Horvat, komentar k členu 130, stran 778 in 779.