Jedro

Ker je hišica izstopne postaje stala na skoraj ravnem terenu, vsekakor ni mogla predstavljati nevarnega mesta, ki bi ga bilo potrebno zavarovati z zaščitno varnostno ograjo, pa čeprav so do te hišice lahko smučarji prismučali direktno s smučišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i in se tožbeni zahtevek tudi v delu, kjer je naloženo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 770.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, zavrne. Tožniku se naloži, da je dolžan plačati toženi stranki 147.956,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 dalje do plačila in 30.400,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 770.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.3.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 542.216,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 dalje do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval na smučarski progi, ki se je nahajala približno na sredini proge G. smučišča C.. Smučarska proga na tem mestu ocenjena kot lahka, saj je široka okoli 50 m in položna z nagibom 10 do 20 %. Tožnik je trčil v hišo izstopne postaje dvosedežnice B., ki se nahaja 5 m levo od proge G. in je dobro vidna iz zgornje strani na razdalji 100 do 150 m. Pred hišico se nahaja dolga klop, nad katero so obešalniki, na desni strani pa je na zid pritrjena kovinska tabla s FIS pravili obnašanja na smučišču. Do hišice je prost dostop iz smučišča, saj je bila namenjena ustavljanju in počivanju smučarjev. V času tožnikove nezgode je bil levi rob smučišča označen z markerji. Ker pa je bil sneg levo od označbe utrjen, so posamezni smučarji vozili tudi na tem delu, to je izven z markerji označenem delu proge. Sodišče prve stopnje je iz teh dejanskih okoliščin zaključilo, da je hiša predstavljala nevarno mesto in bi morala biti zato zavarovana z varovalno mrežo, ki bi se nahajala na gornji in delno na bočni strani hiše in bi bila od nje oddaljena več kot 3 m, tako kot določa 3. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih. Ker upravljalec smučišča takšne varovalne mreže ni postavil, je zaključilo, da je podana njegova odgovornost. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnik delno sam kriv za nastalo škodo, ker je vozil prehitro in je ravnotežje izgubil zato, ker je hotel z robljenjem v trenutku zaustaviti. Zaradi izgube ravnotežja ga je vrglo preko smuči z glavo naprej proti kovinski tabli, ki je bila pritrjena na gornji strani zidu postaje dvosedežnice. Toženi stranki je naložilo 70 % odgovornost, tožniku pa je pripisalo 30 % odgovornosti. Glede na takšno porazdelitev je v nadaljevanju toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 70 % tožnikove škode.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Posebej pa izpostavlja dejstvo, da se je tožnik poškodoval izven smučarske proge, ko je trčil v hišico izstopne postaje B., ki je 5 m oddaljena od levega roba smučarske proge G., katere rob je označen z markerji. Ta hišica je od daleč dobro vidna in stoji na skoraj ravnem terenu. Tudi smučarska proga ob hišici je položna in spada med zelo lahke. Tožnika ni zaneslo iz smučišča, niti ni zašel iz proge, ampak je zavestno odsmučal izven smučišča z namenom, da se ustavi pred hišico. Pri tem pa ni postopno zmanjševal hitrosti, ampak je nenadoma zarobil, zato je izgubil ravnotežje in z glavo trčil v kovinsko tablo, pritrjeno na hišici. Ob takšnih okoliščinah bi po mnenju pritožbe moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, saj upravljalca smučišča ni zavezovala določba 3. čl. ZVJS. Po tej določbi je varovalno ograjo treba postaviti na "drugo nevarno mesto". Drugo nevarno mesto pa se ne more nanašati na druge sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča in s "prepadom" sploh niso primerljivi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 420/2002). Skoraj 5 m izven proge na ravnem terenu postavljena hišica, zato po mnenju pritožbe nikakor ne more pomeniti drugega nevarnega mesta v smislu določbe 3. čl. ZVJS. Upravljalcu smučišča ni mogoče nalagati, da bi moral zavarovati takšen objekt z varovalno mrežo. Proga G. je bila označena tako, da je smučar lahko našel varno pot v dolino in nedvomno ločil levi in desni rob proge. Zaščitne mreže oz. druga zaščitna sredstva pa je treba postaviti le ob prepadnih in drugih nevarnih mestih ter ob stebrih žičnic na smučiščih. Veljavna sodna praksa se je že izrekla, da upravljalec smučišča odgovarja le za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitev zahtev, ki mu jih nalaga zakon. Tveganja, ki izhajajo iz smučanja samega, pa mora prevzeti smučar nase. Tudi višina odškodnine je po mnenju pritožbe pretirana, tožnik ni izkazal telesnih bolečin in nevšečnosti v tolikšni meri, da bi opravičevali odškodnino v višini 900.000,00 SIT, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu pa je sodišče tudi neutemeljeno tožniku priznalo 200.000,00 SIT, zato tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da se ugotovi bistveno višja soodgovornost tožnika za obravnavani škodni dogodek in mu prisodi tudi nižja odškodnina.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, oporekal pritožbenim navedbam, saj meni, da pritožba iz obrazložitve sodbe izpostavlja samo določene izseke, ki spreminjajo smisel vsebine sodbe. Tožnik se je poškodoval izven smučarske proge G., vendar pritožba spregleda, da je sodišče ugotovilo, da markerji, ki so označevali rob te proge, niso bili postavljeni dovolj na gosto, da bi ločevali progo od področja izven proge, poleg tega je bil tudi sneg steptan izven proge in ni bilo nobene vidne in kvalitativne razlike med terenom na sami progi in tistim izven nje, na katerem so se prav tako vozili smučarji. Do hišice je bil prost dostop in nobene prepovedi dostopa do hišice. Tožnik se je torej peljal po običajni urejeni progi, po kateri je tudi edino bilo možno priti do hišice in klopi. Zato tožniku ni mogoče očitati nobene krivde za vožnjo po tem delu smučišča. Glede na način ustavljanja pa je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku naprtilo 30-% soodgovornost. Po mnenju tožnika tožena stranka napačno predstavlja tudi sodno prakso, prav tako pa ni utemeljena niti pritožba zoper višino dosojene odškodnine. Iz teh razlogov tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je lahko odškodninsko odgovorna samo, če je do škode prišlo zaradi njenega protipravnega ravnanja, saj se odgovornost upravljalca smučišča presoja po pravilih krivdne odgovornosti (člen 154/1 ZOR). V konkretni zadevi je moralo zato sodišče prve stopnje presoditi, ali bi morala tožena stranka kot upravljalec smučišča zagotoviti zaščitno ograjo pred hišico, ki je stala ob izstopni postaji dvosedežnice in sicer 5 m od roba smučišča, kjer se je poškodoval tožnik, ko se je zaletel v vogal te hišice in z glavo udaril v tablo, ki je bila pritrjena na tej hišici. Zakon o varnosti na javnih smučiščih v 3. členu med drugim nalaga upravljalcu smučišča, da mora zagotoviti zaščitne ograje ob prepadih in drugih nevarnih mestih. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tudi pred hišico, v katero se je zaletel mladoletni tožnik moral upravljalec smučišča namestiti takšno zaščitno ograjo in da je zato, ker je ni namestil, do 70% odgovoren za tožnikovo škodo, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Ker je hišica izstopne postaje stala na skoraj ravnem terenu, vsekakor ni mogla predstavljati nevarnega mesta, ki bi ga bilo potrebno zavarovati z zaščitno varnostno ograjo, pa čeprav so do te hišice lahko smučarji prismučali direktno s smučišča. Tako visokega standarda, kot ga zahteva v tej zadevi tožnik, od upravljalca smučišča ni mogoče zahtevati. Zaščita vsakega objekta v bližini smučišča ni običajna niti na zelo urejenih smučiščih v tujini. Hišo, ki je izven smučišča, je pa do nje možen dostop direktno s smučišča, bi se lahko štelo za "drugo nevarno mesto" le, če bi stala ob vznožju zelo strmega smučišča, ker se na takem smučišču lahko dosegajo visoke hitrosti in padec ter zdrs izven proge ni nekaj neobičajnega. Za take primere zakon nalaga upravljalcu, da zavaruje smučarje na progi. Tako je razumeti tudi stališče v sodni odločbi, ki jo pritožba pravilno razlaga (II Ips 420/2002), saj iz te odločbe izhaja, da zakonska določba ne opredeljuje drugo nevarno mesto, ki naj bi narekovalo enako ravnanje kot ob postavljanju ograj ob prepadih, tudi druge sicer običajne nevarnosti, s katerimi je vezano obratovanje smučišča. Smučanje je šport, ki je sam po sebi nevaren in pri katerem smučar nase prevzema tveganje, da se bo poškodoval. Okoliščine, v katerih se je poškodoval tožnik, ko je pripeljal prehitro in še skušal zaustaviti z robljenjem naenkrat, so takšne, da je sam odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Do poškodbe je prišlo izključno zaradi njegovega načina vožnje, ko ga je vrglo preko smuči z glavo naprej, tako da je udaril v kovinsko tablo, ki je bila pritrjena na gornji strani zidu postaje dvosedežnice B. Tistega mesta toženi stranki glede na naravne razmere in lastnosti smučišča ni bilo potrebno posebej zaščititi z varnostno ograjo, zato toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti (člen 158 ZOR). Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov izpodbijano sodbo na podlagi določbe 4. odst. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo, saj glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi ni našlo krivdne odgovornosti tožene stranke.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je po 165. čl. ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka tako, da je tožniku naložilo v plačilo stroške, ki jih je imela tožena stranka v prvostopenjskem postopku in jih je sodišče prve stopnje odmerilo skupno na 147.956,00 SIT. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, pa ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške, to je takso za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT.