Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da morajo biti v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Ker je prodajalka umrla pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, bi morali v tej pravdi nastopati vsi njeni dediči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema njune revizijske stroške v znesku 566,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila M. M. po zastopnici A. V. in J. V., nična. Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo šele po izteku izpolnitvenega roka in ne že od izdaje sodbe, kot je zahteval tožnik.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožencev in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencema odmerjene pravdne stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno razlagalo pomen 196. člena ZPP. Ker je narava sosporništva odvisna od narave spora, je vprašanje aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je prvotoženka A. V. zakonita dedinja pokojne M. M., ki je bila v času vložitve tožbe že pokojna in da je tudi tožnik njen zakoniti dedič. A. V. je hči pokojne M. M. in žena toženca J. V.. Pravni interes tožnika za tožbo je, da se zapuščinska masa v korist vseh dedičev poveča. A. V. pa je edina dedinja, ki ne izkazuje ne pravnega ne dejanskega interesa za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Zato v predmetnem sporu ni nujno, da so vsi dediči procesna skupnost na strani tožeče ali tožene stranke. Vsi razen prvotoženke bi z ugotovitvijo ničnosti kupoprodajne pogodbe pridobili, saj bi se v zapuščinsko maso vštela tudi nepremičnina, ki je bila v nasprotju z zakonom prenesena v last drugotoženca. S tem, ko je kot kupec nastopal mož prvotoženke, je nepremičnina postala njuno skupno premoženje. Procesna skupnost bi bila glede na naravo spora na pasivni strani nerealna. V kolikor bi se vlagala tožba zoper vse dediče, katerih dejanski in pravni interes je različen, bi se srečali s pravno situacijo, ko bi dediči, ki bi želeli z nepremičnino povečati zapuščinsko maso, zahtevek pripoznali. Meni, da je namen zakonodajalca preprečiti zlorabo procesnih pravic, hkrati pa omogočiti, da ima vsaka stranka možnost svoje pravice uveljavljati in ščititi. Na aktivni strani zato v primeru kolizije interesov med dediči ni mogoče govoriti o nujnem in enotnem sosporništvu. Tožnik je tožil v korist vseh dedičev po pokojni, ne pa v njihovo škodo. Zato bi bilo treba upoštevati pravila o enotnem, ne pa tudi nujnem sposorništvu. Ker sodišče prezre, da iz vsebine listin v spisu izhaja, da je prvotoženka dedinja pokojne M. M., obstoji nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka s trditvami, da so razlogi v sodbi pritožbenega sodišča v nasprotju z vsebino listin v spisu, iz katerih izhaja, da je prvotoženka dedinja pokojne M. M.. Pritožbeno sodišče namreč ni zaključilo, da prvotoženka ni dedinja pokojne.

7. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnik ni tožil obeh pogodbenikov kupoprodajne pogodbe, pač pa le drugotoženca kot kupca ter prvotoženko kot skrbnico prodajalke. Pravilno je zaključilo, da morajo biti v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke so v tem primeru enotni in nujni sosporniki (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 114/2000, II Ips 594/2000, II Ips 165/2002 in druge). Ker je prodajalka M. M. umrla pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, je pravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da bi morali v tej pravdi nastopati vsi njeni dediči. Tožnik uveljavlja ničnost kupoprodajne pogodbe zato, da bi bil njen predmet vrnjen v zapuščino pokojne M. M.. Vendar v reviziji zmotno zatrjuje, da so dediči v taki pravdi le enotni ne pa tudi nujni sosporniki, ker bi vsi razen prvotoženke zahtevek pripoznali. V teoriji in sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da so v sporih o obsegu zapuščine vsi dediči nujni sosporniki in morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in ne glede na njihova priznanja zahtevka pred ali med pravdo (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 267/2006, II Ips 322/2006 in druge). Spor o tem, ali določena stvar oziroma lastninska pravica na njej spada v zapuščino, je zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Obseg zapuščine ne more biti različen za posameznega sodediča, zato so v teh sporih dediči vselej enotni sosporniki (196. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja (145. člen Zakona o dedovanju) pa narekuje presojo, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine tudi nujni sosporniki. Pravnomočna sodba ima namreč posledice, ki so enake aktom razpolaganja. Zato morajo biti v reševanje spora vključeni vsi, ali na aktivni ali na pasivni strani. Nujno sosporništvo je v takih sporih procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj posameznih dedičev pred pravdo, tako kot pri nujnem sosporništvu tudi v sami pravdi morebitna pripoznava le enega od toženih dedičev ne vpliva na rešitev spora. Priznanje terjatev ali zahtevkov v pravdi ali izven nje nima učinka, saj morajo biti vsa dejanja upravljanja in razpolaganja z dediščino skupna.

8. Kljub resničnosti revizijskih trditev, da je prvotoženka dedinja pokojne Marije Mehle, revizijsko sodišče ugotavlja, da je primarni tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen. Iz kopije smrtovnice v spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 897/97, v katerega je vpogledalo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je pokojna M. M. zapustila dve hčeri A. V. in M. K., ki sta tudi njeni oporočni dedinji ter dva vnuka M. B. in J. B. - sina pred njo umrle hčere M. B.. Dediščina še ni bila razdeljena, saj je bil zapuščinski postopek prekinjen zaradi uveljavljanja neveljavnosti oporoke v drugi pravdi. V tej pravdi sta od dedičev pokojne M. M. zajeta le dva njena dediča - tožnik M. B. ter prvotoženka A. V.. Ker tožnik s tožbo ni zajel vseh dedičev pokojne, je njegov primarni zahtevek neutemeljen. O podrejenem tožbenem zahtevku bosta morali nižji sodišči še odločiti.

9. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

10. Ker tožnik z revizijo ni uspel, je dolžan povrniti tožencema njune stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tožencema priznalo 990 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 50 točk za končno poročilo stranki, skupaj 1040 točk oziroma 477,36 EUR, kar z 88,75 EUR stroškov sodne takse za odgovor na revizijo znese 566,11 EUR. Tožencema ni priznalo odvetniških stroškov za pregled revizije in odločitve o njej ter za posvete s stranko, ker je nagrada za ta opravila že vključena v priznano nagrado. Tožnik je dolžan tožencema povrniti odmerjene stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe do plačila.