Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana zaradi zaprtja poslovalnice v Kranju, ni zakonita, saj je tožena stranka, preden je tožnico napotila na delo v to poslovalnico, vedela, da bo zaradi upada prodaje in slabega poslovanja poslovalnico zaprla in vsem zaposlenim odpovedala pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 4. 2009 nezakonita in se zato razveljavi (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2006, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 7. 2009 do ponovnega nastopa na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova plače za čas od 10. 7. 2009 do zaključka prejemanja nadomestila za brezposelnost na Zavodu za zaposlovanje obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, to je v znesku 711,15 EUR bruto, ter obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati razliko med nadomestilom plače in nadomestilom, ki ga prejema na Zavodu za zaposlovanje. Od zaključka prejemanja nadomestila s strani zavoda, pa je tožena stranka dolžna tožnici obračunati vsakomesečno nadomestilo v višini njene povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, to je v znesku 711,15 EUR bruto ter obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih ta prejemala v času od 10. 7. 2009 do vrnitve na delo, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (4. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ni zakonita. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila formalna odločitev o ukinitvi poslovalnice sprejeta dne 30. 3. 2009, zaradi česar je tožena stranka predložila zapisnik kolegija uprave tožene stranke z dne 30. 3. 2009. V nadaljevanju pa sodišče zaključuje, da naj bi se že pred tem datumom govorilo o ukinitvi poslovalnice Kranj II. Takšen zaključek nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Priče so izpovedale, da se prej ni govorilo o ukinitvi poslovalnice. Prokuristka tožene stranke B.T. je povedala, da niti sama ni vedela, da se bo poslovalnica zaprla vse do 30. 3. 2009. Tako je sodišče storilo bistveno kršitev določbo postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kaj se je o zaprtju poslovalnic govorilo med šoferji, dobavitelji in potniki (kot je izpovedala tožnica), za odločitev ni relevantno, v kolikor se je sploh kaj govorilo, saj se o premestitvah in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odločajo navedeni, temveč uprava družbe v sodelovanju s kadrovsko službo. Tožnici je bila podana odredba o premestitvi, vročena dne 25. 3.2 009. Ko ji je bila vročena odredba o premestitvi, odločitev o zaprtju poslovalnice še ni bila sprejeta. Sodišče iz dejstva, da je tožena stranka pred zaprtjem poslovalnice izvedla šest premestitev delavcev, sklepa, da naj bi bile izvršene z namenom, da bi se lažje odpovedale pogodbe o zaposlitvi določenim delavcem, med njimi tudi tožnici. Za takšen zaključek ni prav nobene podlage o trditvenem in dokaznem gradivu, ki nasprotuje ravno nasprotno. Tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi pod opr. št. VIII Ips 395/2006, iz katere jasno izhaja, da so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti delodajalca in v to odločitev sodišče ne more posegati, saj bi s tem pričelo opravljati vlogo poslovodenja gospodarske družbe. Prav tako pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 209/2009, v kateri je zavzeto stališče, da delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovodenja in organizacije dela in celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti. Premestitve delavcev iz ene poslovalnice v drugo, so se izvajale tudi že v preteklosti, torej ni šlo za enkraten in izreden dogodek. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti po 3. odstavku 88. člena ZDR v zvezi z 90. členom ZDR. Delodajalec je dolžan ponuditi delavcu le ustrezno zaposlitev, če je ta na razpolago, ni pa dolžan ponuditi kateregakoli drugega dela. V konkretnem primeru tožena stranka ni mogla tožnici ponuditi drugega, ustreznega dela za nedoločen čas, saj nobeno drugo ustrezno delo ni bilo prosto, oziroma tožnica ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za zaposlitev, prav tako ni bilo nobene možnosti, da bi se jo v razumnem roku prekvalificiralo. V letu 2009 je na ravni celotnega podjetja prenehala potreba po zaposlitvi cca. 100 delavcev, bodisi na podlagi odpovedi ali zato, ker pogodbe za določen čas niso bile podaljšane (ponovno sklenjene), samo v mesecu maju je prenehala pogodba o zaposlitvi 25-im delavcem. V takšnih razmerah gospodarske krize tožena stranka ni mogla tožnici ponuditi druge ustrezne zaposlitve, ker te ni bilo na voljo. Tožena stranka vztraja tudi na stališču sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 36/2007, da je potrebno prenehanje potrebe po delu presojati le glede na čas, ko je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. če se kasneje potreba po opravljanju dela na določenem delovnem mestu ponovno pojavi, lahko delodajalec zaposli nove delavce, pa to ne predstavlja razloga za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas T.G. ne bi smela v ničemer vplivati na odločitev zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj kot je izpovedala sama tožnica, je bila T.G. zaposlena za nedoločen čas potem, ko je bila pogodba o zaposlitvi že odpovedana, in sicer v juliju 2009, torej tudi po izteku odpovednega roka za tožnico. Sodišče je tudi napačno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti od 10. 7. 2009 dalje. Tožena stranka je glede tega v spis predložila potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v višini bruto in neto nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga prejema tožnica. Tožnica je glede na to v določenem delu utesnila denarni zahtevek, kljub temu pa se zahtevek še vedno glasi tudi, da je tožena stranka od povprečne mesečne bruto plače v znesku 711,15 EUR dolžna obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati razliko med nadomestilom plače in nadomestilom, ki ga prejema na Zavodu za zaposlovanje. V času, ko tožnica prejema nadomestilo za primer brezposelnosti, Zavod za zaposlovanje pa je zavezanec za plačilo davkov in prispevkov, kar izhaja tudi iz potrdila o bruto višini nadomestila, ni podlage, da se plačilo davkov in prispevkov naloži v plačilo še toženi stranki. Tožena stranka bi skladno z določbami 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti morala Zavodu Republike Slovenije vrniti sredstva, ki jih je ta izplačal tožnici, torej v višini izplačanega bruto nadomestila za čas brezposelnosti in povračila stroškov (vračilo škode). Sodišče mora navedeno upoštevati pri odločitvi in od reparacijskega zahtevka tožnice za izplačilo nadomestila plače odšteti znesek bruto nadomestila za čas brezposelnosti. Prav tako ni pravne podlage za ugoditev zahtevku iz 4. točke izreka, saj ni jasno, kakšni so ti prejemki iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba je poleg tega v 4. točki nejasna, prav tako pa je nedoločna in neizvršljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Izpovedbi prokuristke B.T. in priče K.M. ne moreta biti izključno merodajni za odločitev, kajti listinska dokumentacija, ki jo je predložila sama tožena stranka in zlasti kronološko sosledje ravnanj tožene stranke izkazuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter zaslišanjem tožnice, prokuristke tožene stranke B.T. ter prič K.V. in K.M. je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007). Tožena stranka je tožnici podala odpoved pravočasno, upoštevaje pri tem zakonski rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2006, in sicer za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu „prodajalec – svetovalec I“, pri čemer 2. točka pogodbe o zaposlitvi določa kraj opravljanja dela in določa, da se delo opravlja na sedežu delodajalca oziroma v drugih organizacijskih enotah delodajalca, pri čemer se v skladu s potrebami delovnega procesa lahko delo opravlja tudi izven zgoraj naštete lokacije ob upoštevanju pravic, ki delavcu pripadajo glede na opravljanje dela izven sedeža družbe. Pogodba o zaposlitvi tožnice tudi določa, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da se pri razporejanju delavca v celoti upoštevajo določbe 16. člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožnica je izpovedala in kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno, da je delala v različnih poslovalnicah tožene stranke, vedno pa na oddelku MGA in Bela tehnika, v času odpovednega roka pa v poslovalnici Kranj II tudi na blagajni. Premestitev je bila že vajena, ker se je to dogajalo večkrat, vendar prej ni zgubila zaposlitve.

Pritožbeno sodišče se strinja s sprejeto dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in povzema le relevantne ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnici izdana odredba z dne 25. 3. 2009 (priloga A2) z naslovom Sprememba lokacije kraja dela, v kateri tožena stranka tožnici odreja, da se ji: „tožnici z dnem 1. 4. 2009 odreja delo v organizacijski enoti B. Kranj II, na delovnem mestu „prodajalec – svetovalec I“, do preklica.“. Iz pisne namere o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 3. 4. 2009 (priloga A3) pa izhaja, da tožnico obveščajo, da ji nameravajo odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi zaprtja poslovalnice B. Kranj II in bo zato prenehala potreba po opravljanju dela, pri čemer je zaprtje poslovalnice posledica slabega poslovanja in rentabilnosti poslovalnice. Iz navedenih datumov torej izhaja, da je tožena stranka tožnici podala pisno namero o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov že tretji dan potem, ko je tožnica šele prvič nastopila delo v organizacijski enoti B. Kranj II, pri čemer iz pisne namere izhaja, da je zaprtje poslovalnice posledica slabega poslovanja in nerentabilnosti poslovalnice. Tožnici je bila v nadaljevanju podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 25. 4. 2009 (priloga A4), pri čemer je kot razlog navedeno, da delodajalec po rednem spremljanju poslovalnice B. Kranj II v obdobju od januarja do marca 2009 ugotavlja, da je poslovalnica nerentabilnostna, saj je v omenjenem obdobju dosegla 68 % plana prodaje poslovalnice. Navedeno pa nedvomno pomeni, da je tožena stranka že z dnem, ko je tožnico na novo napotila na delo v B. Kranj II dne 1. 4. 2009, vedela, da bo poslovalnico zaprla in posledično navedenemu pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je takšna odpoved iz poslovnih razlogov delavcu nezakonita, kajti delodajalec po oceni pritožbenega sodišča ne more napotiti delavca na delo na delovna mesta, za katera je že dejansko znano na podlagi poslovnih analiz delodajalca, da ne bodo potrebna zaradi zaprtja organizacijske enote - prodajalne. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je lahko le prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Poudariti je tudi, da iz zapisnika kolegija uprave družbe B. z dne 30. 3. 2009 (to je že en dan pred datumom 1. 4. 2009, ko je bilo tožnici odrejeno delo v enoti B. Kranj II) pod točko 2.1 v delu, ko je uprava odločala o ukrepih v zvezi z zapiranjem maloprodajnih poslovalnic, zaposlovanjem, plač in zapiranjem poslovalnic, izhaja da: „zaradi upada prodaje in slabega poslovanja določenih maloprodajnih poslovalnic direktor družbe v skladu s predlogi kolegija uprave družbe in na podlagi pripravljenih analiz, poročil, direktor sprejme sklep ter terminski plan o zaprtju maloprodajnih poslovalnic (terminski plan je priloga k zapisniku)“, pri čemer izhaja za B. Kranj II, da kot je navedeno, „da se vrata poslovalnice zaprejo dne 30. 4. 2009, zaposleni v poslovalnici, ki so zaposleni za nedoločen čas, prejmejo pisna obvestila o odpovedi pogodb iz poslovnih razlogov.“. Torej je tožena stranka (kolegij uprave oziroma direktor) nedvomno že najmanj dne 30. 3. 2009 vedela za dejstvo, da bo v celoti zaprla poslovalnico B. Kranj II z dnem 30. 4. 2009. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 395/2006, iz katere izhaja, da so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti delodajalca in v te odločitve sodišče ne more posegati. Nesporno je, da sodna presoja ne more posegati v presojo dejanskih ekonomskih okoliščin in je povsem legitimno, da delodajalec organizira delovni proces tako, da je to zanj najbolj učinkovito in smotrno, kar pomeni, da sodišče toženi stranki ne očita ukinitve prodajalne B. Kranj II, vendar mora pri tem delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcu upoštevati določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/ 2003 – 103/2007- ZDR), pri čemer jih ne more tudi izigrati na način, kot je to ravnala tožena stranka, ki je, kot to izhaja iz izvedenih dokazov, vedela, da zapira poslovalnico, nato pa šele tožnico razporedila na delo, da bi ji lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, so namreč prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer pa delodajalec ne more delavcu na novo odrediti dela na delovnem mestu, za katerega že ve, da bo zagotovo ukinjeno zaradi ukinitve organizacijske enote in je odločitev že sprejeta preden je delavec napoten na novo delovno mesto. Pritožba se sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 36/2007 in navaja, da je potrebno prenehanje potrebe po delu presojati le glede na čas, ko je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če se kasneje potreba po opravljanju dela na delovnem mestu ponovno pojavi, lahko delodajalec zaposli nove delavce. V konkretnem primeru, kot že navedeno, je bistveno to, da je delodajalec najprej sprejel odločitev o ukinitvi poslovalnici in šele nato tožnico razporedil na delovno mesto, da bi ji lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar pa ni dopustno.

Pritožba tudi navaja, da je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti od 10. 7. 2009 dalje. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo iz naslova plače za čas od 10. 7. 2009 do zaključka prejemanja nadomestila za brezposelnost na Zavodu za zaposlovanje vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ter obračunom in odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom razlike med nadomestilom plače in nadomestilom, ki ga prejema na Zavodu za zaposlovanje. Od zaključka prejemanja nadomestila s strani zavoda pa je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne mesečno bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, to je v znesku 711,15 EUR bruto, ter obračunom in odvodom davkov in prispevkov z izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo nadomestilo za čas brezposelnosti, ki ga je od Zavoda za zaposlovanje prejela tožnica. Zahtevek delavca za plačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je namreč odškodninski zahtevek. Po določilih 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj tak, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja in je tako delavec upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej, če bi ta čas delal. Vendar pa je potrebno zaradi načela popolne odškodnine pri odmeri upoštevati prejemke, ki ji jih je delavec sprejel v spornem obdobju in seveda tudi prejemke iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako je delodajalec dolžan delavcu plačati le razliko do polnega nadomestila plače. Skladno z 2. odstavkom 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB – Ur. l. RS, št. 5/91 s sprem.) Zavod za zaposlovanje vrnitev sredstev, ki jih delavcu izplačal, zahteva od delodajalca in ne od delavca. Tako dobi delavec povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi, zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan. Delodajalec mora plačati tudi davke in prispevke od neto razlike, ki jo sicer plača delavcu.

Tožena stranka podaja pritožbo tudi zoper 4. točko izreka, v kateri je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih ta prejemala v času od 10. 7. 2009 do vrnitve na delo, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se strinja, da je navedena odločitev sodišča nedoločna in tudi neizvršljiva, ni pa nezakonita. Naveden izrek predstavlja le vmesno sodbo in tožnica navedenega dejansko ne bo mogla izvršiti v izvršilnem postopku, pač pa bo morala eventualno svojo terjatev iz delovnega razmerja ponovno tožiti, vendar je ob tem poudariti, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku tožnice kot je bil postavljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.