Jedro

Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.

Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.

Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca ugodilo ter izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona ter zaradi odločitve o sankciji po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se storilca spozna za odgovornega za prekršek, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ z odločbo o prekršku z dne 1. 2. 2022 samostojnega podjetnika spoznal za odgovornega, ker je neposredna storilka prekrška, voznica A. A., vozila skupino vozil, last storilca, pri opravljanju dejavnosti storilca (cestni tovorni promet) in pri prevozu v javnem cestnem prometu storila prekršek s sredstvi samostojnega podjetnika posameznika, ker je samostojni podjetnik posameznik opustil dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekrški lahko preprečili, saj ni izvedel dolžnega nadzorstva nad voznico:

-ki je dne 10. 11. 2021 ob 14.09 uri vozila skupino vozil, katere največja dovoljena masa je znašala 40.000 kg, na relaciji Koroška Bela - Lesce, pri čemer je bil na regionalni cesti št. 452, odseku 207 (Žirovnica - Lesce), s postavljeno prometno signalizacijo prepovedan promet za tovorna vozila ali skupine vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton, z dodatno dopolnilno tablo "razen za lokalni promet", voznica pa ni opravljala lokalnega prometa (prekršek po šestem odstavku 37. člena ZCes-1 v zvezi s tretjim odstavkom 37. člena ZCes-1);

-ki je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah v javnem cestnem prometu prevažala tovor (ravne kovinske plošče), ki ni bil naložen in pritrjen skladno s Pravilnikom o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu ter v njegovi prilogi izdanimi Navodili za varno nalaganje in pritrjevanje tovora v cestnem prometu (poglavje 6.7), saj manjše plošče niso bile naložene na sprednjem delu vozila in niso bile zložene k sprednji steni ali drugi blokadi, prostor med njimi ni bil zapolnjen, celoten tovor ni bil blokiran ob sprednji stranici, med nekaterimi trakovi za privezovanje in ploščami ni bilo nameščenih ščitnikov, oprtnice, s katerimi je voznica zavarovala tovor, pa so bile razcefrane in natrgane (prekršek po 9. odstavku 74. člena ZPrCP v zvezi s šestim odstavkom 74. člena ZPrCP).

Pri tem iz nadaljnje konkretizacije prekrška v odločbi prekrškovnega organa izhaja, da samostojni podjetnik (-) ni preveril, ali je tovor, ki ga prevaža voznica, zavarovan v skladu s predpisi, (-) ni ji preprečil uporabe poškodovane opreme za zavarovanje tovora, (-) niti je o predpisanih pravilih in načinih nalaganja ter zavarovanja konkretnega tovora ni seznanil, (-) niti preverjal, ali voznica ta pravila pozna in upošteva, poleg tega ji (-) vožnje ni odredil na primernih in dovoljenih odsekih cest za konkretno skupino vozil, (-) niti je s konkretno prometno signalizacijo na zadevnem odseku ni seznanil ali (-) ji prepovedal vožnje na tem odseku.

5.Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, (-) da je bila voznica seznanjena z vsemi akti in z vsemi prometnimi predpisi, tudi z aktom o notranji kontroli, iz katerega izhaja, da morajo vozniki aktivno sodelovati pri nalaganju tovora in da odgovarjajo za nepravilno naložen tovor, (-) da je bila voznica seznanjena s cestnoprometnimi predpisi, (-) da je bila voznica redno usposabljana ter je vsako leto opravila tudi ustrezne kode in hodila na predavanja, poleg tega pa že ob sklenitvi pogodbe prejela ustrezna navodila, bila uvajana v delo in poučena o tem, kako mora svoje delo opravljati, ter (-) da je v konkretnem primeru voznica predpise kršila samovoljno.

6.Vsled ugotovljenega je zaključilo, da je samostojni podjetnik z gotovostjo izkazal, da je voznico seznanil z vsemi dolžnostmi in ji dal konkretna navodila za vožnjo ter da je zato izkazal okoliščine po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, ki izključujejo njegovo odgovornost za prekršek.

6.Pritožba očita obremenjenost sodbe s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter očitek utemeljuje kot nestrinjanje z zaključkom, da je storilec s tem izkazal okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek, saj te okoliščine po mnenju pritožnika določa le 29., 30. in 31. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 8. členom ZP-1.

Vendar so takšne pritožbene trditve ob upoštevanj dikcije določbe tretjega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1 neutemeljene, saj navedena pravna podlaga izrecno določa, da samostojni podjetnik ni odgovoren za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

7.Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekrške, ki jih stori nekdo drug, ureja ZP-1 v določbi prvega odstavka 14.a člena, in sicer določa, da je samostojni podjetnik posameznik za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti, odgovoren pod pogoji iz 14. člena tega zakona.

8.Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.

Pritrditi je sicer prekrškovnemu organu, da je v odločbi o prekršku tudi določno in konkretno navedel ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih je samostojni podjetnik opustil, vendar pa takšna ugotovitev ne utemeljuje posledično očitane kršitve 68. člena ZP-1 oziroma obremenjenosti izpodbijane sodbe s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1.

Na tem mestu je treba poudariti, da mora biti vsaka predpostavka odgovornosti za prekršek jasna in vnaprej določena. Naslovniki morajo imeti možnost seznaniti se s pravili ravnanja, še posebej če kršitvi pravil sledi kaznovalna sankcija. To terjata tako načelo pravne varnosti in jasnosti pravnih norm (lex certa), ki izhaja iz 2. člena Ustave, kot tudi načelo zakonitosti. Poleg dolžnosti seznanitve pa zakon v drugi alineji predvideva še druge dolžnosti kršitelja. Da bi se kršitelj razbremenil odgovornosti za prekršek, mora izkazati tudi, da je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.

Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Šele taki predpisi so lahko podlaga za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu ekskulpacijskega razloga. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani. V primeru obstoja okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 se opustitev teh dolžnosti domneva, kršitelj pa lahko dokazuje, da je te dolžnosti izpolnil. Če noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora kršitelj izvrševati, da bi prekršek preprečil, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da kršitelj izkaže, da je izpolnil dolžnost seznanitve.

Ker pa očitanih ukrepov, ki bi jih moral samostojni podjetnik v okviru dolžnega nadzorstva glede na odločbo o prekršku z dne 1. 2. 2022 izvesti, ne določa noben predpis, je zaključek sodišča prve stopnje o izkazani ekskulpaciji odgovornosti samostojnega podjetnika pravilen, saj se glede na zgoraj navedeno v tem primeru samostojni podjetnik odgovornosti razbremeni že s tem, da dokaže, da je izpolnil dolžnost seznanitve. Sodišče prve stopnje je ob navedenem pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 14. v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1, prav tako pa ob izostanku predpisov, ki bi samostojnemu podjetniku nalagali obveznosti, katere opustitev mu v okviru dolžnega nadzorstva očita prekrškovni organ, niso utemeljene pritožbene trditve, da je sodišče zato, ker očitanih opustitev ni ugotavljalo, okoliščine, ki storilca obremenjujejo, raziskalo manj skrbno kot okoliščine, ki so mu v korist.

9.Iz teh razlogov je bilo treba pritožbo prekrškovnega organa, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka 163. člena ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), izpodbijano sodbo potrditi.