Jedro

Tudi če gre za nadomestno gradnjo, ki se šteje za novo gradnjo, mora imeti investitor, ne glede na to, da gradi po velikosti enak objekt, ustrezno upravno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.2000, s katero je ta odpravila 3. alineo 2. točke izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Izpostave Slovenske Konjice z dne 21.12.1999. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da mora investitor G.G. do 30.6.2000 odstraniti k stanovanjski hiši prizidano garažo tlorisne velikosti cca 12,60 m x 8,20 m na zemljišču parc. št.... k.o... ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Hkrati so bile investitorju odrejene prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom v odločbi tožene stranke in se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje sta tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz zapisnikov o opravljenem ogledu, tožnik pa ni dokazal neresničnosti navedb v zapisnikih (2. odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP 1986), oba upravna organa pravilno uporabila v obravnavani zadevi določbo 73. člena ZUN. Samo dejstvo, da je tožeča stranka še v času inšpekcijskega nadzorstva organa prve stopnje vložila zahtevo za izdajo upravne odločbe, ne more vplivati na že izrečeni ukrep urbanistične inšpekcije. Iz zapisnikov urbanističnega inšpektorja z dne 11.1.1999, 18.5.1999 in 7.12.1999, ki se po določbi v času odločanja obeh upravnih organov veljavnega ZUP 1986 v skladu s 1. odstavkom 78. člena tega zakona štejejo za javno listino, ki predstavlja dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjavah, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljene, nedvomno izhaja, da je tožnik gradil nadomestno garažo brez ustreznega upravnega dovoljenja. Tožbeni ugovor, da bi moral inšpekcijski organ naložiti tožniku sanacijo oziroma pridobitev dovoljenja za nedovoljeni poseg v prostor, ni utemeljen, glede na to, da sta odreditev sanacije in pridobitev dovoljenja mogoča samo takrat, ko ni več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja (1. odstavek 73. člena ZUN), za kar v spornem primeru ne gre. Pritožbena ugovora bistvene kršitve določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava sta neutemeljena.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztrajata pri svojih tožbenih navedbah. Kakšni so bili dejanski posegi v objekt in ali le-ti predstavljajo obnovo na temeljih že prej obstoječega objekta, ni bilo natančno ugotovljeno in v celoti pojasnjeno ter tako dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Če bi bila spremenjena zunanjost objekta tako, da bi poseg lahko predstavljal večjo spremembo na objektu, bi o zavrnitvi tožbe glede tega vprašanja bilo mogoče odločiti šele po neposrednem ogledu oziroma neposrednem obravnavanju konkretne zadeve. V kakšni meri je poseg tožnikov v nepremičnino vplival na zmogljivost, izgled in namen objekta, sodišče v konkretnem postopku ni ugotavljalo, in so tako odločilna dejstva ostala nepojasnjena. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta ne glede na gradbeno fazo odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. V obravnavani zadevi investitor ni uspel dokazati, da je za sporni objekt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, pridobil ustrezno upravno dovoljenje pred pričetkom gradnje. Tudi če gre za nadomestno gradnjo, ki se šteje za novo gradnjo, mora imeti investitor ne glede na to, da gradi po velikosti enak objekt, ustrezno upravno dovoljenje. Da bi bilo v obravnavani zadevi takšno dovoljenje izdano, pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, prav tako pa tega ne zatrjuje investitor. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pri tem je pritožbeno sodišče pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005 in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov, po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se, tako kot v tem primeru, začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo Ustavno sodišče RS razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt glede na velikost ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v obravnavani zadevi.