Jedro

Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo sklepa tožene stranke št.: ... z dne 16. 10. 2014 in odločbe iste številke z dne 17. 10. 2014 v zvezi s prvostopenjskimi odločbami z dne 21. 3. 2014, 24. 3. 2014 in 24. 7. 2014. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 20. 10. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 7. 2014. 2. Zoper sodno odločbo je po pooblaščencu tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1). V pritožbi navaja, da se ne strinja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki ga je prejemal za 8 ur ter s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine, ki mu je bila priznana le za 4 ure. Nadomestilo je bilo namreč še enkrat višje od delne invalidske pokojnine. Prav tako se ne strinja s povrnitvijo preplačila, saj ne ve, kako bi ga glede na majhno pokojnino, ki znaša 313,00 EUR, lahko vrnil. Sodišče se ni opredelilo, ali je tožnik sposoben delati in je že zaradi tega odločitev materialnopravno napačna. Tožnikovi prejemki so se znižali, pri čemer tožnik poudarja, da pokojnin, pridobljenih v času veljave Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)(2) in novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) ni mogoče odmeriti po prej veljavnih predpisih. Ker sodišče sodbe ni obrazložilo, se je tudi ne da preveriti, s čimer je podana kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Tožnik nadalje še navaja, da se glavne obravnave ni mogel udeležiti, saj je bil 1. 2. 2016 na pregledu v bolnišnici SB A. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodni odločbi ni pomanjkljivosti, zaradi katerih se ta ne bi mogla preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Pri tem je potrebno poudariti, da tožnik v pritožbi niti ne konkretizira, kateri razlogi v izpodbijani sodni odločbi so si med seboj v nasprotju.

5. Glede na vloženo tožbo in pa njeno dopolnitev izhaja, da je v zadevi spornih več odločb. Tožnik je sicer sodišču, kljub temu, da ga je pozvalo, da predloži dokončne odločbe, ki jih izpodbija s tožbo, posredoval zgolj prvostopenjske odločbe (priloge od A1 do A3). Sodišče je nato samo, po prejemu upravnega spisa, ugotavljalo, katere dokončne odločbe oziroma sklepi so sporne oziroma so skladno z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(4) lahko predmet sodne presoje. Sporna je tako odločba št. ... z dne 21. 3. 2014, s katero je tožena stranka tožniku ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo z 18. 2. 2013. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 29. 5. 2014. Tožnik je kljub izdaji dokončne odločbe, ponovno dne 5. 8. 2014 vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 3. 2014, ki jo je nato tožena stranka z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 26. 10. 2014 kot nedovoljeno zavrgla. Z navedenim sklepom je zavrgla tudi ponovno pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo z dne 24. 3. 2014 (ki se nanaša na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine in o kateri je bilo prav tako že dokončno odločeno z odločbo z dne 30. 5. 2014. 6. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je bil navedeni sklep datiran z dne 16. 10. 2014, tožniku vročen 21. 10. 2016, medtem ko je bila tožba priporočeno na pošto oddana dne 21. 11. 2014. Za vložitev tožbe je v prvem odstavku 72. člena ZDSS-1 določen 30 dnevni rok. Upoštevaje datum vročitve izpodbijanega sklepa in pa datum vložitve tožbe na sodišče, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče je zato tožbo zoper navedeni sklep utemeljeno na podlagi 273. člena ZPP kot prepozno vloženo zavrglo.

7. Istega dne, torej 21. 10. 2016 je bila tožniku vročena tudi drugostopenjska odločba št. ... z dne 17. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 7. 2014. Upoštevaje datum vložitve tožbe 21. 11. 2014 gre tudi v tem primeru za prepozno vloženo tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo. Tožnik v pritožbi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem pravočasnosti vložitve tožbe niti ne prereka. Zaradi zavrženja tožbe sodišče tako ni imelo nobene pravne podlage, da bi vsebinsko presojalo pravilnost izpodbijanega sklepa z dne 16. 10. 2014 in odločbe z dne 17. 10. 2014. 8. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba pravočasna glede odločbe št. ... z dne 20. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 7. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 313,59 EUR na mesec od 22. 4. 2014 dalje. Tožnik v tožbi ni podal nobenih konkretnih pripomb na odmero starostne pokojnine. Tudi ko ga je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe ni predložil niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe. Sodišče prve stopnje je v takem primeru, glede na to, da tožnik ni uveljavljal, da bi bila kakršnekoli ugotovitve v tej odločbi sporna, presodilo zgolj, ali je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe materialnega predpisa. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče vsega navedenega ne ponavlja znova. Tožnik v zvezi z odmero pokojnine tudi v pritožbi ne konkretizira v čem naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna.

9. Glede pritožbenih navedb, da se naroka za glavno obravnavo ni udeležil, ker je bil tedaj na pregledu v bolnišnici A., pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik sodišču posredoval opravičilo oziroma, da bi s tem v zvezi uveljavljal vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno vabilo na narok za glavno obravnavo, ki pa se ga ni udeležil, ne da bi za svojo neudeležbo izkazal opravičljive razloge. Opravičevanje izostanka šele v pritožbenem postopku pa na rešitev zadeve nima nobenega vpliva.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami

(4) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004