Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 2731/2017

ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.2731.2017 Civilni oddelek

ugotovitev obstoja daril izvedenec grafološke stroke lastnoročen podpis pristnost izjave vrsta izvedenca mnenje drugega izvedenca stopnja verjetnosti določitev vrednosti daril cenitev vrednosti darila po cenah ob zapustnikovi smrti in stanju ob daritvi pritožbene novote stroški postopka kriterij uspeha v pravdi končni uspeh strank v postopku
Višje sodišče v Ljubljani
13. december 2017

Povzetek

Sodba se osredotoča na vrednost daril, ki so bila podarjena v obliki gradbenih vlaganj, in na vprašanje, kdo je najprimernejši izvedenec za oceno te vrednosti. Sodišče ugotavlja, da je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za oceno vrednosti daril, ki so bila podarjena v dveh pravno relevantnih trenutkih. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena, kar se odraža v spremembi odločitve o pravdnih stroških.
  • Vrednost daril gradbenega materiala v dednem postopku - Sodba obravnava vprašanje, kako se ugotavlja vrednost daril, ki so bila podarjena v obliki gradbenih vlaganj, in kdo je najprimernejši izvedenec za oceno te vrednosti.Sodišče presoja, ali je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za oceno vrednosti daril, ki so bila podarjena v obliki gradbenih vlaganj, ter kako se vrednost teh daril ugotavlja v dveh pravno relevantnih trenutkih: ob daritvi in ob smrti zapustnika.
  • Odločitev o pravdnih stroških - Sodba se ukvarja z vprašanjem, kako naj se porazdelijo pravdni stroški med strankama glede na uspeh v postopku.Sodišče presoja, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo stroške pravdnega postopka glede na uspeh strank in ali je upoštevalo neuspeh tožeče stranke pri tožbenem zahtevku.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na to, da je bil predmet daril gradbeni material, ki je bil vložen v izgradnjo stanovanjske hiše, ni dvoma, da je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za ugotavljanje vrednosti teh daril. Ni namreč pomembno, kako se je gibala takratna valuta in kakšna so bila inflacijska tveganja, temveč, koliko so darila vredna v dveh pravno relevantnih trenutkih. Prvi je datum daritve, drugi pa datum zapustnikove smrti 1999 (30. člen ZD).

Brez podlage je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je stroške odmerilo glede na (ne)uspeh "ugovorov" v postopku.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se: - zavrne tožbeni glede 0,75 m3 peska, ki je bil na dan 4. 9. 1964 vreden 1.875,00 DIN, in glede 2.7095 m3 rezanja hlodov, katerih vrednost je na dan 20. 6. 1967 znašala 14.902,00 DIN; - odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.076,46 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. V preostalem se tudi pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

IV. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka ugotovilo, da je A. A. obdaroval svojega sina B. A. z gradbenimi vlaganji pri gradnji in adaptaciji sinove stanovanjske hiše v S. v letih 1964 do 1970. Vlaganja so po ugotovitvi sodišča predstavljala gradbeni material različnih količin in oblik (od betonskega železa, cementa, ibitola, opaža, peska, zidakov, furnirja, apna, salonitnih cevi, pločevine, lomljenca, šamot opeke, železa, rezanja hlodov, cementnih cevi, sadolina, betonskih cevi, pohištvenih cevi, borovcev, do plačane take za zemljišče in štedilnika ter WC školjke). Glede določenih daril (npr. plačilo komunalnega prispevka), oziroma presežka nad določenimi količinami gradbenega materiala, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovljena darila iz I. točke izreka se bodo po odločitvi sodišča upoštevala v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. pri izračunu nujnega deleža dediča B. A. in se bodo štela v njegov nujni delež (III. točka izreka). Toženi stranki je prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki 5.192,27 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in primarno predlaga, da višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu in novo sojenje. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka ter primarno predlaga razveljavitev in novo sojenje, podredno pa spremembo ugodilnega dela v zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati vrednost daril v času zapustnikove smrti z izvedencem finančne stroke in ne z izvedencem gradbene stroke. Nepravilno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vzetih posojil A. A., ki kažejo na to, da je prav on financiral tudi gradbena vlaganja, ki so bila zavrnjena, v tem delu pa bi bilo treba tudi dopolniti dokazni postopek z dopolnitvijo izvedenskega mnenja.

4. Tožena stranka pa nasprotuje temu, da je sodišče kot nepristno ocenilo iz njene strani predloženo zapustnikovo pisno izjavo, da so bila njegova vlaganja v nepremičnino kompenzacija za zapustnikovo koriščenje počitniške hišice. Ker sta se o (ne)pristnosti zapustnikovega lastnoročnega podpisa na izjavi izrekla dva sodna izvedenca grafološke stroke, ki sta postavila nasprotujoči si stališči, bi moralo sodišče prve stopnje sâmo oceniti verodostojnost predložene izjave. V zvezi z ugotovljenimi darili tožena stranka izpostavlja, da je sodišče ugotovilo določena darila v nasprotju s svojimi lastnimi kriteriji. Darili, ki imata v tabeli številko 19 (pesek) in 49 (rezanje hlodov), sta bili plačani s strani S. R. oziroma C. A., kar je razvidno iz računov, ki jih je predložila sama tožeča stranka, niso pa bila vlaganja zapustnika, kot je napačno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Opozarja, da za 11 predmetov računa sploh ni, za 25 predmetov pa je iz dokumentacije razvidno, da jih je plačal B. A. in ne njegov oče A. A. Štedilnik in WC školjka sta bila skupno premoženje zapustnika in njegove žene D. A., zato ni dopustno, da ju je prvostopenjsko sodišče v celoti upoštevalo zgolj kot zapustnikovo darilo. Navaja, da je šlo za običajna, manjša darila, ki se v dedni delež ne vračunavajo. Darila tudi niso bila podarjena kot kategorije gradbenih sklopov, temveč so bile predmet daritve posamezne stvari, posledično pa za celotne sklope ni bilo soglasja volj med darovalcem in obdarjencem. Ker je tožeča stranka uspela zgolj z 12,8 % glede na vrednost spornega predmeta (25.000,00 EUR), bi moralo prvostopenjsko sodišče pretežni neuspeh tožeče stranke v pravdi upoštevati pri odmeri stroškov.

5. Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nista podali.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena delno (glede dveh daril iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in glede stroškov postopka iz IV. točke izreka).

7. Tožeča stranka, E. A.,1 zapustnikov sin, je bil s strani zapuščinskega sodišča napoten, da v pravdi uveljavlja zatrjevana darila, ki naj bi jih s strani zapustnika prejel zapustnikov drugi sin B. A.2 Zapustnik je z oporoko, ki jo je napravil leta 1991, razpolagal s svojim premoženjem v korist tožeče stranke, tožena stranka pa je zatrjevala prikrajšanje nujnega deleža. Slednji po mnenju tožeče stranke ni bil prikrajšan, saj naj bi od zapustnika prejel darila - gradbena vlaganja v nepremičnino v S. Zapustnik je v šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodil natančno dnevniško evidenco vseh vlaganj v počitniško hišo v S., na slednjo pa je oprla svoj tožbeni zahtevek tožeča stranka. Tožena stranka je predložila zapustnikovo pisno izjavo iz leta 1996, ki je bila napisana na tipkalni stroj in naj bi bila lastnoročno podpisana s strani zapustnika. Iz nje je izhajalo, da je zapustnik z gradbenimi vlaganji kompenziral svoje počitnikovanje v predmetni počitniški hiši. Pristnost te izjave je bila med pravdnima strankama vseskozi sporna, saj je tožeča stranka trdila, da zapustnik te izjave ni napisal oz. podpisal. 8. V obravnavani zadevi je bila končna odločitev prvostopenjskega sodišča že pred višjim sodiščem. Prvič iz razloga, ker je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca grafologa, ki je ocenil, da je bila sporna zapustnikova izjava pristna. Ker je bila njegova ocena obremenjena s hudo napako, izvedenec je pri svojem mnenju upošteval tudi primerjalni podpis, ki nedvomno ni bil zapustnikov, je bila ta sodba razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, kjer je bil določen nov izvedenec grafološke stroke.3 Omeniti velja še to, da je tožeča stranka šele po pozivu prvostopenjskega sodišča svoj zahtevek specificirala. Tak tožbeni zahtevek je bil nato s sklepom prvostopenjskega sodišča delno zavržen, delno pa se objektivna sprememba tožbe ni dopustila.4 O pritožbi tožeče stranke

9. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moral vrednost daril ocenjevati izvedenec finančne stroke, namesto izvedenca gradbene stroke, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi na več mestih prepričljivo pojasnilo, zakaj je v izreku sledilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je zapustnik prejel darila v obliki konkretnih gradbenih vlaganj zapustnika v sinovo nepremičnino.5 Glede na to, da je bil predmet daril gradbeni material, ki je bil vložen v izgradnjo stanovanjske hiše v S., ni dvoma, da je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za ugotavljanje vrednosti teh daril. Ni namreč pomembno, kako se je gibala takratna valuta in kakšna so bila inflacijska tveganja, temveč, koliko so darila vredna v dveh pravno relevantnih trenutkih. Prvi je datum daritve, drugi pa datum zapustnikove smrti 1999 (30. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju; ZD). Izvedenec gradbene stroke dr. D. Ž. je pri ocenjevanju vrednosti daril upošteval ustrezne indekse za obračun razlik v ceni gradbenih storitev, z upoštevanjem tržnih cen gradbenega materiala. Izvedenec je pojasnil, zakaj bi bile druge metode ugotavljanja vrednosti gradbenega materiala manj primerne, čemur je utemeljeno sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Izvedenec je izbral najoptimalnejšo metodo, ki upošteva gradbeni vidik, npr. da določenega gradbenega materiala ni več na trgu (npr. salonitne plošče), oziroma z upoštevanjem strukture gradbenega materiala v času daritve v primerjavi s trenutkom zapustnikove smrti. V zvezi s tem očitkom je bistveno, da predmet zahtevka ni denarni znesek (protivrednost daril), pač pa realna darila sama.

10. Nedokazane so trditve tožeče stranke, da bi bilo treba datumom, ko si je zapustnik izposojal denar, pripisati tudi vsa darila iz teh obdobij, ki jih je prvostopenjsko sodišče sicer zavrnilo. Glede na to, da je zapustnik vodil dnevniško evidenco dalj časa, slednja pa se ni nanašala zgolj na izgradnjo počitniške hiše v S., vzročna zveza med vzetimi posojili in gradbenimi vlaganji ne more biti izkazana zgolj iz razloga, ker so se posojila in vlaganja zgodila v enakem časovnem obdobju. Tožeča stranka tudi ni izpodbila ključne dokazne ocene, kriterija, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi, katera vlaganja so bila zapustnikova darila in katera ne (21. točka obrazložitve). Posledično je neutemeljena tudi zahteva tožeče stranke po dopolnitvi dokaznega postopka.

Glede pritožbe tožene stranke

11. V ponovljenem postopku je sodni izvedenec grafološke stroke, D. K., zaključil, da s strani tožene stranke predložene pisne izjave ni podpisal zapustnik.6 Izhajal je iz osmih primerjalnih podpisov zapustnika in s stopnjo verjetnosti ocenil, da ne gre za zapustnikov podpis. Ne drži pritožbeni očitek, da se mnenji obeh izvedencev ne izključujeta, temveč zgolj nevtralizirata. Mnenji obeh izvedencev se v zaključku izključujeta, saj je prvi ugotovil, da podpis pripada zapustniku, drugi pa je zaključil nasprotno, da podpis ni zapustnikov. Mnenju prvega izvedenca pa, kot je v razveljavitvenem sklepu že bilo obrazloženo,7 ni bilo mogoče slediti, saj je obremenjeno s hudo napako. Prvi izvedenec je namreč obravnaval kot zapustnikov primerjalni podpis tudi podpis, ki nedvomno ni bil zapustnikov. V obravnavani zadevi tako ne gre za to, da bi se mnenji izvedencev med seboj "neutralizirali", kot to skuša prikazati tožena stranka, temveč gre za to, da prvemu mnenju, zaradi napake ni bilo mogoče brez dodatnega preizkusa slediti, mnenje drugega izvedenca pa je bilo brez napak in tudi na višji ravni verjetnosti. Prvi izvedenec je podal mnenje na nivoju nižje verjetnosti, saj ni imel na razpolago dovolj primerjalnih podpisov, drugi izvedenec pa je s prepričljivo verjetnostjo ocenil, da ne gre za zapustnikov podpis.8 Neutemeljen je očitek tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do verodostojnosti sporne izjave, ko pa je prav prvostopenjsko sodišče ocenilo, da podpis na tej izjavi sploh ni zapustnikov, sporna izjava pa je nepristna. Nepristnosti pisne izjave zaslišane priče ne morejo sanirati, česa drugega s primerljivo vsebino kot izhaja iz sporne izjave pa toženi stranki ni uspelo dokazati. Samo dejstvo, da je zapustnik s svojo ženo D. A. počitnikoval v počitniški hišici, ne omogoča zaključka, da so bila njegova vlaganja odplačna (kompenzacija v zameno za koriščene nepremičnine).

12. Utemeljen je očitek tožene stranke glede daril, ki imata v tabeli, ki jo je napravil izvedenec dr. D. Ž., zaporedni številki 19 in 49. Tabelo je oblikovalo prvostopenjsko sodišče ob postavitvi izvedenca gradbene stroke, enako pa nato izhaja tudi iz izvedenskega mnenja ob oceni vrednosti gradbenih vlaganj. Številka 19 predstavlja gradbeno vlaganje v obliki 2 × 0,75 m3 peska, ki je bil na dan 4. 9. 1964 vsak ocenjen z 1.875,00 DIN. Številka 49 pa predstavlja rezanje hlodov v obsegu 2.7095 m3, z vrednostjo na dan 20. 6. 1967 14.902,00 DIN. Iz tabele, s katero je prvostopenjsko sodišče naložilo izvedencu izdelavo izvedenskega mnenja, je razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz listinske dokumentacije, glede peska iz priloge A16 (dnevnik posameznih izdatkov) in blagajniškega prejemka s št. 315, z dne 4. 9. 1964 (A40), in glede rezanja hlodov iz priloge A16 in računa s št. 211/67Ž, z dne 20. 6. 1967 (A43). Prvostopenjsko sodišče je v tem delu v nasprotju z lastnim kriterijem, glede tega, na koga se račun glasi, gradbena vlaganja pripisalo zapustniku. Pesek v obsegu 1,5 m3 je bil kupljen s strani S. R. (imenovani na računu), predmet pod številko 49 pa s strani F. A. (imenovani na računu). To izhaja iz zgoraj predstavljene listinske dokumentacije, tako je pritožben očitek v tem delu utemeljen. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi druge alineje prvega odstavka 358. člena ZPP ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot nedvomno izhaja iz listinske dokumentacije, in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Ob upoštevanju, da je sodišče pri gradbenih vlaganjih upoštevalo polovico vrednosti, ki odpade na zapustnika (druga polovica iz razloga skupnega premoženja odpade na njegovo ženo), višje sodišče zavrača zgolj 0,75 m3 peska, ki odpade na zapustnika, od celote 1,5 m3, za katerega je plačal S. R. 3.750,00 DIN (številka računa 315 z njegovim podpisom). Ne pa tudi za drugi del peska, ki se v dnevniku izdatkov (A16) vodi pod številko 312 pod istoimensko postavko in enakimi podatki.9 Glede rezanja hlodov je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil takrat B. A. na služenju vojaškega roka in je za rezanje hlodov skrbel zapustnik A. A. napačno. Iz računa s št. 211/67Ž izhaja, da ga je plačala tretja oseba, to je F. A. in ne B. A. 13. Glede preostalih ugotovljenih daril, ki jih je prerekala tožena stranka, izpodbijanje ni utemeljeno. Za predmete, za katere ni računa (11 izmed 59), je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj jih je pripisalo zapustniku (odnos zapustnika do vlaganj, natančno vodenje evidence, njegova vloga pri prevozu tovora, ob upoštevanju njegove zaposlitve pri železnicah itd., točka 21 obrazložitve). Za 25 predmetov, ki jih je po navedbi tožene stranke plačal B. A., pa višje sodišče zaključuje, da je pritožben očitek pavšalen in ne omogoča preizkusa. Tožena stranka ni specificirala, za katere predmete in račune točno gre (vsi imajo namreč svoje natančne številke in ustrezno oznako v dokaznem gradivu). Glede na to, da je vsebina gradbenih vlaganj na računih precej podobna (različni obsegi enakega gradbenega materiala), bi višje sodišče preseglo trditveno podlago tožene stranke, če bi samo ugibalo, katere predmete je imela v mislih. Glede na to, da je tožena stranka predmeta s številkama 19 in 49 določno opredelila, bi lahko enako opredelila tudi drugih "25".

14. Enako pa velja glede računov, ki se po navedbi tožene stranke glasijo na B. A., pa naj bi jih prvostopenjsko sodišče priznalo kot vlaganja A. A. Še posebej ob dejstvu, da je prvostopenjsko sodišče v skladu s sprejetim kriterijem natančno obrazložilo, v kolikšnem obsegu je upoštevalo tožbeni zahtevek glede določenih predmetov, katerih računi se glasijo na B. A. v povezavi z njegovim služenjem vojaškega roka (28. točka obrazložitve).

15. Ne drži navedba tožene stranke, da je na računu za štedilnik (vrednost na dan 29. 12 1964 je bila 22.000,00 DIN) naveden B. A. Iz računa s št. 000879 z dne 29.12.1964 ni razvidno, kdo je bil plačnik. Tako štedilnik, kot tudi WC školjko, pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v polovični vrednosti (na računu od štedilnika je znesek 44.000,00 DIN, sodišče pa je upoštevalo 22.000,00 DIN, pri WC školjki pa je upoštevalo 3.468,00 DIN od celote 6.936,00 DIN), zato je očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo polovičnega deleža zapustnikove žene, neutemeljen.

16. Tožena stranka navaja, da namenoma ni uveljavljala dejstva,10 da naj bi bili dve vlaganji že uveljavljani kot darili tudi v zapuščinskem postopku po zapustnikovi ženi D. A. Ta pritožbeni očitek je nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj tožena stranka ni navedla utemeljenih razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni storila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

17. Pritožbeni očitek, da je šlo pri gradbenih vlaganjih za manjša, običajna darila, ni utemeljen. ZD v 55. členu določa, da se običajna manjša darila ne vračunajo v dedni delež. Razvidno je, da v primeru gradbenih vlaganj v obsegu in na način, kot so se zgodila v obravnavani zadevi, ne gre za manjša, običajna darila. Ne zgolj zato, ker gre za velike količine gradbenega materiala (npr. 5.450 kg cementa, 76 kg betonskega železa, 287,5 kg apna itd.), temveč tudi glede na naravo in čas gradbenih vlaganj. Potekala so dalj časa, med leti 1963 in 1970, predstavljala pa so nezanemarljiv vložek k izgradnji počitniške hiše. Navedba tožene stranke, da iz razloga, ker so v izreku posamezna vlaganja združena po gradbenih sklopih (na enem mestu je združen cement, pesek, apno itd.), ni podano soglasje volj darovalca in obdarjenca, ni utemeljeno. Za vsa vlaganja je bilo soglasje volj nedvomno podano, tega pa ne spremeni dejstvo, da so v izreku izpodbijane sodbe zaradi večje preglednosti združena po vsebinskih sklopih.

18. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče stroške pravdnega postopka napačno porazdelilo. ZPP določa dva temeljna kriterija za odločitev o stroških pravdnega postopka, kriterij uspeha (154. člen ZPP) in kriterij krivde (156. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče bi moralo stroške odmeriti glede na končni uspeh v pravdnem postopku.11 Brez podlage je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je stroške odmerilo glede na (ne)uspeh "ugovorov" v postopku, drži pa tudi navedba tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati tudi pomemben del prvotnega tožbenega zahtevka, ki je bil nato zavržen, oziroma je bila sprememba tožbe nedovoljena. Morebiten uspeh posameznega ugovora, ob končnem neuspehu, velike teže ne more imeti. Glede na to, da je tožeča stranka ocenila vrednost spornega predmeta na 25.000,00 EUR, uspela pa je s 5.008,93 EUR (vrednost daril na dan 23. 12. 2016, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje), čemur je treba odšteti še zavrnjeni darili po tej sodbi v znesku 15 EUR (za 0,75 m3 peska, številka 19 tabele izvedenskega mnenja) in znesku 108,38 EUR (rezanja hlodov, številka 49), kar znese končnih 4.885,55 EUR. Tožeča stranka je tako uspela s 19,54 %, v preostanku pa je bila neuspešna. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki skupaj priznalo 8.018,07 EUR pravdnih stroškov (19,54 % od priznanih stroškov je tako 1.566,73 EUR), toženi stranki pa 3.285,11 EUR (od katerih je 80,46 % 2.643,19 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 1.076,46 EUR stroškov pravdnega postopka. Ta odločitev o stroških temelji na pravilni uporabi 2. odst. 154. člena ZPP v zv. s 3. tč. 365. čl. ZPP.

19. Vsi ostali pritožbeni očitki tožene stranke, ter vsi tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Vsaka stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka; tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela minimalno ter glede stroškov, ki so stranska terjatev.

1 Kot je razvidno iz pritožbe, je E. A. umrl 2017, zato so na njegovo mesto vstopili njegovi dediči. 2 Tožena stranka so dediči po B. A., ki je umrl leta 2007. 3 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1190/2010-I in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2915/2013. 4 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 592/2014-I in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 594/2016. 5 Konca 8. in 9. točke obrazložitve in 27. točka. 6 Prvi izvedenec, dr. B. R. je z nižjo stopnjo verjetnosti ocenil, da je bil na sporni izjavi zapustnikov podpis. 7 Sklep tukajšnjega sodišča I Cp 2915/2013 z dne 12. 2. 2014, tč. 6 in 7 obrazložitve. 8 Na petstopenjski lestvici (ena pomeni, da podpis ni od te osebe, pet pomeni, da je) je ocenil, da je podana druga stopnja. Hkrati pa je ugotovil, da je med relevantnim podpisom in primerjalnimi podpisi relativno veliko razlik, podobnosti pa so razvidno predvsem pri enostavnejših znakih, ki niso individualizirani. 9 Sodišče prve stopnje je pri odreditvi izvedenskega dela sicer v tabeli napravilo lapsus, da se pesek nahaja v dnevniku izdatkov (priloga A16) na "2 stran, 2. vrstica", kar ne drži, kot je razvidno iz tabele, datumov in vsebine računa s št. 315. 10 Ker je bila napačno prepričana, da bosta darili zavrnjeni že iz drugih razlogov. 11 Ni bilo ugotovljeno, da bi bila katera izmed strank kriva za nastanek določenih stroškov.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia