Jedro

Če bi sledili pritožbenim izvajanjem, da je v recesiji vsaka premoženjska škoda težko izterljiva in bi to šteli za splošno znano dejstvo, bi to predstavljalo preveč ekstenzivno razlago zakona, ki bi na široko odprla vrata začasnim odredbam, tudi neutemeljenim. Trditve o tem, da je škoda, ki preti upniku, težko nadomestljiva, je treba izkazati in posplošeno vztrajanje pri dikciji zakona ne zadošča. Višina zneska sama po sebi še ne predstavlja težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 16. 4. 2013. Obenem je odločilo še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sklepa v njeno korist. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek cit. člena). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku cit. člena, pri čemer se je upnik skliceval na drugo in tretjo alinejo tega člena. Po drugi alineji drugega odstavka 272. člena sodišče izda začasno odredbo, če je ta potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, po tretji alineji pa ob predpostavki, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Poleg tega je upnik temeljil začasno odredbo tudi na tretjem odstavku 270. člena ZIZ v povezavi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, po katerem se začasna odredba izda tudi, če tožena stranka z njeno izdajo ne bi utrpela škode oziroma bi utrpela le neznatno škodo. T. i. objektivna in subjektivna predpostavka morata biti podani kumulativno. Čim eden od pogojev ni izpolnjen, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopnemu stališču, da predlagatelj ni izkazal subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe.

6. Pritožnica napada stališče sodišča prve stopnje, da zmanjšanje premoženja, ki grozi tožeči stranki ob neupravičenem unovčenju menic, sicer samo po sebi predstavlja škodo, ki pa ni nujno težko nadomestljiva. Vendar se pritožbeno sodišče z navedenim stališčem sodišča prve stopnje strinja. Če bi sledili pritožbenim izvajanjem, da je v recesiji vsaka premoženjska škoda težko izterljiva in bi to šteli za splošno znano dejstvo, bi to predstavljalo preveč ekstenzivno razlago zakona, ki bi na široko odprla vrata začasnim odredbam, tudi neutemeljenim. Po stališču pritožbenega sodišča je treba trditve o tem, da je škoda, ki preti upniku, težko nadomestljiva, izkazati in posplošeno vztrajanje pri dikciji zakona ne zadošča. Tega pa tožeča stranka ni storila.

7. Pritožnica navaja, da bi unovčenje menice za visok znesek povzročilo upniku visoko premoženjsko škodo in ogrozilo njegov obstoj in nadaljnje poslovanje. Vendar je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da višina zneska sama po sebi še ne predstavlja težko nadomestljive škode, upnik pa nadaljnjih trditev o ogroženosti njegovega obstoja in nadaljnjega poslovanja ni konkretiziral, ampak ostaja na ravni posplošenih trditev. Pritožnica tudi ni izkazala, da bi do tovrstne ogroženosti prišlo z nadaljnjim indosiranjem in unovčenjem menic s strani tretjih oseb.

8. Pritožnica ne more utemeljevati neznatnosti škode na strani dolžnika z navedbami, da dolžnik do koristi, pridobljenih z morebitnim unovčenjem menic, ni upravičen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so to navedbe, ki lahko utemeljujejo objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, ne pa subjektivnega.

9. Ker subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, se pokaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Zato se pritožbeno sodišče ni več ukvarjalo s pritožbenimi razlogi glede objektivnega pogoja, saj so le-ti za odločitev v tej situaciji nerelevantni.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.