Jedro

Obrestna mera R + 8% navedena v 10. tč. 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ne predstavlja kogentne obrestne mere, ki je bila uzakonjena s spremembami navedenega zakona v letu 1993. Določba 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je le interpretativne narave in kogentne obrestne mere tako ne določa, kot to napačno navaja senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zaradi česar ni mogoče govoriti o izključitvi retroaktivne uporabe tega določila, če je posamično kaznivo dejanje navedeno v kazenskem zakonu kot samostojnem zakonu storjeno v obliki, ki ga predvideva 48a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Obrestna mera v višini R + 8 % navedena kot kriterij za izračun višine škode je tako navedena le kot tista obrestna mera, ki naj bi ohranjala vrednost sposojenih sredstev.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se zoper obdolženega V.P., ..., nekaznovanega, na prostosti, opravi preiskava ker je podan utemeljen sum, da je kot zastopnik družbeno pravne osebe sklenil pogodbe, za katere je vedel, da so za družbeno pravno osebo škodljive in tako družbeno pravni osebi prizadejal premoženjsko škodo, pri tem pa vedoma povzročil premoženjsko škodo, ki presega 500.000,00 SIT s tem, da je kot direktor družbenega podjetja P. p.o., s sedežem na Č. sklenil štiri kreditne pogodbe z družbo v zasebni lasti P. d.o.o., s sedežem prav tako na Č., katerega direktor in eden izmed ustanoviteljev je bil tudi sam in sicer: dne 6.3.1992 kreditno pogodbo št. 1. za najem kredita v višini 11.000.000,00 SIT z datumom vračila 8.4.1992; dne 9.3.1992 kreditno pogodbo št. 2 za najem kredita v višini 11.000.000,00 SIT z datumom vračila 9.4.1992; dne 13.3.1992 kreditno pogodbo št. 3 za najem kredita v višini 1.500.000,00 SIT z datumom vračila 13.4.1992 in dne 9.4.1992 kreditno pogodbo št. 4 za najem kredita v višini 3.000.000,00 SIT z datumom vračila 11.5.1992; vse štiri kreditne pogodbe z obrestno mero 25% letno, ki pa je bila nižja od obrestne mere, ki je v času sklenitve kreditnih pogodb zagotavljanja ohranjanje realne vrednosti posojenega denarja; s tem pa je družbeno podjetje P. p.o. oškodoval za skupno 2.700.803,10 SIT in sicer po kreditni pogodbi št. 1 za 1.180.501,60 SIT, po kreditni pogodbi št. 1. za 1.108.990,80 SIT, po kreditni pogodbi št. 3 za 152.987,60 SIT in po kreditni pogodbi št. 4 za 258.323,10 SIT, kolikor znaša razlika med pogodbeno dogovorjenimi obrestmi v višini 25% in obrestmi, ki bi zagotavljale ohranjanje realne vrednosti posojenih sredstev v času sklenitve pogodbe v višini R + 8%, za čas od najema kreditov do vrnitve v rokih, določenih v pogodbah, vedoč, da bo s tem družbenemu podjetju P. p.o. nastala škoda, saj je kot direktor družbenega podjetja v istem odbodbju tudi z drugimi podjetji sklepal istovrstne pogodbe po obrestni meri R + 10% do R + 30%, ki pa je bila bistveno višja, kot je bila obrestna mera, določena v navedenih kreditnih pogodbah, sklenjenih z zasebno družbo, katere direktor in eden izmed ustanoviteljev je bil tudi sam, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s 392. členom Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

Senat okrožnega sodišča v .. je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zavrne zahteva okrožnega državnega tožilstva iz ..., zoper obdolženega V.P., zaradi kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije, v zvezi z 392. členom Kazenskega zakonika.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka ... iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da uvede preiskavo zoper obdolženega v smeri očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu preširoko razlaga določilo 74. člena Ustave Republike Slovenije, da je gospodarska pobuda svobodna tako, kot da bi bila svoboda odločanja pri gospodarjenju z družbenim premoženjem neomejena. Utemeljene so navedbe pritožnice, da je obrestna mera, ki je bila določena v kreditnih pogodbah, sklenjenih med družbenim podjetjem P. p.o. in zasebnim podjetjem P. d.o.o., bistveno nižja kot obrestna mera, po katerih je to podjetje, torej družbeno podjetje, sklepalo druge kreditne pogodbe z drugimi podjetji, kjer je bil upoštevan R in kjer se je obrestna mera, kot izhaja iz revizijskega poročila o lastninskem preoblikovanju podjetja P.p.o. gibala od R + 10% do R + 30%. Šlo je prav tako za kratkoročne kredite, kot v obravnavanem primeru. Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je bila obdolžencu kot direktorju družbenega podjetja, znana višina obrestne mere, ki je v tistem času tudi zagotavljala ohranjanje realne vrednosti posojenih sredstev. Kot kriterij za izračun višine škode je tako upoštevana obrestna mera v višini R + 8%, ki je tista, ki naj bi ohranjala tudi vrednost posojenih sredstev, na kar tudi pravilno opozarja pritožnica. Senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu šteje, da gre za kogentno obrestno mero, ki je bila uzakonjena s spremembami zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v letu 1993, torej po sklenitvi obravnavanih kreditnih pogodb in tako 48.a člen navedenega zakona ne more veljati za čas, ko je obdolženec sklenil navedene kreditne pogodbe. Določba 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je le interpretativne narave in ne določa kogentne obrestne mere, kot to napačno navaja senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zaradi česar ni mogoče govoriti o izključitvi retroaktivne uporabe tega določila. Kazenski zakon je samostojen zakon, ki določa posamična kazniva dejanja, pri katerih je seveda potrebno presojati, ali je dejanje storjeno lahko tudi v kakšni obliki, ki ga predvideva 48.a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Utemeljeno zato pritožnica opozarja, da je obrestna mera v višini R + 8% navedena le kot kriterij o obrestni meri, ki je ohranjala realno vrednost posojenih sredstev v povezavi z drugimi istovrstnimi pogodbami, sklenjenimi v istem času, po katerih je bila obrestna mera bistveno višja, kot obrestna mera pri štirih kreditnih pogodbah v zvezi s posojili, danimi podjetju P. d.o.o..

Strinjati se je s pritožnico, da je na podlagi teh pogodb, mogoče zaključiti, da je bila obrestna mera še večja kot R + 8% in da je tako tudi podan utemeljen sum, da gre pri sklenitvi štirih navedenih kreditnih pogodb s podjetjem P. d.o.o. za elemente kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe. Pri pogodbenih obrestih, na katere se sklicuje senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in tudi citira določilo 3. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, obrestna mera seveda ni bila določena. Navedeni člen pa pri obrestni meri govori o obrestni meri, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla. Torej gre za obrestno mero, ki jo banka, ki se s tovrstnimi posli ukvarja, s pogodbo določa za dajanje kreditov podjetjem.

Pritožnica pa nadalje tudi utemeljeno izpodbija sklep z navedbo, da je utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil v obtožbi očitano kaznivo dejanje, podan tudi na podlagi okoliščine, da podjetje P. d.o.o. bonitet, ki naj bi bila podlaga za različno obranvavanje pri določanju obrestnih mer pri dajanju kreditov ni moglo imeti, saj je podjetje P. d.o.o. dobilo prvi kredit komaj dober teden potem, ko je bilo vpisano v sodni register, saj je vpis zabeležen dne 26.2.1992. Pritožnica utemeljeno opozarja, da so zaključki sodišča prve stopnje v smeri, da utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja obdolžencu ni podan, zmotni, ko oceno o upravičenosti 25% letne obrestne mere v primerjavi z mnogo višjimi obrestnimi merami pri kreditih, danimi drugim podjetjem gradi na upoštevanju različnih bonitet podjetij, katerim so bili krediti dani.

Tako se je strinjati s pritožnico, da ni jasno, v čem naj bi novo ustanovljeno podjetje imelo toliko boljšo boniteto od ostalih podjetij, da je bilo tudi deležno toliko nižje obrestne mere pri danih kreditih kot ostala podjetja, katerim je podjetje P. kredite tudi dajalo. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je na podlagi navedenih dejstev zaenkrat podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi V.P., sklenil štiri kreditne pogodbe, ki naj bi bile za družbeno podjetje P. škodljive, saj naj bi bile sklenjene po takšni letni obrestni meri, ki ni zagotavljala ohranitve realne vrednosti posojenih sredstev in naj bi na takšen način tudi podjetju P., ki je dalo kredite, nastala škoda. Ob upoštevanju dejstva, po kako visokih obrestnih merah pa so druga podjetja od istega družbenega podjetja prejemala kredite, pa je zaenkrat podan tudi utemeljen sum, da se je obdolženi V.P. zavedal te škode in tudi njene višine. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo ter skladno z določbo 3. odstavka 403. člena Zakona o kazenskem postopku, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se zoper obdolženega V.P. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 1. in 2. odstavku 130. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije, v zvezi s 392. členom KZ.