Jedro

Obnova postopka (ponovna presoja istih dejstev; spremenjena izjava priče).

Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti.

Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe.

Izrek

I. Pritožba obsojenega J.T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo obsojenega J.T. za obnovo kazenskega postopka z dne 19. 11. 2018 ter odločilo, da je dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obsojenec je v pritožbi zahteval, da ga višje sodišče povabi na sejo senata, čemur višje sodišče ni sledilo, saj skladno z določili 402. in 403. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

4. Ker je obsojenec zahteval, da se ga pisno obvesti o poimenski sestavi senata, ki bo odločal o njegovi pritožbi, ga je o tem višje sodišče v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 obvestilo z dopisom z dne 24. 6. 2020, ki ga je obsojenec prejel dne 26. 6. 2020. 5. Dne 6. 4. 2020 je obsojenec višjemu sodišču posredoval vlogo z dne 2. 4. 2020, v kateri k izpodbijanemu sklepu podaja dodatna pojasnila. Izrecno navaja, da z vlogo pritožbe ne dopolnjuje, kakor tudi izrecno predlaga, naj se njegovih pojasnil ne šteje za dopolnitev pritožbe. Posledično višje sodišče vloge ni upoštevalo. Velja pa še pripomniti, da se je rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep iztekel dne 21. 1. 2020, zato bi sicer že iz tega razloga bila obsojenčeva vloga prepozna.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Uvodoma zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka obsojenec uveljavlja z navedbami, da je izrek izpodbijanega sklepa popolnoma nerazumljiv, prav tako izpodbijani sklep nasprotuje samemu sebi, ker niso podani razlogi za zavrnitev predloga za obnovo postopka. Razlogi izpodbijanega sklepa so po oceni obsojenca tudi popolnoma nejasni in hkrati s seboj v nasprotju, zlasti so odločilna dejstva precej v nasprotju med tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijanega sklepa, in vsebino dokaznih listin in zapisnikov.

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami obsojenec ni v ničemer obrazložil in konkretiziral zatrjevane kršitve, saj pritožba zajema le smiselni prepis zakonskega besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez kakršnekoli utemeljitve. Pritožbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, višje sodišče pa sicer ugotavlja, da je izrek sklepa razumljiv, saj iz njega zelo jasno izhaja odločitev sodišča prve stopnje, prav tako so v sklepu zajeti razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo zavrnitev obsojenčevega predloga za obnovo postopka, pri čemer so ti razlogi popolnoma jasni, pravilni, medsebojno skladni in prepričljivo argumentirani, zaslediti pa tudi ni nikakršnega nasprotja med razlogi sklepa ter vsebino dokaznih listin in zapisnikov. Očitana kršitev torej ni podana.

9. Obsojenec sodišču prve stopnje očita, da so razlogi v točkah 17-19 izpodbijanega sklepu nejasni oziroma nerazčiščeni, v točki 19 izpodbijanega sklepa pa tudi v nasprotju s predlaganimi dokazi. Navkljub takšnemu zatrjevanju, obsojencu ni mogoče pritrditi, saj iz jedra pritožbenih navedb izhaja, da se na ta način, zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavzema za novo dokazno oceno dejstev in dokazov, ki so že bili znani oziroma ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahteva za obnovo postopka pa ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti. V zvezi z dokaznimi listinami, ki jih obsojenec izpostavlja, pa višje sodišče le še dodaja, da se je v pravnomočno končanem kazenskem postopku razpolagalo tako s predpogodbo, ki je bila sklenjena med njim in Z.Š., s potrdilom z dne 6. 2. 2004, kakor tudi z več cenitvenimi poročili spornih nepremičnin.

10. V uvodu pritožbe obsojenec izrecno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 12. točki 371. člena ZKP, vendar takšne določbe veljavni ZKP ne vsebuje in je ne pozna, zato že iz tega razloga zatrjevane kršitve ni bilo mogoče preizkusiti. Ker je obsojenec v pritožbi navajal, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do poštenega sojenja, pa je višje sodišče pritožbo preizkusilo v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da tudi tovrstna kršitev ni podana, saj jo je obsojenec zatrjeval s povsem pavšalnimi navedbami, da njegovi dokazi niso bili dovolj upoštevani, obravnavani in pretreseni. Na tako ohlapen in nekonkretiziran način obsojenec kršitve pravice do poštenega sojenja ne more uspešno uveljaviti, zlasti, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu preizkusilo in se pravilno opredelilo do vseh dokazov, ki jih je obsojenec navajal v predlogu za obnovo kazenskega postopka.

11. Obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, vendar zatrjevane kršitve v nadaljevanju pritožbe v ničemer ne obrazloži in ne konkretizira, prav tako pa kršitve v tej smeri ni razbrati iz same vsebine pritožbe, zato se višje sodišče do uveljavljane kršitve ni moglo argumentirano opredeliti. Po določbi petega odstavka 402. člena ZKP višje sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep ni zavezano k uporabi 383. člena ZKP, zato po uradni dolžnosti na kršitev kazenskega zakona ne pazi.

12. Oceno sodišča prve stopnje v točkah 14, 21 in 23 izpodbijanega sklepa skuša obsojenec omajati z navedbami, da je Okrožno sodišče v Mariboru v pravdni zadevi II P 933/2004 eksaktno razčistilo vsa dejstva iz tožbe Z.Š. proti B.U., takšno sodbo pa je potrdilo Višje sodišče v Mariboru in Vrhovno sodišče RS. Vendar obsojenec s tovrstnim sklicevanjem na sodne odločbe v pravdni zadevi II P 933/2004 ne more biti uspešen, saj sta bili v predmetnem pravnomočno končanem kazenskem postopku izpostavljeni sodni odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 933/2004 z dne 25. 9. 2008 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2270/2008 z dne 2. 4. 2009 (vključno z drugimi relevantnimi listinami pravdnega spisa) v dokazne namene prebrani in se tudi nahajata v kazenskem spisu, zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavljata novega dokaza. Okoliščina, da sta bili citirani sodni odločbi kasneje potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 791/2009 z dne 21. 2. 2013, ki je bila priložena že k pritožbi zoper sodbo (priloga B14), pa prav tako novega dokaza ne predstavlja. Obsojenčevo sklicevanje na sodne odločbe v pravdnem postopku je torej neutemeljeno.

13. Kot neutemeljeni se izkažejo obsojenčevi očitki, da mu sodišče prve stopnje kot nov dokaz zmotno odreka pripravljalno vlogo odvetnice K.K.B. z dne 13. 10. 2005, katero je od odvetnika D.Š. prejel šele z dopisom z dne 1. 9. 2015. Ni namreč mogoče prezreti, da je bila tudi pripravljalna vloga z dne 13. 10. 2005 vložena v pravdni zadevi II P 933/2004, v kateri je odvetnica K.B. zastopala S.S. kot stransko intervenientko, in v kateri je bil prav obsojenec tisti, ki je v času vložitve pripravljalne vloge zastopal B.U. kot toženo stranko, kasneje pa na njegovi strani celo sam priglasil stransko intervencijo. Zaključki sodišča prve stopnje v točki 24 izpodbijanega sklepa so zato pravilni in pripravljalne vloge z dne 13. 10. 2005 ni mogoče šteti kot nov dokaz. Glede pritožbenih navedb, da obsojenec ni vedel za pripravljalno vlogo, pa višje sodišče opozarja, da ni pomembno, kdaj je stranka zvedela za nova dejstva ali nove dokaze, temveč je bistveno, da dejstva oziroma dokazi niso novi za sodišče. Dodati velja, da si obsojenec prizadeva pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2005 uveljaviti kot nov dokaz, ker smatra, da se navedbe S.S. v pripravljalni vlogi razlikujejo od njene izpovedbe v kazenskem postopku. Tudi s tem obsojenec ne more uspeti, saj je S.S. bila v kazenskem postopku zaslišana kot priča, njena izpovedba pa je bila prepričljivo dokazno ocenjena.

14. Kot nov in ključen razbremenilni dokaz obsojenec ponuja odgovor B.U. z dne 25. 6. 2015 in navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je slednji svojo izjavo spremenil. Obsojencu ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah zavzelo stališče, da morebitna spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, saj gre za isto dokazno sredstvo in isto dokazno temo.1 Tako tudi po pravnomočnosti sodbe posredovana pisna izjava B.U. v odgovoru z dne 25. 6. 2015 ne predstavlja novega dokaza v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, kot to skuša prepričati obsojenec, saj je bil B.U. v pravnomočno končanem kazenskem postopku na glavni obravnavi zaslišan kot priča, njegova izpovedba pa je bila dokazno ocenjena. Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Obsojenec česa takega ne navaja, še manj izkaže, zato so njegove pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. V pritožbi obsojenec pravilno izpostavlja, da je zapisnik o izpovedbi B.U. z dne 8. 7. 2008 preiskovalna sodnica s sklepom Kpr 173/2007 z dne 22. 12. 2008 izločila iz spisa, ter v dokaz svojih navedb, zraven citiranega zapisnika in sklepa, prilaga zapisnik o vpogledu v izločeno izjavo z dne 3. 9. 2018. Vendar s takimi navedbami dvoma v pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče vzbuditi, saj to ne spremeni že poudarjenega dejstva, da je bil dokaz z zaslišanjem B.U. izveden na glavni obravnavi in v tej posledici ocenjen, zato ga ni mogoče opredeliti kot novega.

16. Enako kot v predlogu za obnovo postopka, obsojenec v pritožbi ponavlja, da je bil on tisti, ki je za S.S. uredil status kmeta. Tovrstne navedbe obsojenca je pravilno in tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje (točki 25 in 26 izpodbijanega sklepa), višje sodišče pa z navedenimi razlogi v celoti soglaša. Ob tem velja izpostaviti, da je bilo vprašanje, kdo je S. uredil status kmeta, predmet obravnave že v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ko je sodišče sledilo skladnim izpovedbam S.S., M.S. in F.S., ki so zagovor obsojenca v tej smeri prepričljivo ovrgli. Obsojenec pa ne more prepričati v nasprotno, ko pritožbi prilaga neizpolnjeno in neoddano vlogo za preverjanje pogojev kmeta občana, ki je kot taka že sama po sebi brez zahtevane kvalitativne dokazne vrednosti, in odločbo UE Maribor z dne 13. 10. 2004, iz katere jasno izhaja, da je S.S. zahtevo za status kmeta vložila preko F.S. in ne preko obsojenca. V luči navedenega je zaključiti, da obsojenčeve navedbe ostajajo zgolj na zatrjevani ravni, pritožbi priložena dokaza pa ne predstavljata novega dokaza, ki bi lahko privedel do obsojenčeve oprostitve ali obsodbe po milejšem zakonu, kot je to že glede potrdila UE Maribor z dne 30. 9. 2004 pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

17. Obsojenec nenazadnje navaja, da se pritožuje tudi zoper zavrnitev oprostitve plačila sodne takse in morebitnih drugih sodnih stroškov, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo njegove prejemke iz naslova pokojnine. V utemeljitev svojih navedb k pritožbi prilaga izpiske bančnega prometa za leto 2018 in 2019, s katerimi skuša dokazati, da njegovi prejemki niso takšni, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, in dopis pooblaščenca družbe P.L.S. d.o.o. z dne 3. 1. 2020, s katerim si prizadeva izkazati svoj dolg do navedene družbe.

18. Vendar obsojencu znova ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine dohodkov obsojenca iz naslova pokojnine oprlo na objektivne podatke Finančne uprave Republike Slovenije, in sicer na izpis obdavčljivih dohodkov za obsojenca. Na tej podlagi je v izpodbijanem sklepu le-te pravilno povzelo in izpostavilo predvsem obsojenčev neto dohodek iz naslova pokojnine, ki je v obdobju od junija 2019 do novembra 2019 variiral med 1.220,06 EUR in 1.355,35 EUR mesečno. Ob tako izkazani višini obsojenčeve pokojnine, ki ne dosega t.i. dohodkovnega kriterija za oprostitev sodnih taks (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju ZST-1), pa sodišče prve stopnje ni prezrlo okoliščine, da zoper obsojenca tečejo izvršilni postopki (tudi upnika P.L. d.o.o.), temveč je na podlagi analize obsojenčevega prometa na transakcijskem računu pravilno presodilo, da je znesek pokojnine, ki jo obsojenec kljub izkazanim izvršilnim postopkom dobi dejansko izplačano, še vedno takšen, da lahko poravna sodno takso, brez da bi bila ob tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Glede obsojenčevega dolga do družbe P.L. d.o.o. pa je dodati, da se tovrstne obveznosti (npr. leasing, kredit in druge), ki so v osnovi posledica lastne in prostovoljne odločitve prevzemnika obveznosti, pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne upoštevajo in pred taksno obveznostjo ne morejo imeti prednosti.

19. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

20. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z ZST-1 in tar. št. 7143 in 7113 Taksne tarife.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 16095/2012-22 z dne 7. 2. 2013 in v njej navedene odločbe.