Jedro

Da bi bila solastnina razdeljena, bi bil potreben ustrezen pravni posel, ki bi bil nato tudi evidentiran v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje ne pojasni, kako in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da dogovor velja samo za postavitev hiše, ne pa tudi za morebitne nadaljnje gradbene posege na parceli. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem samo nekajkrat zapiše, da je dokazni postopek prepričljivo potrdil, da sta se pravdni stranki dogovorili za izgradnjo vsaka svoje hiše na eni in drugi parceli, ne pa tudi, da sta se dogovorili za dovoljenje za postavitev vseh nadaljnjih morebitnih objektov kjerkoli na eni ali drugi parceli. Iz načina uporabe, kot je razviden iz navedb strank in ugotovitev sodišča, ko npr. vsaka pravdna stranka uporablja izključno parcelo, na kateri ima hišo, ko druga drugi ne posegata na parcelo, na kateri ima druga hišo, bi namreč lahko izhajalo tudi drugače. Kot je razvidno iz sodbe, sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj te priče ni zaslišalo. Vse kar je zapisalo o zavrnitvi dokaznega predloga je, da dokaz ni potreben in relevanten, ker je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna obrazložitev zavrnitve dokaza preveč pavšalna in da hkrati pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu II. točke (ki se nanaša na zidano ograjo ter manjšo betonsko škarpo in stopnice ob terasi) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v I. in III. točki razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) naložilo toženki, da z zemljišča parc. št. 3144/6, k. o. ..., odstrani lesen kozolec, lopo za orodje, postavljeno na delu zemljišča, ki meji na zemljišče parc. št. 3144/5 in 3144/8, k. o. ..., in da na delih zemljišča parc. št. 3144/6, k. o. ..., na katerih stojita ta dva objekta, vzpostavi stanje pred postavitvijo teh objektov. V preostalem delu (II.) - glede odstranitve zidane ograje v višini 2,5 m in dolžini 30 m, zgrajene na zemljišču, ki meji na zemljišče parc. št. 3144/8, k. o. ...; manjše betonske škarpe in stopnic ob terasi, zgrajenih na zemljišču, ki meji na zemljišče parc. št. 3144/8, k. o. ...; ene etaže stanovanjske hiše, ki je bila zgrajena brez gradbenega dovoljenja in da na delih zemljišča parc. št. 3144/8, k. o. ..., na katerih so zgrajeni ti objekti, vzpostavi stanje pred zgraditvijo teh objektov - je tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) toženki naložilo, da plača tožnici 100,91 EUR stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev zidane ograje v višini 2,5 m in dolžini 30 m, zgrajene na zemljišču, ki meji na zemljišče parc. št. 3144/8, k. o. ..., in manjše betonske škarpe in stopnic ob terasi, zgrajenih na zemljišču, ki meji na zemljišče parc. št. 3144/8, k. o. ... (del II. točke izreka). Ne pritožuje pa se zoper zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev ene etaže stanovanjske hiše. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni (I. točka izreka) in zoper stroškovni del sodbe (III. točka izreka).

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sestri in da sta vsaka do ½ solastnici parcel 3144/5 in 3144/6, k. o. ... V preteklosti sta sklenili dogovor o dejanski rabi solastnine, in sicer sta se dogovorili, da je tožnica postavila hišo na parc. št. 3144/5, k. o. ..., ki jo izključno uporablja, toženka pa na parc. št. 3144/6, k. o. ..., ki jo izključno uporablja (23. in 24. točka obrazložitve). Hiši sta gradili v začetku 90-letih. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da je dokazni postopek prepričljivo potrdil, da sta se pravdni stranki dogovorili samo za izgradnjo hiš, ne pa tudi za postavitev vseh nadaljnjih morebitnih objektov kjerkoli na eni ali drugi parceli. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je podrobno pojasnilo v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

5. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnica nasprotovala postavitvi vseh objektov, katerih odstranitev je uveljavljala v tožbi, ne pa le lesenega kozolca in lope za orodje, glede katerih je v pravdi uspela. Pri vseh objektih gre za enake pravne in dejanske položaje. Napačna je odločitev, da tožnica nima pravnega interesa za odstranitev zidane ograje ter betonske ograje in stopnic. Vsi objekti so bili postavljeni kljub nasprotovanju tožnice in brez njenega soglasja. Po mnenju tožnice je zato sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa je nerazumljivo, da bi pri istem dejanskem stanju tožnica uspela le z nekaterimi zahtevki, z drugimi pa ne, je izpodbijana odločitev po mnenju tožnice obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka, saj so razlogi, zakaj je tožnica z delom zahtevka uspela, z drugim pa ne, med seboj v nasprotju.

6. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sodišču glede zavrnilnega dela sodbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Iz izpodbijane sodbe (29. točka obrazložitve) je razvidno, da gre pri vsakem od petih delov tožbenega zahtevka za različne pravne in dejanske položaje, ki jih sodišče prve stopnje nato v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi natančno in podrobno opredeli. Na drugi strani pritožba v ničemer ne obrazloži, zakaj meni, da so v vseh primerih pravni in dejanski položaji enaki. Zgolj sklicevanje na to, da so bili vsi objekti postavljeni kljub nasprotovanju tožnice in brez njenega soglasja, ne zadošča, saj so bile pred sodiščem prve stopnje ugotovljene in natančno pojasnjene posebnosti pravnega in dejanskega položaja vsakega izmed posameznih objektov (tudi glede podanih soglasji), s takšnimi logičnimi in prepričljivi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče, o čemer bo več pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožba tožeče stranke je zato v delu, ko ta zatrjuje, da gre pri vseh delih zahtevka za enake pravne in dejanske položaje, neutemeljena.

9. Glede betonske škarpe in stopnic ob terasi pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Dokazni postopek je namreč prepričljivo pokazal, da je oboje je neločljivo povezan del stanovanjske hiše toženke (sodišče prve stopnje je to ugotovilo tudi ob ogledu na kraju samem). Stopnice omogočajo nujno normalno rabo stanovanjske hiše (peš dostop ob hiši po zunanji strani hiše v srednjo etažo, peš hoja bi bila sicer zaradi trave in naklona precej otežena. Pri tem pa betonska škarpa in stopnice ob terasi tudi ne predstavljajo samostojnega objekta. Pravilna je zato ugotovitev, da je bila zaradi bližine in neposredne povezanosti z zgradbo izgradnja obojega vključena v soglasje tožnice za izgradnjo stanovanjske hiše toženke. Odločitev sodišča prve stopnje se zaradi zapisanega izkaže kot povsem pravilna, pritožba pa je v tem delu neutemeljena.

10. Pravilna je tudi odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na zidano ograjo, okvirne višine 2,5 m in dolžine 30 m, ki je bila postavljena s soglasjem tedanjega lastnika, brata pravdnih strank, A. A. Ta je kot priča izpovedal, da je zid postavljen tako, kot se je dogovoril z možem toženke. Soglasje učinkuje tudi zoper tožnico, pravno naslednico A. A. Te ugotovitve ponovno pokažejo, da gre pri tem za drugačen dejanski in pravni položaj, kot je bil ugotovljen npr. pri betonski škarpi in stopnicah, kar ponovno pokaže na pavšalnost in zato neutemeljenost pritožbene trditve tožeče stranke o enakih pravnih in dejanskih položajih.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

11. Toženka najprej opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče B. B., moža toženke. Opustitev izvedbe tega dokaza je po prepričanju toženke vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je kozolec in lopo gradila skupaj z možem. Sodišče je tako le na podlagi izpovedbe tožnice zaključilo, da je nasprotovala gradnji kozolca in lope že ob začetku gradnje. Nadalje v pritožbi toženka opozarja, da je tožnica v tožbi navajala, da sta si pravdni stranki parceli razdelili tako, da vsaka dobi tisto parcelo, ki jo dejansko uporablja. Zato ni šlo le za dogovor glede gradnje hiše, ampak za dogovor glede vsega na parceli kot taki. Poseganje tožnice v način rabe parcele št. 3144/6, k. o. ..., pomeni kršitev lastniških pravic toženke. Če je stvar razdeljena v naravi, ima vsak solastnik zoper drugega solastnika vindikacijsko tožbo le za varovanje svojega dela solastne stvari. Pravni in dejanski interes solastnika za varstvo lastninske pravice je pri stvari, ki je v naravi razdeljena, omejen samo na tisti del stvari, ki mu po razdelitvi pripada. Toženka tudi opozarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo II Cp 4289/2010 napačno, ker je tam šlo za nerazdeljeno stvar. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je sodišče napačno ugotavljalo dejansko stanje, kar velja tudi za pravni pomen domnevnega nestrinjanja z gradnjo kozolca in lope za orodje.

12. Tožničin umik stališča, da je nesporno, da vsaka od pravdnih strank uporablja eno parcelo, kar je tožeča stranka naredila 7. 7. 2017, po vsebini pomeni odstop od dogovora o izključni rabi solastnih parcel. Sodišče bi to moralo ovrednotiti z vidika poštenega izvrševanja pravic. Sprememba stališča pa ne vpliva na preteklo rabo in ravnanje strank v skladu s tem dogovorom.

13. Po mnenju toženke glede lope tožnica ni podala nobenih konkretnih okoliščin protipravnega vznemirjanja, trdila je samo, da toženka ni iskala soglasja, glede inšpekcijskih prijav ni ničesar konkretizirala, niti predložila dokazil. Trditev, da toženka ni iskala soglasja, ne pomeni trditve o nestrinjanju z gradnjo, na kar je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo. Sodišče je ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage in se oprlo na izpovedbo tožnice, ki jo je ta podala brez dejanskih trditev. Izpovedba je bila nekonkretizirana in nezanesljiva tako glede krajevnih in časovnih okoliščin zatrjevanega nestrinjanja, kot glede stanja objektov, itd. Posebej toženka opozarja, da izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage. Nesporno je, da tožnica parcele št. 3144/6 ni nikoli uporabljala, prav tako ni podala nobenih trditev, da bi bila zaradi objektov protipravno vznemirjena v rabi nepremičnine 3144/5. Inšpekcijske prijave ni mogoče interpretirati, kot da med strankama več ne obstoji dogovor o načinu razdelitve stvari. Tožnica sama je izpovedala, da je lopa stala že preden je tožnica to zaznala, kar pomeni, da ji ni nasprotovala pred ali med gradnjo in je tudi ni motila. Prav tako je izpovedala, da je po dejanski delitvi nepremičnine ta del nepremičnine pripadal toženki. Okoliščin, o katerih je izpovedovala (postavitev direktno na mejo, neestetska gradnja, salonitna streha), sploh ni zatrjevala. Inšpekcije ni omenjala v zvezi z lopo, ampak z domnevno ograjo. Zaključek sodišča, da je tožnica izrazila nestrinjanje z gradnjo (toč. 58 obrazložitve), nima podlage v trditvah tožnice in izvedenih dokazih.

14. Po mnenju toženke je napačen zaključek sodišča, da je tožnica med gradnjo kozolca izražala nestrinjanje (da bi hodila na inšpekcijo, klicala policijo, odvetnika) z gradnjo, saj tožnica ni postavila konkretnih trditev o nasprotovanju niti ne dokazov. Napačna in brez podlage v toženkini izpovedbi je ugotovitev, da naj bi bilo nasprotovanje znano tudi toženki (kar naj bi izhajalo iz njene izpovedbe). Toženka je namreč izpovedala, da je tožnica izrazila nestrinjanje z gradnjo in klicala inšpekcijo šele, ko je kozolec stal. Tega, da je gradnja kozolca sovpadala s konflikti zaradi dovozne poti, ni zatrjevala nobena stranka. Konflikti glede poti so nastali šele po izgradnji kozolca, šele v času nepravdnega postopka, ki se je začel v letu 2008. Tožnica ni trdila, da bi bila gradnja kozolca sporna v zvezi z dostopno potjo. To izhaja šele iz njene izpovedbe – brez trditvene podlage pa sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Kozolec je umaknjen od poti, toženka je tudi izpovedala, da gradnja ni sporna v zvezi z dostopno potjo. Tožnica je sodelovala pri asfaltiranju dostopne poti, kar je bilo sočasno z asfaltiranjem pod kozolcem, zato ni moglo iti za sporno gradnjo.

15. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovor med strankama o razdelitvi in izključni rabi stvari omejuje le na redno rabo stvari. Kozolec in lopa namreč ne spreminjata dotedanje rabe solastnih nepremičnin. Pravdni stranki v skladu z dogovorom vseskozi sami in izključno odločata o svoji parceli, to vključuje tudi različne gradbene posege, ki sta jih izvajali. Toženka zato ni bila dolžna iskati soglasja za posege, saj to izhaja iz narave dogovora. Ugoditev zahtevku pomeni, da bo tožena stranka objekte morala odstraniti, po pravnomočni razdružitvi solastnine pa bi ju spet lahko postavila, takrat kot izključna lastnica parc. št. 3144/6, k. o. ... Ravnanja tožnice so šikanozna, več let po začetku postopkov spreminja svoja stališča in odstopa od dolgoletnih dogovorov. Na neživljenjsko in nerazumno vztrajanje tožnice pri zahtevku je bilo opozorjeno tudi v odločbi VSL I Cp 2225/2018. Sodba zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, pri čemer iz zahtevka in navedb tožnice ni jasno, kakšno je to stanje, niti o tem sodba nima razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

16. Toženka v pritožbi izpodbija tudi stroškovno odločitev in opozarja, da je tožnica propadla z zahtevkom v prvotnem sojenju (II P 2326/2013 v zvezi s sklepom VSL I Cp 2331/2016), zato bi moralo sodišče tožeči naložiti plačilo vseh stroškov navedenega postopka v zvezi z zavrnjenim zahtevkom. Glede drugega zahtevka za odstranitev objektov je bila sodba razveljavljena, kar ne pomeni samostojne podlage za priznanje stroškov (71. do 73. točka obrazložitve). Sodišče bi moralo stroške odstranitve objekta presojati enotno glede na končni uspeh v pravdi.

17. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

18. Pravdni stranki si z zatrjevanim dogovorom solastnine nista razdelili, zato ne drži pritožbena trditev toženke, ko ta opozarja na neustreznost sklicevanja sodišča prve stopnje na zadevo II Cp 4289/2010. Da bi bila solastnina razdeljena, bi bil potreben ustrezen pravni posel, ki bi bil nato tudi evidentiran v zemljiški knjigi. Kot je razvidno iz zemljiške knjige, v trenutku konca glavne obravnave solastnina še vedno obstoji. Da solastnina ni razdeljena, kaže navsezadnje tudi nepravdni postopek za razdelitev solastnine, ki je v teku med pravdnima strankama (N 000/2008 Okrajnega sodišča v Ljubljani). Dogovor, o katerem govorita pravdni stranki in z vsebino katerega v celoti ne soglašata, predstavlja dogovor o dejanski uporabi solastnine. Z navedenim dogovorom sta se pravdni stranki nesporno dogovorili, da bo vsaka postavila hišo na eni od dveh parcel, katerih solastnici sta vsaka do ½. Sporno med strankama pa je vprašanje, ali sklenjeni dogovor vključuje tudi siceršnjo izključno rabo posamezne parcele, na kateri ima vsaka od njiju hišo, in posledično gradnjo nadaljnjih morebitnih objektov na tej parceli brez nadaljnjih soglasij druge solastnice. Odgovor sodišča prve stopnje na to vprašanje je nikalen – sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal dogovor le za gradnjo hiše. Vendar pa sodišče prve stopnje ne pojasni, kako in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da dogovor velja samo za postavitev hiše, ne pa tudi za morebitne nadaljnje gradbene posege na parceli. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem v izpodbijani sodbi samo nekajkrat zapiše, da je dokazni postopek prepričljivo potrdil, da sta se pravdni stranki dogovorili za izgradnjo vsaka svoje hiše na eni in drugi parceli, ne pa tudi, da sta se dogovorili za dovoljenje za postavitev vseh nadaljnjih morebitnih objektov kjerkoli na eni ali drugi parceli. Iz načina uporabe, kot je razviden iz navedb strank in ugotovitev sodišča, ko npr. vsaka pravdna stranka uporablja izključno parcelo, na kateri ima hišo, ko druga drugi ne posegata na parcelo, na kateri ima druga hišo,..., bi namreč lahko izhajalo tudi drugače. V tem delu je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje, kaj zajema dogovor med pravdnima strankama o uporabi solastnine, je namreč ključno za odgovor na nadaljnje vprašanje, ali je toženka bila dolžna pri tožnici iskati soglasje za gradnjo kozolca in lope in posledično za odločitev o izpodbijanem delu tožbenega zahtevka.

19. Tožena stranka v pritožbi opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo moža toženke B. B., ki ga je toženka kot pričo predlagala že v odgovoru na tožbo. Kot je razvidno iz sodbe, sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj te priče ni zaslišalo. Vse kar je zapisalo o zavrnitvi dokaznega predloga je, da dokaz ni potreben in relevanten, ker je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna obrazložitev zavrnitve dokaza preveč pavšalna in da hkrati pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dopustna (VSRS Sklep II Ips 20/2017). Toženka je z (neizvedenim) dokazom dokazovala odločilno dejstvo (glede vsebine dogovora o uporabi solastnine in glede tožničinih nasprotovanju gradnji). Rezultat dokazovanja bi lahko privedel do drugačnega zaključka o vsebini dogovora oz. nasprotovanj gradnji in s tem do drugačne rešitve spora. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo toženki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar vsekakor pomeni absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje toženki, da je z opisanim ravnanjem sodišče prve stopnje toženki odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

20. V pritožbi toženka opozarja še na eno postopkovno kršitev, ko naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage in se oprlo na izpovedbo tožnice, ki jo je ta podala brez dejanskih trditev. To ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v 55. točki obrazložitve povsem jasno zapisalo, da določenih izpovedb tožnice (npr. o salonitni kritini lope) ni upoštevalo, ker je o tem tožnica zgolj izpovedovala, dejanskih navedb pa ni podala.

21. Ugotovljeni postopkovni kršitvi sta narekovali razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo je izpodbijala toženka, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z zaslišanjem predlaganih, nato pa naj ponovno presodi dokaze in ugotovi vsebino dogovora pravdnih strank o uporabi solastnine ter svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazloži. 22. Ker se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do temeljnega sklopa dejstev, pomembnih za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar vsekakor predstavlja dogovor o uporabi solastnine, bi z izvedbo pritožbene obravnave šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ta pravno odločilna dejstva, kar pa ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa, kolikor gre za vprašanje vsebine dogovora, celotno presojo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

24. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 25. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

26. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.