Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
8. 4. 2003
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
sklenilo:
Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2001 z dne 10. 5. 2001 se ne sprejme.
1.Pritožnik je bil z odločbo Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-30512/99 z dne 20. 9. 1999 spoznan za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrekel mu je denarno kazen ter stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožbo je Senat za prekrške z odločbo št. Pp-8921/99 z dne 19. 9. 2000 zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo. Zagovornik pritožnika je zoper odločbo Senata za prekrške vložil zahtevo za sodno varstvo, hkrati pa predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo kot prepozno zavrglo, prošnji za vrnitev v prejšnje stanje pa ni ugodilo.
2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) ter kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik navaja, da sodišče ni z ničemer utemeljilo svojih navedb. Sodna praksa naj bi vedno dovoljevala vrnitev v prejšnje stanje na podlagi predloženih bolniških listov. Tolmačenje Vrhovnega sodišča, da bi moral odvetnik svojo nezmožnost za delo še posebej dokazovati s posebnimi dokazi, katerih presoja je glede na njihovo naravo lahko podvržena zgolj medicinski stroki, ne pa sodišču, naj bi bilo neutemeljeno.
Ustavna pravica je bila pritožniku kršena s tem, ko mu je bil s spodbijanim aktom neutemeljeno zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in posledično kot prepozna zavržena zahteva za sodno varstvo.
3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Pritožnikov primer, kot izhaja iz naslednjih točk v obrazložitvi tega sklepa, ni tak.
4.Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih. Očitek pritožnika je, da naj bi bila praksa sodišč v nasprotju z odločitvijo v konkretnem primeru taka, da dovoljuje vrnitev v prejšnje stanje zgolj na podlagi bolniških listov.
Pritožnik ni z ničimer izkazal, da predstavlja odločitev Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru odstop od enotne in utečene sodne prakse, niti, da je odstop arbitraren. Glede na navedeno za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.
5.Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave med drugim pomeni, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku ter obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njen pravni položaj. Zato mora biti stranki v primeru, ko iz opravičenih razlogov ni mogla opravljati procesnih dejanj v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker so zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje neposredno namenjene zagotovitvi pravice do sodelovanja v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave, lahko morebitne kršitve s tem v zvezi na podlagi ustavne pritožbe presoja tudi Ustavno sodišče. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj drugih morebitnih udeležencev v postopku (npr. oškodovanca) ter pravico udeležencev postopka do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Zato je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok zamudi iz opravičenih razlogov. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje mora stranka opravičenost razlogov za zamudo dokazati.
6.S trditvijo, da Vrhovno sodišče ni pravilno upoštevalo dokaza (potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela), ki ga je pritožnik predložil, izpodbija pritožnik pravilno uporabo prava. V tem delu bi bila zatrjevana kršitev 22. člena Ustave podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče pa ni tako.
7.Po 102. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) mora biti razlog, zaradi katerega se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, opravičen. Vrhovno sodišče iz potrdila o upravičeni odsotnosti z dela ni sklepalo o opravičenosti razlogov za zamudo oziroma o vseh pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za vrnitev v prejšnje stanje. Iz vsebine potrdila o upravičeni zadržanosti z dela po stališču Vrhovnega sodišča niso bile razvidne okoliščine, iz katerih bi bila zamuda pri opravi procesnih dejanj opravičljiva. Vrhovno sodišče odvetnikove bolezni ni štelo kot take, ki bi mu preprečevala komunikacijo s tajnico v svoji pisarni ali z odvetniškimi kolegi. Prav tako je Vrhovno sodišče kot pomanjkljivo ocenilo njegovo skrbnost pri organizaciji poslovanja odvetniške pisarne. Takšno stališče je Vrhovno sodišče obrazložilo in utemeljilo na pravni podlagi, zato mu ni mogoče odreči razumne presoje. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.
8.Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.
9.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve 25. člena Ustave je neutemeljeno. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je bila odločba Senata za prekrške zagovorniku pritožnika vročena 10. 1. 2001, pritožniku pa 11. 1. 2001. Pritožnik je imel v roku petnajst dni od njenega prejema možnost vložiti zahtevo za sodno varstvo.
Pritožnik jo je vložil šele dne 30. 1. 2001, torej prepozno. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo. V prepozno vloženi zahtevi za sodno varstvo pritožnik ni navajal, da mu odločba ni bila vročena pravilno. Pritožnikovi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje pa ni bilo ugodeno. Glede na navedeno za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.
10.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo in se v obstoj procesnih predpostavk ni spuščalo.
11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednik senata dr. Zvonko Fišer