Jedro

Tožnik je bil za čas izplačevanja denarnega nadomestila vpisan v evidenco pri zavodu za zaposlovanje na podlagi drugih zakonov za namen prejemanja nadomestila. Tožbeni zahtevek na vpis v evidenco brezposelnih oseb – aktivnih iskalcev zaposlitve je neutemeljen, ker tožnik, ki je tujec, v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča in veljavnega delovnega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 31. 7. 2007 v zvezi z odločbo z dne 29. 1. 2007 ter sklep z dne 6. 6. 2007 in potrdilo Urada za delo, XX z dne 6. 6. 2007, zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik vpisan v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu za zaposlovanje RS v obdobju od vključno 12. 5. 2004 do 16. 8. 2009, kar je toženka dolžna priznati in tožniku ob tem izdati ustrezno potrdilo v roku 15 dni, prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo stroškovni del tožbenega zahtevka tožnika.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Meni, da je izpodbijana sodba nejasna, nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar vse so bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zaradi česar sodbe ni mogoče vzdržati v veljavi. Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanih odločb ter je tako odločalo le o tem, ali je bil tožnik 27. 1. 2007 pisan v evidenco in ali je tega dne izpolnjeval pogoje za vpis v evidenco, ni pa presojalo ali je bil tožnik vpisan v evidenco brezposelnih v času 12. 5. 2004 do 26. 1. 2007 in tako ni jasno, zakaj je sodišče zahtevek v zvezi s tem zavrnilo. Iz sodbe tudi ni razvidno, ali je morebiti sodišče prve stopnje štelo, da potrdilo z dne 6. 6. 2007 ne predstavlja upravnega akta in ga zato ni mogoče izpodbijati in tudi glede tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je spor začel, ker mu je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po izteku nadomestila za brezposelnost pri toženki v juliju 2007, zavrnil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čakanje na zaposlitev, ker ni bil prijavljen pri zavodu za zaposlovanje. Zato je hotel to preveriti pri Zavodu za zaposlovanje in je v zvezi s tem podal vlogo za izdajo potrdila o vpisu v evidenco. Sodišče je sicer zavzelo stališče tudi do vprašanj, ki se nanašajo na status tožnika pri zavodu v času med 12. 5. 2004 do 26. 1. 2007, vendar gre očitno le za nekakšno pojasnilo, ne pa za obrazložitev meritorne sodne odločitve. Sodišče je dejanske zaključke sprejelo na podlagi listin, ki jih je predložila toženka in na podlagi skladnih izpovedb prič. S tem tožnik ne soglaša, saj je toženka svoje navedbe vseskozi spreminjala in prilagajala tekom zadeve. V odgovoru na tožbo ni osporavala tega, da je bil tožnik z dnem 12. 5. 2004 vpisan v evidenco brezposelnih oseb, trdila je le, da kot tujec z iztekom delovnega dovoljenja (5. 10. 2004) ni mogel več ostati prijavljen v evidenci, nato pa je postopno prilagala v sodni spis izpiske iz računalniško vodene evidence, čeprav je prvotno pojasnila, da do izpiskov iz evidence ni mogoče priti. Takšno ravnanje toženke, po prepričanju tožnika, pomeni da je prvotne dokumente prikrivala. Tem okoliščinam sodišče ni dalo nobenega pomena, vse listine je sprejelo kot povsem verodostojen in zanesljiv dokaz, pri tem pa tudi spregledalo, da je priča A.A. izrecno izpovedala, da do vključno 2. 6. 2004 toženka še ni imela računalniško vodene aplikacije ZPNET. Izpisek v smislu, da je bil tožnik dne 12. 5. 2004 vpisan v evidenco na podlagi drugih zakonov, sploh ni mogoč. Kaže le na to, da je bil ta vpis napravljen kasneje in za nazaj. Tudi argument, da tožnik ni imel v Sloveniji prijavljenega bivališča, zaradi česar ni mogel biti vpisan v običajno evidenco brezposelnih, se je pokazal kot zelo vprašljiv, saj je tožnik prav na podlagi predložene prijave bivališča v Sloveniji pridobil pravico do nadomestila za brezposelnost. Tožnik je predložil tudi beležko o iskanju zaposlitve, kar kaže, da je bil aktiven iskalec zaposlitve, saj se je javljal pri svetovalki zaposlitve od 2. 6. 2004 do 26. 6. 2006. Tem okoliščinam se je sodišče v celoti izognilo. Sodišče bi moralo raziskati vprašanje, ali je tožnik v spornem obdobju izpolnjeval pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb ali ne. Ugotovitev sodišča, da ob prijavi 12. 5. 2004 tožnik ni imel prijavljenega bivališča v Sloveniji, ne more pomeniti, da tožnik tudi po tem, ko je predložil prijavo o bivališču v Sloveniji, ni mogel biti voden kot aktivni iskalec zaposlitve, tudi če je imel osebno dovoljenje. Izpisi tudi ne izkazujejo, kdaj naj bi bil tožnik izpisan iz evidence. Predloženi izpisi kažejo, da se je šele po 26. 7. 2006 pojavil prvi zapis o tem, da je toženka izdala neko potrdilo in ga poslala ZPIZ-u. Tudi zapisi za dneve 13. 6. 2007, 27. 6. 2007 in 11. 9. 2007 so kazali, da se je tožnik še redno javljal pri Uradu za delo in takšnega zapisa ne bi bilo, če bi bil tožnik izbrisan iz evidence že pred tem. Tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Izpodbijana upravna akta toženke sta bila izdana junija in julija 2007 in bi bilo potrebno za presojo teh vprašanj uporabiti Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) in Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/02 in 45/04). Potrebno bi bilo tako v tem sporu ugotoviti, kateri je tisti drugi zakon, kakor to navaja drugi odstavek 68. člena ZZZPB, na podlagi katerega naj bi tožnik uveljavljal pravice na zavodu za zaposlovanje in zakaj tožnika ni bilo mogoče voditi v evidenci brezposelnih oseb, če res tam ni bil voden, saj evidenca oseb, prijavljenih na podlagi drugih zakonov, mora po 68. b členu ZZZPB vsebovati tudi podatke o prijavi in pričetku vodenja v evidenci, o razlogih vodenja v evidenci, ovrsti pravice po drugih zakonih, o prenehanju vodenja v evidenci in o razlogih prenehanja vodenja v evidenci. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati izvedbeni akt ZZZPB, to je Pravilnik in sicer četrto in sedmo alinejo 16. člena, 18., 19., 20. in 21. člen. Za razsojo v tej zadevi, glede vpisa v ustrezno evidenco, je tako bistveno vprašanje, ali je imel tožnik prijavljeno bivališče v Republiki Sloveniji in ali je imel osebno delovno dovoljenje. Tožnik vztraja, da je tožnik izpolnjeval vse pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb (ne pa za vpis v evidenco oseb prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov) in, da ni bilo nobene zakonite podlage za izbris tožnika iz te evidence. Priglaša stroške pritožbe.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopnega sodišča, saj je sodišče preizkusilo in dokazno preverilo ter ocenilo vso listinsko dokumentacijo ter zatrjevanje obeh pravdnih strank, zaslišalo priče in tožnika ter vse navedeno upoštevalo pri odločanju in obširno obrazložilo, zakaj je štelo kot pravilno in zakonito odločitev toženke v izpodbijanih odločbah, sklepu in potrdilu in sicer, da tožnik na dan zahteve – 29. 1. 2007 ni bil vpisan oziroma voden v nobeni evidenci brezposelnih oseb ter, da je bil tožnik prijavljen oziroma voden na Zavodu za zaposlovanje RS v evidenci oseb, prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov in sicer od 12. 5. 2004 do 13. 7. 2006. Obširno je sodišče prve stopnje obrazložilo ter utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika, da se naj vsi ti akti odpravijo ter naj se ugotovi, da je bil tožnik vpisan v evidenco brezposelnih oseb od 12. 5. 2004 pa vse do 16. 8. 2009. Toženka je v svoji III. pripravljalni vlogi z dne 5. 8. 2001 in na glavni obravnavi dne 13. 4. 2012 obrazložila, zakaj je original dokumentacijo, v zvezi prijave tožnika na zavodu z dne 12. 5. 2004, predložila šele dne 5. 8. 2011. Zato so ponovne trditve tožnika, o izmikanju in prikrivanju podatkov, brezpredmetne. V kolikor bi toženka predložila predmetno dokumentacijo že v odgovoru na tožbo, bi v tem postopku ne bilo potrebno niti zasliševanje prič, niti pridobitev drugih dokazil, saj bi se takoj ugotovila naslednja nesporna dejstva: - da je tožnik dne 12. 5. 2004 lastnoročno podpisal obrazec – izjavo Obr.DE/TUJ1 ter se tako vodil v evidenci na podlagi drugih zakonov, torej v „delovni evidenci kot tujec, ki uveljavlja pravico do denarnega nadomestila oziroma denarno pomoč“; - da je dne 12. 5. 2004 tožnik k prijavi predložil osebno delovno dovoljenje z dne 10. 9. 2011, veljavno do 5. 10. 2004 ter Potrdilo o prebivališču v Republiki Hrvatski; - da tožnika na podlagi dejstva, da ob prijavi dne 12. 5. 2004, niti kasneje ni imel prebivališča v Republiki Sloveniji, zato ga v evidenci brezposelnih oseb niti ni bilo mogoče vpisati oziroma voditi in sicer na podlagi določil Pravilnika, ki je v četrti alineji 16. člena določal, da se „v evidenci brezposelnih ne more vpisati oseba, ki je: brez prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji“; - da je bil tožnik ves čas, to je od prvega dne prijave 12. 5. 2004 pa do 13. 7. 2006, ko mu je poteklo izplačilo denarnega nadomestila vpisan oziroma voden na Zavodu v evidenco na podlagi drugih zakonov, torej v „delovno evidenco kot tujec, ki uveljavlja pravico do denarnega nadomestila oziroma denarno pomoč“, kar je toženka ves čas postopka zatrjevala in dokazovala s predloženimi podatki.

Tožnik je bil zaradi možnosti uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila od prijave do ureditve ter po ureditvi začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji voden v evidenci po drugih zakonih, tudi še po prenehanju delovnega dovoljenja z dne 5. 10. 2004, vse do 13. 7. 2006, sicer bi ga toženka tudi v tej evidenci prenehala voditi že dne 5. 10. 2004. Toženka je tožnika na podlagi določil 16. člena, 68. člena in 70. člena ZZZPB-UPB1 prenehala voditi v evidenci, ker le-ta ni imel več veljavnega delovnega dovoljenja, ker ni prebival v Republiki Sloveniji in ker tudi ni izpolnjeval pogojev po drugih zakonih in iz teh razlogov tudi ni mogel izpolnjevati obveznosti brezposelne osebe, kar je prvostopno sodišče obširno obrazložilo. Pritožba navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zavrnitvijo zahtevka, da „ali je bil tožnik vpisan v evidenco brezposelnih v času 12. 5. 2004 do 26. 1. 2007“. Takšnega zahtevka tožnik ni postavil in ga sodišče ni zavrnilo. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se prizna oziroma se ga vpiše v evidenco brezposelnih oseb od 12. 5. 2004 do 16. 8. 2009 – vse do upokojitve in utemeljilo, zakaj je tak zahtevek v celoti neutemeljen in brez pravne podlage, ter tudi obširno obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek stranke, da se razveljavijo izpodbijane odločbe, potrdilo in sklep, v katerih je bilo ugotovljeno, da tožnik na dan 29. 1. 2007 ni bil voden v nobeni evidenci zavoda. Tožniku ni bila izdana odločba niti o prijavi ali kasneje vpisu v evidenco, prav tako ne o prenehanju vodenja v evidenci. Zavod je izdajal potrdila o vpisu na zahtevo osebe – 3. člen Pravilnika, odločbe pa le v primerih, kadar je tako določal 19. člen Pravilnika. V posledici tega je bilo tožniku, na njegovo zahtevo, izdano pravilno in ustrezno potrdilo z dne 6. 6. 2007 o času prijave na zavodu na podlagi drugih zakonov, torej od 12. 5. 2004 do 13. 7. 2006. Toženka ponovno poudarja, da je v predmetni zadevi vprašljiv pravni interes tožnika, saj je v zadevi tožnika v zvezi z uveljavljanjem pravic na ZPIZ, zaradi katerih je bila potrditvi tožnika tudi vložena predmetna tožba, Vrhovno sodišče RS dne 5. 4. 2011 s sodbo VIII Ips 203/2009 revizijo tožnika zoper sodbo Psp 425/2008 zavrnilo. Iz odločitev v navedeni zadevi pa je ugotoviti, da način prijave ter čas vodenja v evidenci na zavodu niso odločilni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je izpodbijana sodba nejasna, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je tako izrek kakor obrazložitev jasna, med njima ni nobenega nasprotja, sodba ima o odločilnih dejstvih vse razloge. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom sodnega varstva v obrazložitvi tožniku natančno pojasnilo, kakšen je obseg sodnega varstva v predmetnem sporu. Pritožnik sam navaja v pritožbi, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče tudi do vprašanj, ki se nanašajo na status tožnika pri zavodu v času med 12. 5. 2004 do 26. 1. 2007 oziroma 13. 7. 2006. Sodišče pri tem ni odločalo o nečem drugem, kot pa je bil predmet spora. Pri tem je sodišče v obširnem dokaznem postopku, izvedenem na več glavnih obravnavah, ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju 2004/2006 voden le v posebni evidenci na podlagi drugih zakonov, saj je le tako lahko prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, ob pogoju prebivališča v RS. Enako je razvidno iz računalniških izpisov, ki jih je naknadno predložila toženka. Iz upravnega spisa je jasno razvidno, da je tožnik svojo prijavo za vpis z dne 12. 5. 2004 vložil kot tujec na podlagi drugih zakonov, za namen prejemanja denarnega nadomestila. Na obrazcu prijave je jasno naveden razlog vpisa, prav tako je razlog razviden v glavi obrazca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil tožnik za določeno obdobje, za čas izplačevanja denarnega nadomestila, vpisan v evidenco pri zavodu na podlagi drugih zakonov, ne pa v evidenco brezposelnih oseb – aktivnih iskalcev zaposlitve. Tako je ravnalo pravilno, ko je njegov zahtevek na ugotovitev, da je tožnik vpisan v evidenco brezposelnih oseb – aktivnih iskalcev zaposlitev, od 12. 5. 2004 do vključno 16. 8. 2008 (ko se je upokojil) neutemeljen in ga je zavrnilo. Eden izmed pogojev za vpis v evidenco brezposelnih je tudi stalno bivališče v Republiki Sloveniji. Tožnik je status bivanja v Republiki Sloveniji uredil naknadno in šele s tem pridobil pravico do izplačevanja denarnega nadomestila na zavodu. Razlog vodenja tožnika v posebni evidenci, ki se vodi na podlagi drugih zakonov, je bil v tem, da je tožnik v tem obdobju še bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost. Tožnik ni mogel biti vpisan v evidenco brezposelnih oseb, kot aktivni iskalec zaposlitve, po 5. 10. 2004, saj mu je delovno dovoljenje takrat prenehalo. Tožnik kot tujec, po izteku delovnega dovoljenja, ni izpolnjeval zakonskega pogoja za vpis v evidenco brezposelnih oseb, niti ni imel prebivališča v Republiki Sloveniji in je lahko šele, ko je naknadno uredil prebivališče v Republiki Sloveniji, se prijavil v evidenco kot tujec na podlagi drugih zakonov in nato uveljavil pravico do denarnega nadomestila. V tej evidenci je bil vpisan vse do izteka pravice do denarnega nadomestila, do 13. 7. 2006. Navedeno je v predmetni zadevi edino relevantno za rešitev zadeve.

Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki, kakor jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je za konkretni primer uporabilo tudi pravilno pravno podlago za odločanje v tem socialnem sporu in sicer ZZZPB, Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo kot materialni predpis tudi Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2002 s spremembami). ZZZPB je v drugem odstavku 69. člena določal, da se tujec kot brezposelna oseba lahko prijavi le, če ima osebno delovno dovoljenje. Pravilnik v četrti alineji 16. člena določa, da se v evidenco brezposelnih oseb ne more vpisati oseba, ki je brez prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji. Po 68. členu in 70. členu ZZZPB se zavarovanec preneha voditi v evidenci, če nima veljavnega delovnega dovoljenja in tudi ne prebiva v Republiki Sloveniji. Pritožba pravilno poudarja, da je za razsojo v tej zadevi glede vpisa v ustrezno evidenco bistveno tudi to ali je imel tožnik osebno delovno dovoljenje. Tega tožnik ni imel. Pritožbeno sodišče je v skladu z zgoraj navedenim, ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodbo lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je sklenilo (v skladu s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), da krije stroške pritožbe tožnik sam.