Jedro

Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi. Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih. Glede na to, da je bil v zvezi s toženo stranko potrjen postopek prisilne poravnave, nad tožečo stranko pa je bil začet stečajni postopek, je sodišče prve stopnje (zaradi preglednosti) smelo razveljaviti izdani sklep o izvršbi v celoti in nadaljevati postopek kot po tožbi. Zaradi navedenega za toženo stranko niso nastale nobene neugodne posledice.

Kljub izvedbi vseh dokazov sodišče prve stopnje ni moglo presoditi, v kakšnih količinah in kvaliteti so bila opravljena dela po pogodbi med strankama, saj je za odločitev o tem potrebno ustrezno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi bilo to mogoče ugotoviti le s pomočjo postavitve ustreznega izvedenca. Tega pa ni bilo mogoče storiti, saj tožeča stranka za izvedbo takšnega dokaza ni založila predujma. Sankcija za neupoštevanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza. Sodišče prve stopnje je zato za odločitev v sporu uporabilo pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139341/2011 z dne 28.9.2011 in postopek nadaljevalo kot po tožbi, (II.) zaradi umika tožbenega zahtevka za znesek 20.219,89 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavilo, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 357.801,59 EUR s pripadki, (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke in (V.) odločilo, da bo o predlogu za razveljavitev predhodne odredbe odločalo po pravnomočnosti odločbe.

2. V pritožbi zoper sodbo (I. in III. točka izreka) je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljeno opozorilo tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka je zamudila rok za plačilo sodne takse za pritožbo in da bi bilo zato potrebno šteti, da je pritožba umaknjena. Glede na zaplete v zvezi s pošiljanjem plačilnega naloga (uradni zaznamek, r. št. 132) in ob upoštevanju dopisa sodišča tožeči stranki (r. št. 133), v katerem je sodišče tožečo stranko obvestilo, da je (glede na pravnomočni sklep o taksni oprostitvi in že poslani nalog za plačilo sodne takse) takso dolžna plačati v roku 15 dni od prejema dopisa, višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka takso za pritožbo plačala pravočasno. Navedeni poziv je tožeča stranka prejela 23.11.2015, sodno takso pa je plačala zadnji dan v pozivu določenega roka (8.12.2015).

6. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, kar je tudi v skladu z zadnjo povedjo drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih. Glede na to, da je bil v zvezi s toženo stranko potrjen postopek prisilne poravnave, nad tožečo stranko pa je bil začet stečajni postopek, je sodišče prve stopnje (zaradi preglednosti) smelo razveljaviti izdani sklep o izvršbi v celoti in nadaljevati postopek kot po tožbi. Zaradi navedenega za toženo stranko niso nastale nobene neugodne posledice.

7. Sodišče prve stopnje je smelo upoštevati trditve in dokaze tožene stranke (zavrnitev dobropisa, zavrnitev 3. začasne situacije, elektronska korespondenca M. P., odstop od pogodbe z dne 15.4.2011), navedene v vlogi tožene stranke z dne 22.8.2013. Čeprav navedene vloge res ni (kot to zatrjuje tožeča stranka) podpisal zakoniti zastopnik (O. A. je bil zakoniti zastopnik, vloga pa je podpisana: „za K.“), višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trditve iz navedene vloge ponovila še v naslednjih (dveh) vlogah, poleg tega je tožeča stranka trditev, da vloge ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, postavila šele v pritožbi, čeprav bi to lahko storila že prej (286.b člen ZPP).

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka navedbe in dokaze v četrti pripravljalni vlogi predložila res že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, vendar v okviru roka za izjasnitev o navedbah tožeče stranke (ki jih je ta podala šele na prvem naroku), ki ji ga je določilo sodišče, zato s svojim ravnanjem ni prekludirana (četrti odstavek 286. člena ZPP).

9. Ker je tožeča stranka po opravljenem zadnjem naroku (v pritožbi - najbrž pomotoma - trdi, da po prvem) vložila dodatno pripravljalno vlogo, je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ne glede na to, da je v njej, kot trdi pritožba, podala le svoja pravna naziranja in ni navedla novih dejstev. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je bila vloga v spis vložena po zaključenem naroku, na naroku pa tožeča stranka ni opozorila, da je v spis vložila novo pripravljalno vlogo (nad dan naroka po faxu). Tožeča stranka tudi v pritožbi ni pojasnila, zakaj je vlogo vložila tako pozno in zakaj na to na zadnjem naroku ni opozorila sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na I. in II. začasno situacijo, saj je ugotovilo, da sta bili v celoti poplačani. Višje sodišče ugotavlja, da pritožba v zvezi s tem nima izrecnih navedb. Zaradi navedenega je v nadaljevanju presojalo le še, ali je tožeča stranka upravičena do plačila računa št. 1000000052, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo po izstavljeni tretji začasni situaciji.

11. V 20. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obširno opisalo, kako je tožena stranka tožečo stranko opozarjala v zvezi z njeno neodzivnostjo, prekinitvami in ustavitvami del, jo obveščala, da bo zato, da bodo dela kljub temu pravočasno zaključena, angažirala drugega izvajalca, ter jo pozvala k zapisniški predaji, prevzemu del in ustreznih listin za dela, ki so bila izvedena in priznana do odpovedi pogodbe (Priloga B42, dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 15.4.2011). Natančno je povzelo (in analiziralo) tudi predloženo elektronsko komunikacijo med predstavniki pravdnih strank in pri tem posebej opozorilo na elektronsko sporočilo M. P. (Priloga B32), iz katerih izhaja, da izvajalec ni izvedel določenih del in ni podal izjav, kot se je to zavezal v pogodbi, ter je zato tožena stranka tožečo opozorila na odpravo pomanjkljivosti in določila roke za njeno odpravo. Na podlagi tega je utemeljeno sklepalo, da navedena elektronska komunikacija potrjuje, da je tožeča stranka z izvedbo del zamujala in da je dela izvajala v nasprotju z dogovori, tožena stranka pa je napake (večkrat) grajala. Takšen zaključek pa tudi prepričanju višjega sodišča še posebej potrjujejo elektronska sporočila M. P. tožeči stranki z dne 7.1.2011, 21.1.2011, 9.3.2011 in 30.3.2011 (Priloga B58, B59, B 60), v katerih tožena stranka podrobno opisuje zatrjevane napake in tožečo stranko opozarja na možnost prekinitve pogodbe in izvedbo del z drugim izvajalcem

12. Res je, kot to zatrjuje pritožba, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo za prvo etapo centra A dne 9.5.2011 in nato še za zunanjo ureditev dne 21.11.2011 izdano uporabno dovoljenje, vendar je pravilno ugotovilo tudi, da to ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da so bila določena dela na objektu izvedena s pomočjo drugih izvajalcev (in jih torej ni izvedla tožeča stranka, kot je bila to dolžna storiti v skladu s pogodbo).

13. Tožena stranka je zatrjevala, da ne držijo navedbe tožeče stranke o zmanjšanju tretje začasne situacije v višini 80 % pogodbene vrednosti del, saj je bila tožena stranka ves čas gradnje dolžna opravljena dela predložiti v potrditev nadzori gradnje celotnega objekta (Mestni občini Ljubljana) in je bila zato zelo omejena pri dogovarjanju. Potrjena so bila lahko le dejansko opravljena dela, izvedena brez pomanjkljivosti. Trdila je tudi, da je tožeča stranka na več mestih odstopala od kakovosti v pogodbi dogovorjenih materialov, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko v zvezi z dogovorom o zamenjavi nerjavečih cevi za črne verjelo priči B. D., ki je izpovedal, da ni med strankama nikoli prišlo do dogovora o uporabi drugačne vrste cevi, kot je bila dogovorjena prvotno in da tožeča stranka ne bi smela spreminjati popisov del, ki jih je dobila s strani investitorja, tožena stranka pa ni smela zamenjati materiala, saj takšen dogovor ne bi bil dopusten brez odobritve naročnika.

14. Neutemeljeno pritožba opozarja, da je zaradi tega, ker je bila pogodbena cena določena na ključ, tožeča stranka upravičena terjati celoten znesek, dogovorjen po pogodbi. Tožeča stranka bi bila do plačila celotnega pogodbenega zneska upravičena, če bi dela opravila v celoti (v pogodbeno dogovorjenih količinah in kvaliteti). V tem primeru, ko je pogodba med strankama prenehala veljati že pred zaključkom del in ni bil opravljen končni obračun, tožena stranka pa zatrjevala in dokazala, da dela niso bila dokončana (oziroma jih ni dokončala tožena stranka) in da je bilo delo opravljeno z napakami, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je na tožeči stranki dokazno breme, da izvedla vsa (v računu) zatrjevana dela v obsegu in kvaliteti, kot se je to zavezala v pogodbi.

15. Kljub izvedbi vseh dokazov sodišče prve stopnje ni moglo presoditi, v kakšnih količinah in kvaliteti so bila opravljena dela po pogodbi med strankama, saj je za odločitev o tem potrebno ustrezno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (s čimer se je strinjala tudi tožeča stranka) in bi bilo to mogoče ugotoviti le s pomočjo postavitve ustreznega izvedenca. Tega pa ni bilo mogoče storiti, saj tožeča stranka za izvedbo takšnega dokaza ni založila predujma. Sankcija za neupoštevanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato za odločitev v sporu uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Z opustitvijo založitve predujma je tožeča stranka onemogočila izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca strojne stroke, ki bi s svojim strokovnim znanjem lahko pojasnil ustreznost del tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, s tem ni uspela dokazati utemeljenosti svojega zahtevka, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).

18. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.