Jedro

Res je, da se sklepajo posli tudi na podlagi ustnih dogovorov. Vendar pa bi morala tožena stranka vsebino dogovora zatrjevati. Šele nato bi sodišče lahko izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja resničnosti zatrjevanega dogovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 263,84 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 91224/2009 z dne 06. 07. 2009. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 688,96 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je opredeljeno v 212. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Tožena stranka se je branila plačilu vtoževane terjatve s trditvami, da tožeča stranka kljub večkratnim opozorilom še do danes ni dokončala del ter da se kljub pisnim pozivom, da odpravi napake, ni odzvala. Trdila je, da je bila prisiljena najeti drugega izvajalca in ga plačati, da je lahko predala objekt naročniku. Za prevzem opravljenih del in potrditev kvalitete naj bi bila odgovorna le tožena stranka in nihče drug v njenem imenu, niti investitorka ne.

Prvostopno sodišče je trditve tožene stranke o napakah opravljenega dela pravilno ocenilo kot nekonkretizirane, saj tožena stranka ni pojasnila, kakšne napake naj bi imelo opravljeno delo niti kdaj in komu jih je grajala. Le na podlagi tako konkretiziranih trditev bi sodišče lahko opravilo preizkus njihove utemeljenosti. Tožena stranka se v dopolnitev trditev ne more sklicevati na listine, ki jih je predložila. Niti pomanjkljive trditvene podlage ne more dopolnjevati z dokazi. Tožena stranka prav tako ni konkretizirala trditev, da delo ni bilo dokončano, saj ni navedla česa od naročenega tožeča stranka ni opravila.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da zahteva tožene stranke, da se popravijo zaključne letve vratnih okvirjev v pritličju s spoji pod kotom 45 stopinj, ni predstavljala zahteve za odpravo napak, saj sta bili pravdni stranki za spoje pod kotom, kot jih je napravila tožeča stranka, dogovorjeni, česar tožena stranka ni prerekala.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožnikom, da bi tožeča stranka morala opozoriti toženo stranko, da naročilo ni sprejemljivo, saj iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi šlo za nesprejemljivo naročilo. Zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 1.odstavka 664.člena Obligacijskega zakonika. Tožena stranka pa takšnih trditev tekom postopka na prvi stopnji niti ni podala. Zato gre za neupoštevno pritožbeno novoto. To velja tudi za pritožbene trditve o tem, kakšne druge napake naj bi imelo opravljeno delo (slabi stiki; prekratke letve).

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je pri prevzemu del sodeloval nekdo, ki je že prej deloval v imenu tožene stranke (gospod K.), in v njenem imenu tudi podpisal dobavnico, česar tožena stranka ni prerekala. Ker je bilo torej delo prevzeto, niso odločilne pritožbene trditve, da investitorka ni podpisala dobavnice z dne 19. 05. 2009 z namenom potrditve kvalitete izvedenih del, temveč le v potrditev vrnitve ključev objekta.

Res je, kot to pravi pritožnik, da se sklepajo posli tudi na podlagi ustnih dogovorov. Vendar pa bi morala tožena stranka vsebino dogovora zatrjevati. Šele nato bi sodišče lahko izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja resničnosti zatrjevanega dogovora. Trditev o tem, kakšen naj bi bil dogovor med pravdnima strankama, kako so se dela odvijala, kdaj je bila tožeči stranki posredovana reklamacija o nekvalitetni izvedbi del, kakšna dela so bila opravljena za sanacijo del, ki naj bi jih nekvalitetno opravila tožeča stranka ter kakšne stroške je v zvezi s tem imela, pa tožena stranka ni podala. Zato prvostopno sodišče ni postopalo nepravilno, ker dokazov, predlaganih v potrditev takšnih trditev ni izvajalo.

Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožena stranka pogodbeni znesek poravnala kot 100% avans niti trditev, da je bilo v predračunu navedeno, da je rok plačila dan, ko stranka potrdi naročilo. V primeru takšnega dogovora pa ima tožeča stranka pravico do plačila zamudnih obresti od dne, ko je bila tožena stranka v zamudi s plačilom avansa. Plačilu zamudnih obresti pa tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni ugovarjala.

Ker se je pritožba tožene stranke izkazala kot neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 263,84 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora v višini 283,20 EUR, pavšal po tarif. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi višini 20,00 EUR ter 20% DDV v višini 60,64 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.