Jedro

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek.

Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - II. točka izreka glasi: "Ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do prve tožnice A. A. v znesku 24.450,01 EUR, do drugega tožnika B. B. v znesku 24.450,01 EUR in do tretje tožnice C. C. v znesku 48.900,02 EUR." - V. točka izreka glasi: "Toženka je dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 13.188,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do toženke v višini, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev toženke do tožnikov v znesku 677.491,03 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da plača tožnikom posamezne zneske nadomestil, kot je to razvidno iz III. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v znesku 29.607,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija celotno sodbo, razen IV. točke izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi moralo prvo sodišče upoštevati hipotetične stroške upravljanja in vzdrževanja, ne pa dejanskih stroškov, zato je odločitev prvega sodišča o višini nadomestila napačna. Toženka ni mogla določno zatrjevati višine hipotetičnih stroškov, dokler jih ni izračunal izvedenec. Glede upoštevanja stroškov je bilo navodilo prvega sodišča izvedencu napačno tudi zato, ker po stališču prvega sodišča stroškov zaradi delnega porušenja objekta leta 1995 ni mogoče odšteti od priznane odmene za nezmožnost uporabe objekta. Ob pravilni odločitvi bi prvo sodišče moralo upoštevati tudi te stroške. Ker je prvo sodišče upoštevalo prenizke stroške upravljanja in vzdrževanja, je ugotovilo obstoj terjatve tožnikov v previsokem znesku. Toženka vztraja, da je tožnikom pravica do odmene prenehala že s pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi glede tistih stanovanj in poslovnih prostorov, za katera je bilo z začasnimi odredbami odločeno, da se izročijo v posest tožnikom. Glede upoštevanja davkov oziroma obračunavanja nadomestila v bruto ali neto znesku se je stališče sodne prakse spet spremenilo. Glede na najnovejšo sodno prakso je treba pri nadomestilu po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upoštevati tudi davke. Toženka mora od ugotovljenega nadomestila najprej obračunati in plačati davke, ki bi jih morali plačati denacionalizacijski upravičenci, tožnikom pa izplačati le neto zneske. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe II Ips 264/2017. Glede na to tožniki ne morejo biti upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov prisojenih nadomestil. Prvo sodišče je v zvezi s tem zavzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno stališče. V izogib sporom pri kasnejši izvršbi bi moralo prvo sodišče v obrazložitvi pojasniti način obračuna prisojenega zneska in izplačila dohodnine davčnemu organu ter neto zneskov nadomestila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi tožnikom. Odločitev o pobotnem ugovoru je napačna že zato, ker je prvo sodišče ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve toženke v celotnem znesku 677.491,03 EUR. S tem je prvo sodišče poseglo tudi v pravnomočni del sodbe prvega sodišča glede pobotnega ugovora v razmerju med toženko in preostalimi tožniki, na katere se nanaša sodba prvega sodišča z dne 14. 4. 2015. Prvo sodišče je napačno zaključilo, da pravne prednice tožnikov ni mogoče šteti za obratovalko poslovnega prostora najemnika J. Š. Tožniki so bili imetniki tega dela zgradbe, v njihovo sfero pa je spadalo tudi ravnanje J. Š., ki je povzročil delno rušenje stavbe. Tožniki so vsaj delno odškodninsko odgovorni toženki za nastalo škodo, saj brez ravnanja njihovega najemnika ne bi prišlo do delnega porušenja. Tožniki bi morali najemniku preprečiti protipravno ravnanje. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da pobotni ugovor ne more biti utemeljen na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Toženka je upravičena do povrnitve izdatkov tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. V zvezi s tem je toženka navedla vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bi lahko prvo sodišče presojalo pobotni ugovor tudi na verzijski podlagi. Trditve tožnikov o soodgovornosti toženke so bile prepozne, zato jih prvo sodišče ne bi smelo upoštevati. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka je bila dolžna do konca prvega naroka navesti vsa dejstva, na katera je opirala svoja nasprotovanja tožbenemu zahtevku, in predlagati dokaze (prvi odstavek 7. člena, 212. člen in prvi odstavek 286. člena ZPP). Glede stroškov upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastajali tožnikom z oddajanjem prostorov zgradbe v najem, bi toženka morala opredeliti, katere stroške upravljanja in vzdrževanja po vrsti (višina teh stroškov je stvar dokazovanja, običajno z izvedencem, in te višine toženki pred tem ni bilo treba posebej opredeljevati) bi imeli tožniki, kar bi zniževalo višino nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen. Toženka do konca prvega naroka ni podala ustreznih trditev, ki bi omogočale upoštevanje (in ugotavljanje višine) hipotetičnih stroškov upravljanja in vzdrževanja. Navedla je le to, katere dejanske stroške upravljanja, vzdrževanja in zavarovanja je imela s stanovanji in poslovnimi prostori v zgradbi v obravnavanem obdobju in le zanje uveljavljala, da se jih upošteva pri določitvi zahtevanega nadomestila. Zato prvo sodišče ni imelo podlage, da bi upoštevalo hipotetične stroške upravljanja in vzdrževanja, ampak je v mejah toženkinih ugovorov (njene trditvene podlage oziroma navedb) lahko upoštevalo le dejansko nastale stroške toženke iz tega naslova. V nasprotnem primeru (če bi upoštevalo hipotetične stroške upravljanja in vzdrževanja) bi prvo sodišče nedopustno preseglo toženkino ugovorno podlago glede tega dela tožbenega zahtevka. Prvo sodišče je zavzelo pravilno stališče, da toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta v letu 1995 ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. To že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

6. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo, da zgolj pravnomočen sklep o začasni odredbi o obveznosti toženke prenesti tožnikom v začasno uporabo določena stanovanja in poslovne prostore v stavbi še ni mogel privesti do prenehanja pravice tožnikov do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Do tega bi prišlo šele tedaj, ko bi bila ta stanovanja in poslovni prostori dejansko izročeni tožnikom v posest. Toženkina obveznost plačila nadomestila po 72. členu ZDen je obstajala vse do nastopa pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila podržavljena nepremičnina vrnjena v last denacionalizacijskim upravičencem. Začasna odredba takšnega učinka (vrnitve v last) nima, zato ne more imeti enakih učinkov kot pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Od pravnomočnosti te odločbe do izročitve vrnjene nepremičnine v posest upravičencem pripada upravičencem nadomestilo po pravilih o neupravičeni pridobitvi (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ, prej 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Možnost zahtevati izvršitev začasne odredbe v tem pogledu nima nobenega pomena.

7. Prvo sodišče je v novem sojenju ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženke ne obstoji. Pri tem je sicer napačno navedlo, da gre za terjatev v znesku 677.491,03 EUR, saj je ta znesek zajemal celotno v pobot uveljavljano terjatev toženke v razmerju do vseh prvotnih tožnikov. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 2746/2015 z dne 22. 6. 2016 razveljavilo odločitev prvega sodišča o ugotovitvi v pobot uveljavljane terjatve toženke le v razmerju do prvih treh, to je sedanjih tožnikov (v ostalem delu je postala II. točka izreka sodbe prvega sodišča P 1849/2013-I z dne 14. 4. 2015 pravnomočna), zato je bilo v novem sojenju glede odločanja o pobotnem ugovoru toženke aktualno le odločanje o toženkini terjatvi do prve tožnice v znesku 24.450,01 EUR, do drugega tožnika v znesku 24.450,01 EUR in do tretje tožnice v znesku 48.900,02 EUR.

8. Prvo sodišče je v novem sojenju ugovore prvih treh tožnikov o toženkini odgovornosti za delno porušenje zgradbe celoviteje presojalo, upoštevajoč tudi pripravljalno vlogo tožnikov z dne 7. 10. 2011. Zakaj je treba to vlogo šteti kot pravočasno (glede trditev in dokaznih predlogov tožeče stranke), je pritožbeno sodišče pojasnilo v sodbi in sklepu I Cp 2746/2015 z dne 22. 6. 2016 (17. točka obrazložitve), temu pa je prvo sodišče v novem sojenju utemeljeno sledilo. Pritožbeni ugovori v tej smeri so pavšalni oziroma neobrazloženi in zato neupoštevni.

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka opustila vzdrževanje stavbe, da zato objekt ni bil primerno vzdrževan in da je do delnega porušenja stavbe prišlo zaradi dotrajanosti ter nevzdrževanja stebra št. 1. Če bi bili ta steber in ostali konstrukcijski elementi stavbe primerno vzdrževani (predhodno sanirani), ne bi prišlo do delnega rušenja objekta zaradi podrtja predelnih sten, ki ga je izvedel najemnik enega od poslovnih prostorov J. Š. Ob odsotnosti rednega vzdrževanja objekta bi do porušenja zaradi dotrajanosti stebra št. 1 prej ali slej prišlo tudi brez posega J. Š. Toženka je bila v času delnega porušenja stavbe še vedno njena lastnica (imetnica pravice uporabe v tedanjem sistemu družbene lastnine) in s tem imetnica zgradbe.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožnikov ni mogoče šteti kot imetnikov dela zgradbe (poslovnega prostora, ki ga je imel v najemu J. Š.) v smislu par. 1319 Občega državljanskega zakonika (ODZ). V tem pogledu se prvo sodišče utemeljeno sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 176. člena ZOR o odgovornosti uporabnika stvari namesto njenega imetnika (ki stvari sam ne uporablja). Tožniki tudi niso vedeli za nameravano ravnanje J. Š., ki jih o tem ni obvestil in za poseg niti ni poskušal pridobiti njihovega soglasja. V tistih razmerah tožnikom ni mogoče očitati soodgovornosti za toženkino škodo zaradi delnega rušenja stavbe. Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča se pritožbeno sodišče strinja z zaključki prvega sodišča v tem delu ter se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe (na 24. in 25. strani). Toženka v pritožbi posplošeno graja te ugotovitve prvega sodišča, saj ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, s katerimi bi omajala prepričljive zaključke prvega sodišča. 11. Toženka je v pobot uveljavljano terjatev utemeljevala na odškodninski podlagi. Ni zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati njen pobotni ugovor tudi z vidika pravil o neupravičeni pridobitvi. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ni ravnala po pravilih o obveznostih poslovodje brez naročila (glede zahtev iz 200. in 201. člena OZ - prav: 221. in 222. člena ZOR) in ji zato ne gredo njegove pravice iz 202. člena OZ (prav: 223. člena ZOR, ki je veljal v tistem času; določbe OZ in ZOR o poslovodstvu brez naročila so sicer vsebinsko povsem enake). Tudi v tem delu je pritožbena graja izpodbijane sodbe vsebinsko prazna in zato neutemeljena.

12. Glede izpolnitve obveznosti plačila nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen na podlagi pravnomočne sodbe je prvo sodišče zavzelo napačno stališče, da bodo tožniki sami dolžni plačati davek od prisojenega nadomestila. Na odločitev oziroma oblikovanje izreka izpodbijane sodbe to sicer ni vplivalo, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izrek izpodbijane sodbe. V skladu z novejšo sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, v katere obrazložitvi so navedeni izčrpni razlogi o teh vprašanjih) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je nadomestilo po drugem odstavku 72. člen ZDen predmet obdavčitve z dohodnino (2. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o dohodnini). Plačnik davka je v obravnavanem primeru toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila in jo plačati davčnemu organu v petih dneh od izplačila nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Razlika predstavlja dohodnino, ki jo toženka za tožnike plača pristojnemu davčnemu organu. Toženka zato plača tožnikom zakonske zamudne obresti le od neto zneskov prisojenega nadomestila.

13. Toženka utemeljeno graja odločitev o pravdnih stroških. O pravdnih stroških v razmerju med ostalimi tožniki in toženko je bilo že pravnomočno odločeno (sodba P 1849/2013-I v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 2746/2015), zato bi moralo prvo sodišče v izpodbijani sodbi upoštevati le tisti del pravdnih stroškov, ki se nanaša na razmerje med prvimi tremi (preostalimi) tožniki in toženko, upoštevajoč prvi odstavek 161. člena ZPP (pravdne stranke niso zatrjevale okoliščin v smislu drugega odstavka 161. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je upoštevalo odmero stroškov prvega sodišča, saj ta po vrsti in po višini ni sporna. Pri tem je upoštevalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), da prvim trem tožnikom ni mogoče priznati nagrade za odgovor na revizijo, toženki pa ni mogoče priznati nagrade za pritožbo z dne 20. 5. 2015 in nagrade za revizijo, ker je bilo o teh stroških že pravnomočno odločeno. Prvo sodišče je priznalo povečanje nagrade le za dva nadaljnja tožnika, ne pa tudi za preostale tožnike, vendar se prvi trije tožniki niso pritožili.

15. Prvi trije tožniki soglašajo s toženkino trditvijo, da so imeli skupnega pooblaščenca še z devetimi drugimi tožniki, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo za obdobje do vključno pripravljalne vloge tožnikov z dne 7. 2. 2012. Do tedaj znašajo stroški pooblaščenca dvanajstih tožnikov 14.393,95 EUR, zato pripada prvim trem tožnikom četrtina (3.598,49 EUR). Do 14. 4. 2015 so prvi trije tožniki imeli skupnega pooblaščenca z osmimi drugimi tožniki, zato jim za to obdobje pripada 3/11 stroškov pooblaščenca v znesku 7.533,52 EUR, in sicer 2.054,60 EUR. Za obdobje od 29. 5. 2015 dalje gredo prvim trem tožnikom celotni stroški pooblaščenca v znesku 7.160,24 EUR. Sorazmeren del stroškov fotokopiranja prvih treh tožnikov znaša 73,08 EUR, glede taks za tožbo, za sodbo in za prvo pritožbo jim pripada četrtina (v mejah pritožbenih razlogov), in sicer dvakrat po 396,50 EUR in 821,00 EUR, v celoti pa jim pripada taksa za drugo pritožbo 3.284,00 EUR. Za stroške izvedenca jim gre četrtina zneska 11.212,33 EUR (v mejah pritožbenih razlogov), in sicer 2.803,08 EUR, v celoti pa strošek izvedenca 614,00 EUR. Celotni pravdni stroški prvih treh tožnikov znašajo 21.201,49 EUR, glede na 74% uspeh v sporu pa jim gre 15.689,10 EUR.

16. Stroški pooblaščenca toženke do 7. 2. 2007 (dotlej 12 tožnikov) znašajo 2.833,50 EUR, toženki pa pripada četrtina v znesku 708,37 EUR. Od 7. 2. 2007 do 14. 4. 2015 znašajo stroški toženkinega pooblaščenca 15.445,98 EUR, glede na 15 tožnikov pa toženki pripada petina v znesku 3.089,20 EUR. Stroški toženke za izvedenca v znesku 12.138,13 EUR so nastali v tem obdobju, zato ji pripada petina v višini 2.427,63 EUR. Po 14. 4. 2015 gredo toženki celotni stroški pooblaščenca 3.393,48 EUR. Skupaj znašajo toženkini stroški v razmerju do prvih treh tožnikov 9.618,68 EUR, glede na 26% uspeh v sporu pa ji pripada 2.500,86 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti prvim trem tožnikom pravdne stroške v znesku 13.188,24 EUR, v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi.

17. Pritožbeno sodišče je glede na povedano delno ugodilo pritožbi ter spremenilo sodbo prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. člen in 353. člen ZPP).

18. Toženka glede glavne stvari ni uspela s pritožbo (v tem pogledu sprememba II. točke izreka izpodbijane sodbe nima nobenega pomena za presojo uspeha v pritožbenem postopku), tožniki pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).