Jedro

Zato je soglašati tudi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo denarno kaznovanje priče A. A. tudi v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju njegovih ustavnih pravic kot fizične osebe.

Izrek

Zahteva Preiskovalne komisije, za izrek denarne kazni priči A. A., ki po zahtevi brez zakonitega razloga ni želel pričati pred Preiskovalno komisijo dne 9. 3. 2022, se zavrne.

Obrazložitev

1. Preiskovalna komisija o ugotavljanju domnevnega pranja denarja v B. d.d., domnevnega nezakonitega financiranja politične stranke D., domnevnega nezakonitega financiranja volilne kampanje politične stranke D. za predčasne volitve poslancev v Državni zbor 2018, je podala zahtevo za izrek denarne kazni priči A. A. v višini 267,36 EUR, ker ta brez zakonskega razloga ni hotel pričati pred Preiskovalno komisijo na njeni 27. redni seji dne 9. 3. 2022. Zahteva je bila v reševanje odstopljena Okrožnemu sodišču na Ptuju dne 13. 5. 2022, ki je v skladu z določilom člena 13/IV Zakona o parlamentarni preiskavi izrazilo nestrinjanje z navedeno zahtevo in jo dne 25. 5. 2022 predložilo v odločitev Višjemu sodišču v Mariboru. Obrazložilo je, da bi bil izrek denarne kazni priči A. A. v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju ustavnih pravic priče A. A. kot fizične osebe. Ugotavlja tudi, da je priča A. A. pred zaslišanjem bil poučen v skladu s členom 10 Zakona o parlamentarni preiskavi, ki določa, da lahko pred pričetkom pričanja odkloni odgovor na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Takšno določbo vsebuje tudi Zakon o kazenskem postopku v členu 238. Namen obeh določb je preprečiti, da bi se z zaslišanjem priče, ki je dolžna izpovedovati po resnici, na podlagi njenega pričevanja pridobil dokaz za uvedbo kazenskega postopka zoper njo ali njene bližnje, pri čemer pa je ugotavljanje, ali priča neupravičeno noče odgovoriti na posamezno vprašanje zelo težavno in občutljivo.

2. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam sodišča prve stopnje in se v celoti strinja s takšnim stališčem. Iz podatkov spisa izhaja, da je Preiskovalna komisija pričo A. A. opomnila na dolžnost, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, ter jo opozorilo, da je kriva izpovedba kaznivo dejanje ter, da ima priča pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Po tako danem pravnem pouku se je priča A. A. skliceval na 10. člen Zakona o parlamentarni preiskavi in na postavljena vprašanja odgovore odklonil, na vprašanje C. C. pa tudi pojasnil, da odgovorov ne podaja, ker ocenjuje, da obstaja možnost, da bi z njimi osramotil sebe ali drugega. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zelo težavno ugotavljati razloge, zaradi katerih se priča sklicuje na člen 10 Zakona o parlamentarni preiskavi, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja utemeljena bojazen, da bi ga z morebitnim odgovorom doletele prav tiste posledice, ki ga ščitijo pred verjetnostjo, da bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali kazenski pregon. Do takšnega zaključka je pritožbeno sodišče prišlo predvsem na podlagi same tematike zaslišanja, predvsem pa tudi zaradi vsebine zastavljenih vprašanj priči A. A., pri čemer pa je potrebno posebej navesti, da je sodišče dolžno pri presoji, ali bi imel odgovor na določeno vprašanje res lahko za pričo takšne posledice, pokazati primer kot širino. S stališča procesne kulture je nesprejemljivo vztrajanje, da priča pojasni v čem naj bi obstajala verjetnost takšnih posledic, saj bi takšna vztrajnost pomenila psihični pritisk na pričo, da izpove prav to, česar v smislu člena 10 Zakona o parlamentarni preiskavi ni dolžna izpovedati, kar bi v primeru, da ne bi postopala po členu 10 Zakon o parlamentarni preiskavi, lahko privedlo do tega, da bi izpovedovala po krivem, s čemer bi lahko storila kaznivo dejanje krive izpovedbe po členu 284 Kazenskega zakonika. Torej je obravnavano zadevo potrebno gledati iz stališča celotnega podanega pravnega pouka priči pred njenim zaslišanjem, na podlagi česar ji ni brez vsakega dvoma možno očitati to, kar v zahtevi navaja Preiskovalna komisija in sicer, da brez upravičenega razloga ni hotela pričati.

3. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni soglašalo z zahtevo Preiskovalne komisije, ki podlago za kaznovanje navedene priče opira na svoj zaključek, da priča A. A. namerno ni želel pričati, kar pa v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ne mora biti govora. Zato je soglašati tudi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo denarno kaznovanje priče A. A. tudi v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju njegovih ustavnih pravic kot fizične osebe.

4. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni razlogov za denarno kaznovanje priče A. A., je zahtevo Preiskovalne komisije zavrnilo kot neutemeljeno.

5. Zoper sklep Višjega sodišča ni pritožbe (člen 13/IV Zakona o parlamentarni preiskavi).