Jedro

Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca.

V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem.

Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).

To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna med toženo stranko in glavnim izvajalcem, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014 (v delu, ki se sicer nanaša na tožečo stranko), na obveznost plačila del, ki so predmet potrjenih XI. in XII. začasne situacije, ni mogla vplivati. Z Zapisnikom z dne 13. 11. 2014, ki po svoji vsebini ustreza končnemu obračunu (s katerim se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, upoštevajoč nepredvidena in poznejša dela, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen izvesti, ne glede na to, ali so dela zajeta s z začasnimi situacijami), ta pa zunajsodni poravnavi (1050. člen OZ), sta lahko v okoliščinah konkretnega primera glavni izvajalec in tožena stranka le v njunem medsebojnem razmerju odpravila negotovosti in določila svoje vzajemne pravice in obveznosti. Nista pa mogla povzročiti, da tožeča stranka, ki je dela (vključena v XI. in XII. začasno situacijo) opravila in neposredni zahtevek na toženo stranko naslovila že v avgustu 2014, do plačila teh del ne bi prišla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35987/2015 z dne 30. 3. 2015 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, - v 2. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 5.601,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.300,98 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa je tožena stranka dolžna kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35987/2015 z dne 30. 3. 2015 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (1. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 6.000,13 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške tega postopka na prvi in drugi stopnji, v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila tožena stranka naročnik del za izgradnjo servisnega objekta Č. Glavni izvajalec del je bila družba I. d. d. (v nadaljevanju: glavni izvajalec) in je imela s toženo stranko sklenjeno Pogodbo št. 00/08-2012 za izgradnjo servisnega objekta Č. (v nadaljevanju: Pogodba z dne 16. 8. 2012). Tožeča stranka je bila nominiran podizvajalec in je z glavnim izvajalcem dne 9. 11. 2012 sklenila Pogodbo za izvedbo rušitvenih in zemeljskih del pri izgradnji objekta Č. (v nadaljevanju: Pogodba z dne 9. 11. 2012). Vsa plačila za opravljeno delo je tožeča stranka (na podlagi s strani glavnega izvajalca potrjenih začasnih situacij) prejemala neposredno od tožene stranke. V tem sporu tožeča stranka z direktno tožbo od tožene stranke zahteva plačilo še za opravljena dela, vsebovana v potrjenih XI. in XII. začasni situaciji, ki pa jih zatrjevano ni dobila plačanih.

6. Sodišče prve stopnje zahtevi tožeče stranke ni ugodilo. Slednja odločitev s pritožbo izpodbija. Pri obravnavanju te pa pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka z navedbo, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da naj bi tožeča stranka že prejela plačilo za vtoževano delo,1 preseglo trditveno podlago tožene stranke (saj je tožena stranka ugovarjala zgolj v smeri, da ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, da tožeča stranka vtoževanih del ni izvedla in da jih tožena stranka zato ni plačala), uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pravica do izjavljanja je namreč kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti.2

7. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni graji tožeče stranke potrebno pritrditi. Navedb tožene stranke, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče razumeti v smislu, da je tožeča stranka že prejela plačilo za vsa izvedena dela na objektu tožene stranke (torej tudi za dela, katerih plačilo tožeča stranka zahteva v tem postopku in so vsebovana v njenih XI. in XII. začasni situaciji). Zahtevku se je namreč upirala s trditvami, da _dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, sploh niso bila izvedena (list. št. 8, 64)3_ oziroma _da so bila tožeči stranki do sedaj plačana vsa tista dela, za katera je bilo izkazano, da so bila opravljena, da pa med temi deli ni vtoževanih del po XI. in XII. začasni situaciji tožeče stranke._ Ob tem je tožena stranka pojasnila, da _**sama tožeča stranka priznava, da ji je tožena stranka plačala vsa dela, razen vtoževanih del**_ oziroma _da je iz navedb tožeče stranke razvidno, da ji je **tožena stranka plačala vsa dela, ki so bila obračunana v prvih desetih začasnih situacijah tožeče stranke**, pri čemer pa tožena stranka ni dolžna plačati tožničine XI. in XII. začasne situacije, ker ta dela niso bila opravljena_ (list. št. 65)_._

8. Kasneje je tožena stranka svoje navedbe razširila in začela zatrjevati še, - da (iz predloženih končnih obračunov)4 izhaja, da _je **glavni izvajalec v razmerju do naročnika** pri potrjevanju končne vrednosti del podizvajalca upošteval vsa dela, ki jih je zanj opravil podizvajalec, torej vsa dela od I. do XII. začasne situacije podizvajalca, pri čemer sta prav XI. in XII. začasna situacija podizvajalca predmet tega spora;_ - _da potrjena vrednost iz končnega obračuna tako zajema obe vtoževani začasni situaciji podizvajalca_ (list. št. 84)_;_ _- da je bilo z vsemi plačili tožene stranke tožeči stranki plačano vse, kar je bila tožena stranka v zvezi z deli tožeče stranke dolžna plačati družbi I. d. d.5 oziroma da so bila tožeči stranki plačana vsa dela, do vključno XII. začasne situacije (saj potrjena vrednost iz končnega obračuna zajema obe vtoževani situaciji tožeče stranke) ter_ _- da končni obračun zajema vsa dela, ki jih je tožeča stranka opravila na objektu tožene stranke, in **v razmerju med toženo stranko in družbo I. d. d. dokončno določa vrednost teh del,** ter da je to edino relevantno za neposredni zahtevek podizvajalca_ (list. št. 101).

9. Med dejstvom, da je tožeča stranka (z neposrednim plačilom tožene stranke v znesku 263.983,73 EUR; list. št. 101) že prejela plačilo za delo, ki ga je opravila na objektu tožene stranke, tudi za tisto, ki je vključeno v njeni XI. in XII. začasni situaciji, in dejstvom, da končni obračun _v razmerju med toženo stranko in glavnim izvajalcem_ dokončno določa vrednost del tožeče stranke v višini 263.987,65 EUR, pri čemer je bilo podizvajalcu neposredno plačano že 263.983,73 EUR (list. št. 84), je podano neskladje. Upoštevaje predstavljeno trditveno podlago pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tem postopku zatrjuje slednje. Da med plačanimi deli ni del po XI. in XII. začasni situaciji, je namreč v tem postopku izrecno priznala. Njen kasnejši ugovor je torej potrebno razumeti v smislu, _da je v končnem obračunu določena končna vrednost del, ki jih je opravila tožeča stranka, vendar (zgolj) v razmerju med toženo stranko in glavnim izvajalcem, oziroma da se je s končnim obračunom glavni izvajalec v razmerju do tožene stranke strinjal, da je vrednost vseh del tožeče stranke 263.983,73 EUR in da je bilo zato s plačilom tega zneska tožeči stranki razmerje med njima urejeno, posledično pa tudi razmerje s tožečo stranko._ Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve preseglo toženkino trditveno podlago, je tako utemeljen in je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritrditi pa je potrebno tudi pritožbeni graji, da tudi sicer iz (listinskih) dokazov pravdnih strank, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je tožeča stranka že prejela plačilo za delo, ki je vključeno v spornih začasnih situacijah oziroma da so bila z nespornim neposrednim plačilom s strani tožene stranke v višini 263.983,73 EUR plačana vsa dela tožeče stranke. V tem smislu6 ni mogoče upoštevati niti Zapisnika z dne 13. 11. 2014 niti mnenja izvedenca mag. B. P., pri čemer iz obeh sicer izhaja, da je tožeča stranka (kot podizvajalec) od tožene stranke (kot naročnika) za opravljena dela res že prejela sredstva v višini 263.983,73 EUR. Ker pa poleg navedenega iz izvedenskega mnenja izhaja še,

(1) da _**znesek po prvih desetih začasnih situacijah znaša 263.983,73 EUR**_7 (in so se na ta način potrdile trditve tožeče stranke, pa tudi tožene stranke, saj je to dokazovala že v svoji 1. pripravljalni vlogi, in sicer z dokazi B 3 do B 17, ki pa jih očitno sodišče prve stopnje - ne glede na to, da se je nanje sklicevalo - ni vsebinsko presojalo),8

(2) da ostaneta le še dve neplačani (tožbeni) situaciji št. XI. in XII. v skupnem znesku 28.978,51 EUR in

(3) da so bila dela po navedenih XI. in XII. situaciji opravljena, zaključek iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne drži. Plačilo v višini 263.983,73 EUR pomeni plačilo po prvih desetih začasnih situacijah in ne plačila po vseh dvanajstih situacijah tožeče stranke. Po pravilnih navedbah tožeče stranke XI. in XII. začasna situacija očitno v končni obračun, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014, nista bili vključeni. Da nista bili vključeni niti v končno situacijo glavnega izvajalca z dne 17. 11. 2014, pa izhaja celo iz trditev same tožene stranke iz 1. pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2015, in sicer da se _I. d. d. končna situacija za izvedena dela H. d. o. o. nanaša na 1. do 10. začasno situacijo tožeče stranke_ (list. št. 66).

11. Ker odgovor na vprašanje sodišča prve stopnje iz 12. točke obrazložitve („_Ali je tožeča stranka prejela plačilo za vsa dela, ki jih je opravila po Pogodbi-podizv. z I. d. d.?“_) skladno z vsem obrazloženim torej ni pozitiven,9 je v obravnavanem primeru v zvezi z vtoževanima situacijama potrebno presojati izpolnjenost pogojev iz 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v zvezi z neposredno zahtevo podjemnikovih sodelavcev od naročnika določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

12. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo.10 Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca.11 **_Glede pripoznanja terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca_**

13. V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem.12

14. Zakaj se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju _obsega pripoznanja (terjatve) izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca_ kot na edino pomembno listino oprlo na Zapisnik z dne 13. 11. 2014, ni jasno. To pa še posebej, ker se tožeča stranka v zvezi s pripoznanjem svoje terjatve s strani glavnega izvajalca nanj ni sklicevala, temveč je uveljavljala, da sta bili sporni začasni situaciji potrjeni že bistveno prej. Tožeča stranka je v postopku trdila in dokazovala, - da je glavni izvajalec (že) dne 29. 7. 2014 izrecno potrdil tako njeno XI. začasno situacijo oziroma račun št. 00-11-2014 z dne 25. 5. 2014 kot tudi njeno XII. začasno situacijo oziroma račun št. 01-12-2014 z dne 26. 6. 2014, in sicer v celoti in brezpogojno (ter kot dokaz omenjeni začasni situaciji oziroma računa tudi predložila; list. št. 56), - da je hkrati skladno z ustaljenimi postopki glavni izvajalec (kot asignant) s tožečo stranko (kot asignatarjem) sklenil tudi Pogodbi o asignaciji oziroma nakazilu, s katerima je glavni izvajalec pooblastil toženo stranko, da v njegovem imenu dne 29. 8. 2014 (po podpisu Pogodb o asignaciji) nakaže na račun tožeče stranke celotne zneske po potrjenih začasnih situacijah, - da sta navedeni pogodbi podpisala tako glavni izvajalec kot tožeča stranka ter ju v podpis posredovali še toženi stranki in - da ju slednja brez vsakršne dejanske in pravne podlage ni želela podpisati niti ni želela plačati opravljenih in obračunanih del po XI. in XII. začasni situaciji. Pogodbi o asignaciji je dopolnitvi tožbe priložila. Kasneje, ko je tožena stranka prerekala potrditev spornih situacij (list. št. 86)13 in navajala, da je _za toženo stranko glede del, ki jih je za glavnega izvajalca opravila tožeča stranka, relevantna in sprejemljiva le tista vrednost, ki izhaja iz razmerja med toženo stranko in glavnim izvajalcem in je bila potrjena v predloženih končnih obračunih in znaša 263.987,65 EUR_ (list. št. 87), pa je tožeča stranka navedla še, da dejstvo, da sta bili obe situaciji s strani glavnega izvajalca brez dvoma potrjeni, navsezadnje dokazuje še Dopis I. d. d. toženi stranki z dne 9. 9. 2014, katerega podpisnik je tedanji direktor I. d. d., A. A. in v katerem je navedeno, da je _investitor neupravičeno zavrnil potrditev dveh situacij dveh nominiranih podizvajalcev: tožeče stranke in K._ (list. št. 92). V 3. pripravljalni vlogi je tožeča stranka povzela, da je v potrditev svojih navedb, da so bila dela, ki so obračunana v XI. in XII. začasni situaciji, s strani glavnega izvajalca potrjena in pripoznana, in sicer v količini in po cenah kot so razvidne iz navedenih situacij, _v spis že vložila sporni situaciji_ (ki sta bili podpisani s strani tedanjega vodje projekta I. d. d., g. B. B.), _s strani I. pripravljeni in podpisani Pogodbi o asignaciji z dne 29. 7. 2014, v katerih I. d. d. priznava terjatev tožeče stranke do I. d. d. po XI. in XII. začasni situaciji in dopis I. d. d. toženi stranki z dne 9. 9. 2014_, na novo pa kot dokaz predložila še izjavo B. B. z dne 29. 12. 2016, v kateri naj bi slednji (med drugim) potrdil, da je XI. in XII. začasno situacijo tožeče stranke kot predstavnik glavnega izvajalca na podlagi že vseh predhodnih potrditev ostalih odgovornih oseb potrdil (list. št. 111 in 112).

15. Povzetih trditev in dokazov sodišče prve stopnje - kot pravilno opozarja tožeča stranka - vsebinsko ni presojalo, čeprav je v dokaznem sklepu zapisalo, da je vanje vpogledalo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj za ugotovitev zatrjevanega dejstva pripoznave ti dokazi niso relevantni oziroma zakaj je relevanten zgolj Zapisnik z dne 13. 11. 2014. Na vprašanje, ali sta bili v tem postopku sporni začasni situaciji s strani glavnega izvajalca potrjeni (s tem pa terjatev podizvajalca s strani glavnega izvajalca pripoznana) _že pred izdelavo Zapisnika o sprejemu in izročitvi izvedenih del ter končnem obračunu z dne 13. 11. 2014_, torej ni odgovorilo, čeprav je tožeča stranka v zvezi s tem podala obsežno trditveno podlago. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve, pa je ob ustrezni uporabi prava, relevantno ravno to (kar pomeni, da je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje).

16. Kot pravilno opozarja sama tožena stranka v odgovoru na pritožbo,14 vsi relevantni predpisi, ki se nanašajo na neposredna plačila podizvajalcu (ZJN-2, Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju in OZ), določajo, da podizvajalec pridobi neposredni zahtevek do naročnika le v primeru, ko in _če glavni izvajalec potrdi njegovo situacijo oziroma ko pripozna njegovo terjatev_ oziroma ko je v razmerju med glavnim izvajalcem in podizvajalcem podizvajalčeva terjatev pripoznana. Tožena stranka pa nima prav, ko navaja, da za presojo vtoževane terjatve ni pomembno, ali sta bili tožeči stranki potrjeni sporni XI. in XII. začasna situacija (saj je relevanten obseg pripoznanja razviden iz končnega obračuna, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014). Podizvajalčeva terjatev bo namreč štela za pripoznano tako v primeru ko bo podjemnik potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel, kot tudi če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma _v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem._ Ker v konkretnem primeru končni obračun med tožečo stranko in glavnim izvajalcem nesporno ni bil opravljen, kot tak pa ne more šteti niti tisti, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014,15 je torej potrebno ugotoviti, ali je glavni izvajalec (_zunaj navedenega zapisnika_) tožeči stranki pripoznal terjatev, ki izhaja iz XI. in XII. začasne situacije, in kdaj.

17. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem gospodarskem sporu (po tem, ko sta pravdni stranki ponudili predhodno povzete trditve in dokaze; prim. 14. točko te obrazložitve) neprerekane ostale trditve tožeče stranke iz njene 3. pripravljalne vloge, in sicer da tožena stranka sama priznava (prim. trditve tožene stranke na list. št. 100), da je glavni izvajalec toženi stranki že dne 24. 7. 2014 predložil **_potrjeni_** XI. in XII. začasno situacijo tožeče stranke, in sicer v dokumentu Pisna pojasnila k tabeli, ki predstavlja prilogo k vlogi z dne 24. 6. 2016.16 Tožena stranka je v odgovor v svoji 4. pripravljalni vlogi namreč izrecno navedla le, da za presojo vtoževane terjatve v predmetnem sporu niti ni pomembno, ali sta bili tožeči stranki potrjeni vtoževani situaciji (temveč je bistveno, da je bilo tožeči stranki poplačano vse, kar ji je bilo pripoznano s strani glavnega izvajalca v končnem obračunu med toženo stranko in glavnim izvajalcem), samemu dejstvu pripoznave opravljenih del po B. B. iz njegove izjave z dne 29. 12. 201617 pa tožena stranka konkretizirano ni nasprotovala. Ker v zvezi z neprerekanimi trditvami dokaznega postopka ni potrebno izvajati (torej tudi ne zaslišati predlagane priče B. B.), saj se takšna dejstva štejejo za priznana,18 pritožbeno sodišče skladno z vsem obrazloženim torej ugotavlja, da so bila dela, vsebovana v XI. in XII. začasni situaciji tožeče stranke s strani glavnega izvajalca pripoznana (prim. še Dopis tožene stranke z dne 9. 9. 2014, list. št. 11, A 10). Da so bila v obsegu, ki izhaja iz navedenih situacij, dela tudi v resnici opravljena, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in iz dopolnilnega izvedenskega mnenja mag. P., ki je v slednjem (na ugovor tožene stranke) vztrajal pri svojem prvotnem mnenju.

_**Glede dospelosti terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca**_

18. Zato, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po eni strani zavrnilo že ugotovitve, da je tožeča stranka za vsa izvedena dela (na objektu tožene stranke) že prejela plačilo, po drugi strani pa, ker je presodilo, da za višje plačilo, tj. za plačilo nad 263.983,73 EUR, ni izpolnjena predpostavka pripoznanja terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca, v postopku ni ugotavljajo, ali je terjatev tožeče stranke v razmerju do glavnega izvajalca dospela.

19. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa je skladno z neprerekanimi trditvami tožeče stranke zapadlost terjatve tožeče stranke v razmerju do glavnega izvajalca, ki izhaja iz spornih situacij, razvidna iz vtoževanih računov (A 4 in A 5), prav tako tudi iz vsebine Pogodb o asignaciji (kateri tožena stranka konkretizirano ni nasprotovala).19 Če je namreč glavni izvajalec toženo stranko že dne 29. 7. 2014 pooblastil, da naj do 29. 8. 2014 nakaže na račun tožeče stranke celoten znesek po potrjeni XI. začasni situaciji oziroma računu št. 00-11-2014 z dne 25. 5. 2914 v višini 20.101,47 EUR ter po potrjeni XII. začasni situaciji oziroma računu št. 01-12-2014 z dne 26. 6. 2014 v višini 8.877,04 EUR, je namreč jasno, da je imela na ta dan tožeča stranka v razmerju do glavnega izvajalca že zapadlo terjatev. Isti sklep omogoča tudi že omenjeni dokaz tožene stranke Pisna pojasnila k tabeli, iz katerega izhaja, da je glavni izvajalec XI. in XII. začasno situacijo tožeče stranke toženi stranki predložila 24. 7. 2014 (B 60).

_**Glede na naročnika naslovljenega podizvajalčevega zahtevka za neposredno plačilo**_

20. Tožeča stranka v nadaljevanju pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zanemarilo z njene strani zatrjevano dejstvo, da je toženo stranko na neposredno plačilo vtoževanih situacij večkrat pozvala že pred izdelavo Zapisnika z dne 13. 11. 2014, pa je slednja _kljub temu dne 13. 11. 2014 izdelala Zapisnik, ki je bil izdelan v njeni odsotnosti, k izdelavi in podpisu zapisnika ni bila povabljena, zaradi česar je nezakonit in ne predstavlja zakonitega končnega obračuna._ Nepresojane so tako ostale trditve iz dopolnitve tožbe z dne 23. 6. 2015, da je tožeča stranka toženo stranko preko svoje pooblaščenke večkrat pozvala k plačilu spornih začasnih situacij oziroma vtoževanih računov (a žal neuspešno), da je to razvidno iz Dopisa pooblaščenke tožene stranke pooblaščenki tožeče stranke z dne 6. 8. 2014, Dopisa pooblaščenke tožeče stranke pooblaščenki tožene stranke z dne 11. 8. 2014 in Dopisa pooblaščenke tožene stranke pooblaščenki tožeče stranke z dne 9. 9. 2014 in da tudi v kolikor glavni izvajalec morebiti toženi stranki (skladno s 15. členom Pogodbe št. 00/08-2012) ni posredoval potrjenih začasnih situacij tožeče stranke, je obe situaciji pooblaščenki tožene stranke posredovala pooblaščenka tožeče stranke, in sicer z dopisom z dne 11. 8. 2014 (enako še na list. št. 74, 92).

21. Navedene trditve tožeče stranke so v tem postopku ostale neprerekane. Tožena stranka se dejstvu pozivanja k plačilu del, ki izhajajo iz spornih začasnih situacij, ni upirala. Nasprotovala ni niti dejstvu, da je tožeča stranka obe potrjeni začasni situaciji - za primer če tega ni storil že glavni izvajalec - toženi stranki posredovala še sama, in sicer z dopisom z dne 11. 8. 2014 (pojasnjeno je sicer že bilo, da je glavni izvajalec toženi stranki že dne 24. 7. 2014 predložila _**potrjeni XI. in XII. začasno situacijo tožeče stranke)**_. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča se je torej tožeča stranka s svojim neposrednim zahtevkom na plačilo del, ki izhajajo iz spornih situacij, obrnila že pred nastankom Zapisnika o sprejemu in izročitvi izvedenih del ter končnem obračunu z dne 13. 11. 2014 (katerega podpisnica tožeča stranka ni bila), upoštevaje dopis z dne 11. 8. 2014 že celo 17. 7. 2014 (iz dopisa izhaja, da je pooblaščenka tožeče stranke že 17. 7. 2014 na toženo stranko naslovila dopis „_Poziv k plačilu po Računu št. 00-11-2014 z dne 25. 5. 2014 in Računu št. 01-12-2014 z dne 26. 6. 2014_“ in jo pozvala k neposredni izpolnitvi pogodbenih in zakonskih obveznosti, da pa je dne 6. 8. 2014 prejela odgovor, da navedena računa nista bila potrjena niti s strani glavnega izvajalca niti s strani nadzornega organa tožene stranke in da obračunana dela tudi naj ne bi bila izvedena oziroma da naj ne bi bila izvedena v celoti - A 9), najkasneje pa 11. 8. 2014, ko je toženi stranki še sama posredovala sporni situaciji in navedla pravno podlago, po kateri je upravičena zahtevati neposredno plačilo od tožene stranke (A 9).

22. Trenutek, v katerem se je tožeča stranka z neposrednim zahtevkom obrnila na naročnika, je pravno relevanten. Po ustaljeni sodni praksi (npr. VSL sodba I Cpg 597/2018 z dne 23. 5. 2019; VSRS Sodba II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018 ipd.) je namreč treba 631. člen OZ razlagati tako, da **_izvajalčeva terjatev do naročnika_** _preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec (v teh okoliščinah) z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika._ Prehod terjatve je v primeru 631. člena OZ pogojen z izjavo volje podizvajalca (zahteva za neposredno plačilo), ki temelji na pogodbenem razmerju med izvajalcem in podizvajalcem, ki je za naročnika sicer tuje. Vendar je z izpolnitvijo predpostavke izvajalčeve pripoznave podizvajalčeve terjatve in z uveljavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalca naročnikov položaj izenačen z dolžnikovim položajem v primeru pogodbenega prenosa terjatve po prejemu obvestila o odstopu (drugi odstavek 419. člena OZ). Od tega trenutka dalje je tako naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca in lahko (od tega trenutka dalje) pravilno izpolni obveznost le podizvajalcu. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).

23. To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna med toženo stranko in glavnim izvajalcem, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014 (v delu, ki se sicer nanaša na tožečo stranko),20 na obveznost plačila del, ki so predmet potrjenih XI. in XII. začasne situacije, ni mogla vplivati. Končni obračun med glavnim izvajalcem in toženo stranko, v katerem sta navedena subjekta v njunem medsebojnem razmerju ugotovila „_končno vrednost izvedenih del podizvajalca H. d. o. o._“, je zaradi predhodne uveljavitve neposrednega zahtevka za obravnavani spor postal pravno nerelevanten (enako velja tudi za Končno situacijo z dne 17. 11. 2014). Z Zapisnikom z dne 13. 11. 2014, ki po svoji vsebini ustreza končnemu obračunu (s katerim se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, upoštevajoč nepredvidena in poznejša dela, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen izvesti, ne glede na to, ali so dela zajeta s z začasnimi situacijami),21 ta pa zunajsodni poravnavi (1050. člen OZ), sta lahko v okoliščinah konkretnega primera22 glavni izvajalec in tožena stranka le v njunem medsebojnem razmerju odpravila negotovosti in določila svoje vzajemne pravice in obveznosti. Nista pa mogla povzročiti, da tožeča stranka, ki je dela (vključena v XI. in XII. začasno situacijo) opravila in neposredni zahtevek na toženo stranko naslovila že v avgustu 2014, do plačila teh del ne bi prišla.

24. Končnega obračuna med glavnim izvajalcem in toženo stranko se namreč ne sme razlagati kot poravnave v razmerju do tožeče stranke in njenega učinka razširjati na tožečo stranko. Že z uveljavitvijo neposrednega zahtevka je gradbena pogodba (sklenjena med glavnim izvajalcem in toženo stranko) kot podlaga za plačilo obveznosti neposredno glavnemu izvajalcu odpadla in je tožena stranka obveznost plačila po navedenih situacijah lahko veljavno izpolnila le še tožeči stranki. Zato pa tudi končni obračun z dne 13. 11. 2014 ne more imeti pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje, ki je njenemu stališču sledilo, je po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo zmotno uporabilo.

25. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa so nepresojane ostale tudi trditve v zvezi s pogojem dospelosti terjatve glavnega izvajalca do tožene stranke in glede pogoja koneksnosti.

_**Glede pogoja dospelosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika in glede pogoja koneksnosti**_

26. Obstoj, dospelost in koneksnost svoje terjatve do glavnega izvajalca s terjatvijo glavnega izvajalca do tožene stranke je tožeča stranka utemeljevala na XIII. začasni situaciji glavnega izvajalca. Trdila je namreč, da so bila dela, ki jih je obračunala glavnemu izvajalcu v spornih XI. in XII. začasni situaciji, vključena v XIII. začasno situacijo glavnega izvajalca št. 2140100081 z dne 18. 6. 2014, ki je zapadla v plačilo 18. 7. 2014 oziroma v račun, ki je nosil isto št. kot XIII. začasna situacija, tj. v račun št. 2140100081, ki je zapadel v plačilo najkasneje dne 29. 8. 2014, kar je tudi datum, ki je v Pogodbah o asignaciji naveden kot datum, ko naj tožena stranka plača XI. in XII. začasno situacijo neposredno tožeči stranki. Pri tem je opozorila, da je v 1. členu obeh asignacijskih pogodb navedeno, da ima asignant (glavni izvajalec) do asignata (tožene stranke) denarno terjatev v višini 20.101,47 EUR in v višini 8.877,04 EUR kot delno plačilo po računu št. 2140100081 za objekt Č.

27. Tožena stranka je na predhodno citirane navedbe tožeče stranke odgovorila v vlogi z dne 20. 9. 2018 in v ta namen primarno izpostavila, da navedena situacija s strani tožene stranke nikoli ni bila potrjena. Po njenem mnenju se tožeča stranka na to situacijo, ki jo je glavni izvajalec izstavil toženi stranki, tudi ne more sklicevati, saj se nanaša na terjatve glavnega izvajalca do tožene stranke, tožeči stranki pa vtoževana terjatev ni bila pripoznana oziroma ji je bilo pripoznano le toliko, kolikor ji je bilo plačano. XIII. začasno situacijo glavnega izvajalca naj bi tožena stranka zavrnila preko svojega nadzora (družbe P. d. o. o.) z dopisom z dne 26. 6. 2014 in z dopisom z dne 8. 7. 2014, ker je bila neustrezna,23 da je bil celoten obseg del plačan I. d. d. že po prvih XII. začasnih situacijah ter končno, da je bila XIII. začasna situacija glavnega izvajalca izdana dne 18. 6. 2014, v spis že vloženi končni obračuni pa so bili podpisani dne 13. 11. 2014. To pa naj bi pomenilo, da je končni obračun že zajemal stanje po izdaji te situacije, pri čemer je bilo v končnem obračunu tožeči stranki pripoznano le toliko, kolikor ji je bilo plačano. Trditve, da terjatev za plačilo del, ki jih je tožeča stranka obračunala glavnemu izvajalcu v XI. in XII. začasni situaciji, ni bila vključena v XIII. začasno situacijo glavnega izvajalca št. 2140100081 z dne 18. 6. 2014, ki je zapadla v plačilo 18. 7. 2014, pa tožena stranka v svojih vlogah ni ponudila.

28. Pritožbeno sodišče se je pri presoji pogoja koneksnosti oprlo na prakso VS RS. Iz sklepa II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019 (pa tudi II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016) tako izhaja, da _pomeni ureditev 631. člena OZ izjemo od temeljnega načela obligacijskega prava (načelo relativnosti pogodbenega razmerja po 125. členu OZ), po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med strankama, ki sta jo sklenili, in jo je zato treba razlagati ozko. **Zahtevek za neposredno plačilo je tako vezan na konkretno terjatev, ki izvira iz že konkretno opravljenih del.** Ko naročnik na račun glavnega izvajalca plača to terjatev, terjatev preneha obstajati. V tem delu se torej zmanjša naročnikova obveznost, saj se upošteva, kaj je bilo s strani naročnika že plačano. Tudi ko naročnik plača celoten znesek glavnemu izvajalcu, podizvajalec nima več neposrednega zahtevka zoper naročnika. Prav tako je glede razlage tega instituta enotna večinska pravna teorija. Nasprotno stališče, da ni pomembno, ali so bila dela po posameznih začasnih situacijah že plačana, bi pomenilo, da je odločilen čas podaje neposrednega zahtevka podizvajalca naročniku in ne, ali gre za neplačana dela, ki jih je opravil podizvajalec. Naročnik bi tako bil dolžan plačati terjatev podizvajalca za dela, ki jih je pred tem že veljavno plačal glavnemu izvajalcu. To pa bi lahko povzročilo tudi neupravičene posege v pravice drugih podizvajalcev. Zato Vrhovno sodišče vztraja pri že zavzetem stališču, da je treba določbo 631. člena OZ razumeti tako, da je pogoj koneksnosti terjatev sodelavca podjemnika do podjemnika in podjemnika do naročnika izpolnjen, če se obe terjatvi nanašata na ista dela._

29. Glede na predstavljeno stališče so (poleg siceršnjega izkaza ostalih predpostavk po 631. členu OZ) za odločitev v tem sporu relevantne okoliščine konkretnega primera še sledeče:

(1) ker so trditve tožeče stranke, da so bila dela, ki jih je obračunala glavnemu izvajalcu v spornih XI. in XII. začasni situaciji, vključena v XIII. začasno situacijo glavnega izvajalca št. 2140100081 z dne 18. 6. 2014, ki je zapadla v plačilo 18. 7. 2014, ostale neprerekane, je na podlagi določbe 214. člena ZPP mogoče šteti, da sta pogoj koneksnosti terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca s terjatvijo glavnega izvajalca do tožene stranke (obe terjatvi - tako terjatev tožeče stranke iz spornih začasnih situacij kot tudi terjatev glavnega izvajalca iz njegove XIII. začasne situacije - se nanašata na ista dela) in pogoj dospelosti terjatve glavnega izvajalca do tožene stranke izkazana (terjatev tožeče stranke po XI. in XII. začasni situaciji pa je bila v času uveljavitve neposrednega zahtevka s strani glavnega izvajalca tudi pripoznana);

(2) v predmetni zadevi je (kot že obrazloženo) izkazano tudi, da gre za konkretno terjatev, ki izvira iz že konkretno opravljenih del - sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in pritožbeno to ni problematizirano, da je tožeča stranka dela, ki jih je obračunala v XI. in XII. začasni situaciji, tudi dejansko izvedla;

(3) da tožena stranka del po XI. in XII. začasni situaciji ni plačala niti tožeči stranki niti glavnemu izvajalcu oziroma da je tožeči stranki plačala le znesek, ki ga je glavni izvajalec v razmerju do naročnika dokončno priznal v končnem obračunu (tj. 263.987,65 EUR oziroma 263.983,73 EUR), je tožena stranka navajala sama.

30. Upoštevajoč opisane okoliščine pa se ugovori tožene stranke v smeri, da XIII. začasne situacije glavnega izvajalca nikoli ni potrdila, da jo je zavrnila ipd. izkažejo za neutemeljene. Potrditev XIII. začasne situacije glavnega izvajalca s strani tožene stranke ni pogoj za uspešno uveljavitev neposrednega zahtevka na temelju 631. člena OZ. Glede na to da so bila sporna dela opravljena (in začasni situaciji tožeče stranke potrjeni), pa na vtoževano terjatev ne vpliva niti njena zavrnitev v razmerju do glavnega izvajalca (B 90, B 91). V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je na podlagi izvedenih del v trenutku podaje neposrednega zahtevka obstajala tako dospela terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca, prav tako tudi terjatev glavnega izvajalca (iz naslova opravljenih del tožeče stranke) do tožene stranke (saj so bila dela tožeče stranke vključena v XIII. začasno situacijo glavnega izvajalca). Terjatev glavnega izvajalca je tako (najkasneje) dne 11. 8. 2014 prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke in je bila zato od tega dne dalje tožena stranka v zavezi zgolj do tožeče stranke. Plačilo del iz XI. in XII. začasne situacije bi posledično morala izvesti na račun tožeče stranke. Pritožbeno sodišče na trditve, da je končni obračun že zajemal stanje po izdaji te situacije, pri čemer je bilo v končnem obračunu tožeči stranki pripoznano le toliko, kolikor ji je bilo plačano, tako odgovarja, da se s sklenitvijo končnega obračuna, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014,24 tožena stranka ni mogla razbremeniti plačila po 631. členu OZ. Pravno razmerje med pravdnima strankama se je namreč vzpostavilo že ob uveljavitvi neposrednega zahtevka, zato kakršnikoli drugačni kasnejši dogovori med glavnim izvajalcem in toženo stranko nanj niso mogli vplivati. Na tak način tožena stranka (in glavni izvajalec) izpolnitve pogojev po 631. členu OZ nista mogla preprečiti.

31. Ker se po vsem obrazloženem izkaže, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 351. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35987/2015 z dne 30. 3. 2015 pustilo v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

_**Odločitev o stroških postopka**_

32. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. O teh je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona. Kot vrednost točke, relevantne za preračun, je pritožbeno sodišče upoštevalo 0,60 EUR (13. člen OT).

33. Po spremembi izpodbijane odločitve tožena stranka v pravdi ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in jo v tem delo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

_**Stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje**_

34. Pravdne stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), stroškovniki, ki izhajajo iz posameznih vlog tožeče stranke ter stroškovnika na list. št. 384. Tožeči stranki je tako priznalo: - za sodno takso za redni postopek 697,00 EUR, - za tožbo 600 točk, - za prvo pripravljalno vlogo 600 točk, - za drugo pripravljalno vlogo 450 točk, - za tretjo pripravljalno vlogo 300 točk, - za četrto pripravljalno vlogo 300 točk, - za peto pripravljalno vlogo 300 točk, - za šesto pripravljalno vlogo 300 točk, - za sedmo pripravljalno vlogo 300 točk, - za pripombe na izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. B. P. 300 točk, - za osmo pripravljalno vlogo 300 točk, - za deveto pripravljalno vlogo 300 točk, - za deseto pripravljalno vlogo 300 točk, - za zastopanje na prvem naroku dne 5. 10. 2018 600 točk, - za zastopanje na naroku dne 31. 1. 2020 300 točk, - za ogled na kraju samem dne 7. 1. 2019 300 točk, - za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok dne 5. 10. 2018 60 točk (6. člen OT), - za odsotnost iz pisarne v času potovanja na ogled 80 točk, - za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok 31. 1. 2020 60 točk, - za kilometrino znesek 48,84 EUR ((2 x 33 km na relaciji K. - L. - K.) x 0,37 EUR/km, in sicer za dva naroka), - za priznano izvedenino po sklepu prvostopenjskega sodišča z dne 11. 4. 2019 1.364,87 EUR in za materialne stroške 67,50 točke. Povrnitve DDV tožeča stranka ni zahtevala.

35. Ostalih zahtevanih stroškov pa pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

36. Tar. št. 39 OT namreč določa, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah. Izrecno je določeno, da se storitve po tej tarifi obračunajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. To pomeni, da je priglašene stroške za posvet s stranko in pregled dokumentacije mogoče priznati le, če gre za samostojno storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah. Ker je tožeča stranka v tem postopku zahtevala plačilo storitev, ki so že zajete v drugih tarifnih številkah (npr. pregled dokumentacije za pripravo pripravljalne vloge), pa ji pritožbeno sodišče v tem delu ni ugodilo.

37. Tožena stranka mora torej skladno z obrazloženim tožeči stranki povrniti 5.601,21 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**_Pritožbeni stroški_**

38. Tožeča stranka je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 2. 7. 2020. Stroške odgovora na pritožbo je tožena stranka dolžna nositi sama. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k odgovoru na pritožbo tožeče stranke, slednja v konkretni zadevi s ponovitvijo svojih pravnih naziranj in navedb podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

39. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke (v zvezi z uspešno pritožbo) odmerilo v skladu z določili OT ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po pritožbi 28.978,51 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče tako priznalo: - sodno takso v višini 741,00 EUR, - za pritožbo zoper sodbo 750 točk, - za materialne stroške 15 točk ter 22 % DDV. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so že vključeni v nagrado odvetnika (tar. št. 21). Tožena stranka mora torej skladno z obrazloženim tožeči stranki povrniti 1.300,98 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP). Svoje pritožbene stroške pa mora tožena stranka zaradi neuspeha v postopku kriti sama.

1 Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve „brez dvoma ugotovilo, da je tožeča stranka za vsa izvedena dela tudi prejela plačilo.“ 2 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 296. 3 Niti tožena stranka niti nadzor tožene stranke (P. d. o. o.) nikoli ni potrdil izvedbe del, ki jih tožeča stranka zaračunava v vtoževanih računih; tožena stranka oprave vtoževanih del ni potrdila niti v razmerju do tožeče stranke niti v razmerju do glavnega izvajalca (list. št. 64). 4 Gre za Zapisnika o sprejemu in izročitvi izvedenih del ter končnem obračunu z dne 13. 11. 2014, pri čemer je eden globalni, drugi pa posamični - nanaša se samo na podizvajalca H. d. o. o. (B 19). 5 Glavni izvajalec je na podlagi končnega obračuna v zvezi z deli podizvajalca v razmerju do naročnika zahteval le znesek 263.987,65 EUR, višjim zahtevkom pa se je odpovedal (list. št. 84). 6 Upoštevaje trditveno podlago same tožene stranke. 7 Izvedenec P. je v odgovoru na drugo vprašanje tožeče stranke predstavil tabelo, skladno s katero znesek po prvih desetih začasnih situacijah znaša 263.983,73 EUR ter pojasnil, da so vsi računi oziroma začasne situacije plačani v skupnem znesku 263.983,73 EUR brez DDV in da ostaneta le še dve neplačani (tožbeni) situaciji št. 11. in 12. v skupnem znesku 28.978,51 EUR (prim. list. št. 210). 8 List. št. 119. 9 Saj je po pravilnem razlogovanju tožeče stranke sodišče prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi (pa tudi trditvami tožene stranke) ugotovilo, da je tožeča stranka že prejela plačilo za vtoževani začasni situaciji (iz Zapisnika z dne 13. 11. 2014 namreč izhaja, da je tožeča stranka za opravljena dela prejela 263.983,73, kar pa je vsota prvih desetih začasnih situacij - prim. zadnji odstavek na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani pritožbe). 10 Sodba VS RS II Ips 269/2018 z dne 19. 12. 2019. 11 Sodba VS RS II Ips 344/2017 z dne 17. 5. 2018. 12 Dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 821. 13 V smislu da potrditev ni izkazana (list. št. 86). 14 Prim. 8. stran pritožbe. 15 In se ni mogoče strinjati s toženko, da glede na ugotovitve iz končnega obračuna za vtoževane zneske ni izkazano, da so bili nesporno potrjeni s strani glavnega izvajalca. 16 List. št. 112. 17 Iz katere po vpogledu pritožbenega sodišča izhaja, da „je situaciji, 11. (enajsto, RČ št. 01-12-2014) in 12. (dvanajsto, RČ št. 00-11-2014) kot predstavnik I. na podlagi tudi že vseh predhodnih potrditev ostalih odgovornih oseb (nadzor in ovd) potrdil (A 103). 18 Prim. 214. člen ZPP. 19 Tožena stranka je navajala le, da navedenih pogodb ni podpisala iz razloga, ker vtoževana dela, na katera se nanašajo, niso bila opravljena, da je noben predpis niti nobeno pogodbeno razmerje ne obvezuje, da bi bila tožeči stranki dolžna plačati tista dela, za katera ni izkazano, da bi bila opravljena in da bi bila vtoževana dela dolžna plačati le v primeru, da bi tožeča stranka izkazala dejstvo, da je vtoževana dela opravila in da ji še niso bila plačana (prim. list. št. 66). Dejstvo, da dela niso bila opravljena, se je v tem postopku izkazalo za neresnično, saj je opravo del potrdil postavljeni izvedenec. Tožeča stranka je tudi izkazala, da ji dela po XI. in XII. začasni situaciji, še niso bila plačana. 20 V 4. točki je zapisano (kot pravilno povzema tudi prvostopenjsko sodišče): „Ugotovitev končne vrednosti izvedenih del podizvajalca H. d. o. o. je 266.704,65 EUR brez DDV. Od navedene vrednosti se zaradi nekvalitetno izvedenih del odšteje 2.717,00 EUR, kar znese 263.987,65 EUR. Podizvajalec je od naročnika prejel sredstva do v višini 263.983,73 EUR (vključno z 12. začasno situacijo).“ 21 Tako določa 118. člen Posebnih gradbenih uzanc. 22 V tem primeru se je - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - izkazalo, da so bili ob uveljavitvi neposrednega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji po 631. členu OZ. 23 V zvezi s tem se je tožena stranka sklicevala na mnenje izvedenca A. B. iz postopka zavarovanja dokazov, ko ta ugotavlja, da iz listinske dokumentacije spisa izhaja, da je izvajalec izstavil za opravljena dela začasne situacije št. od 1 do 13, katere je investitor plačal vse od 1 do 12 in so te nesporne, da začasna situacija št. 13 ostaja nepregledana, nepotrjena s strani nadzora in ostaja neplačana, da v zvezi z izdano 13. začasno situacijo iz podatkov spisa in prilog ne izhaja, da bi izvajalec pripravil knjigo obračunskih izmer, predhodno usklajeno in podpisano s strani nadzora in tako ni bilo omogočeno nadzorniku, da bi ugotovil in potrdil nesporni delež dejansko izvedenih del ter da je investitor 13. začasno situacijo zavrnil in vrnil izvajalcu v dopolnitev (prim. list. št. 142 in 143). 24 Ki v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, v 4. točki določa: „Ugotovitev končne vrednosti izvedenih del podizvajalca H. d. o. o. je 266.704,65 EUR brez DDV. Od navedene vrednosti se zaradi nekvalitetno izvedenih del odšteje 2.717,00 EUR, kar znese 263.987,65 EUR. Podizvajalec je od naročnika prejel sredstva v višini 263.983,73 EUR (vključno z 12. začasno situacijo).“