U-I-141/21-4, U-I-144/21-4, U-I-145/21-4, U-I-142/21-4, U-I-146/21-4, U-I-143/21-4

2. 9. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Arene Giada, Italijanska republika, Daniela Aguiliarja Munoza, Kraljevina Španija, Hekurana Sopija, Kosovo, Tanje Lemo, Republika Hrvaška, Ive Tranova, Češka republika, in Ervina Čehića, Ljubljana, ki jih zastopata Andrej Pipuš in Peter Prus Pipuš, oba odvetnika v Mariboru, na seji 2. septembra 2021

sklenilo:

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in šestega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21) se zavržejo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudniki izrecno izpodbijajo 308. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v celoti. Razloge navajajo le v zvezi s kaznijo zapora, določeno v tretjem in šestem odstavku tega člena za hujši obliki kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države. Nasprotujejo spremembam predpisane višine kazni zapora, ki naj bi jo Zakon o spremembi Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 91/20 – KZ-1G) v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 z najvišje mere petih let povišal na razpon od treh do desetih let, v šestem odstavku navedenega člena pa z razpona od enega do osmih let na razpon od treh do petnajstih let. Uveljavljajo neskladje s prvino načela pravne države (2. člen Ustave), ki zahteva jasnost in določnost predpisov. Kršitev te zahteve vidijo v dejstvu, da naj bi bilo zaradi nenadne spremembe zakona, občutnega zvišanja predpisane zaporne kazni in določitve velikega razpona zaporne kazni, izrekanje kazenskih sankcij nepredvidljivo. V podporo tej trditvi izpostavljajo primerjavo med višino kazni, ki naj bi jim bile na podlagi izpodbijanih določb izrečene v kazenskih postopkih, z višino kazni, izrečenimi v postopkih zoper druge osebe, in višino kazni, izrečenimi po določbah zakona pred omenjeno spremembo. Poleg tega navajajo, da predpisane sankcije niso sorazmerne kaznivemu dejanju. Poudarjajo, da bi moral zakonodajalec tihotapljenje migrantov, ki poteka z njihovo privolitvijo, oziroma nezakonit prehod državne meje razlikovati od bistveno hujšega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1. Predlagajo, naj Ustavno sodišče ugotovi neskladnost izpodbijane ureditve z Ustavo in do končne odločitve zadrži njeno izvrševanje.

B.

Po prvem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes ob vložitvi pobude. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS).

V utemeljitev pravnega interesa za začetek postopka presoje ustavne skladnosti KZ-1 prva pobudnica navaja, da je bila zoper njo na podlagi izpodbijane določbe vložena obtožnica. Ostali pobudniki trdijo, da so bili na podlagi izpodbijanih določb obsojeni na zaporne in denarne kazni.

Pobudniki izpodbijajo sestavni del kazenske norme, s katerim je določena kazen. Predpis je sicer posegel v pravice tistih pobudnikov, ki jim je bila izrečena kazen na podlagi izpodbijanih določb. V skladu z 2. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – ZKP) sme kazensko sankcijo izreči storilcu kaznivega dejanja samo z zakonom ustanovljeno pristojno sodišče v postopku, ki se uvede in izvede po tem zakonu. Za izrek kazni je torej predvidena izdaja oblastnega posamičnega akta – obsodilne sodbe – kar pomeni, da sta izpodbijani določbi o kazni posredno učinkovali na pravni položaj pobudnikov.[1]

Pobudniki niso izkazali, da bi izpodbijani določbi neposredno posegali v njihove pravice, pravne interese oziroma v njihove pravne položaje. V primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.[2] Pobudniki ne navajajo, da bi bili zoper izrečene sodbe vložili pravna sredstva. Hkrati s pobudami niso vložili ustavnih pritožb. Glede na navedeno pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa.

Tudi prva pobudnica ne izkazuje, da je na njene pravice, pravne interese ali na njen pravni položaj neposredno učinkovala izpodbijana določba o kazni. Kazenski postopek na splošno in obtožnica posebej predstavljata obliko poseganja v pravni položaj posameznika, ki ima podlago v kazenskopravnih normah. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima prva pobudnica pravico, da o obtožbi proti njej odloča sodišče. Pred izčrpanjem te možnosti ne izkazuje pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijanega predpisa pred Ustavnim sodiščem.

Ker pravni interes pobudnikov za presojo ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb ni podan, je Ustavno sodišče zavrglo njihove pobude.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

dr. Matej Accetto Podpredsednik

Prim. s primeri, kjer je predpis učinkoval na pravni položaj pobudnikov brez potrebe po izdaji izvedbenega predpisa ali oblastvenega posamičnega akta v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 13. točka obrazložitve, ter v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-192/16 z dne 7. 2. 2018 (Uradni list RS, št. 15/18, in OdlUS XXIII, 2), 19. točka obrazložitve, in št. U-I-27/17 z dne 18. 2. 2021 (Uradni list RS, št. 29/21), 10. točka obrazložitve.

To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).