Jedro

Ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, saj ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic, v kateri predlaga razveljavitev sklepa izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25.11.2005, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za združitev kazenskih postopkov, s tem pa kršena določila 47. člena listine EU o temeljnih pravicah, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, 29. člena Ustave ter 12/4 in 32/7 člena ZKP. Prvostopno sodišče je tudi odločilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da je bil sporni sklep izdan na podlagi določbe 7. odstavka 32. člena ZKP, tožena stranka pa je svojo odločitev, da se postopki ne združijo, obrazložila z navedbo faze postopka, v kateri se posamezne zadeve nahajajo ter pravno naravo obravnavanih kaznivih dejanj, zaradi česar združitev ne bi bila smotrna. Po določbi 7. odstavka 32. člena ZKP združitev zadev ni obligatorna, temveč omogoča sodišču, da v primeru subjektivne koneksitete izvede enoten postopek ter izda eno sodbo. Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena, vendar to ne izkazuje procesne predpostavke odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, saj gre za sklep procesne narave, zato v konkretnem primeru ni mogoče zahtevati varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo. Tožnik je ob vložitvi tožbe zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pa je glede na dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, ocenilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje in je tako predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da sklep izvenobravnavnega senata, s katerim je bil zavrnjen predlog za združitev postopkov, grobo posega v njegovo pravico do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 107. člena Evropske ustave. Z zavlačevanjem procesov, ki jih ne združi v enotnega, Okrožno sodišče v Mariboru brez potrebe zavlačuje in krši že omenjeno ustavno pravico do sojenja v razumnem roku. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj je brez sredstev in prihodkov, vsa njegova sredstva so blokirana s sodnimi sklepi o izvršbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave). Ta določba je povzeta tudi v 3. odstavek 1. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Tožnik namreč uveljavlja kršitev ustavnih pravic v zvezi s sklepom izvenobravnavnega senata, s katerim je ta zavrnil tožnikov predlog za združitev kazenskih postopkov, ki tečejo zoper njega. Navedeni sklep je procesne narave, ki ga je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru izdal na podlagi 7. odstavka 32. člena ZKP, po katerem združitev zadev ni obligatorna, pač pa je odločitev o tem prepuščena sodišču. V takšnem primeru pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zahtevati varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, saj negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu, ni izpolnjen. Varstvo v kazenskem postopku namreč vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku, oziroma tožnik bo lahko v primeru, da bo z več pravnomočnimi sodbami spoznan za krivega in mu bo tako izrečenih več kazni, na podlagi 407. člena ZKP zahteval združitev kazni v kazenskem postopku.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Ker torej v tem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je tožnika že prvostopno sodišče oprostilo plačila sodnih taks, pri čemer v skladu s 14. členom ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je nastala obveznost tega dne ali pozneje, torej tudi za pritožbeni postopek, pritožbeno sodišče o tožnikovi prošnji za oprostitev sodnih taks ni odločalo.