Jedro

Tudi če je v času nakupa stanovanja zakonska zveza obstajala zgolj formalno, pravico do nakupa po določbah SZ pa je uveljavljal zakonec, ki je stanovanjsko pravico na spornem stanovanju pridobil tekom trajanja zakonske zveze, ko je življenjska skupnost zakoncev dejansko obstajala, je taka pogodba o nakupu stanovanja sklenjena v korist skupnega premoženja obeh zakoncev.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik, ki je po določilih Stanovanjskega zakona odkupil stanovanje, na katerem je pred tem bil imetnik stanovanjske pravice, je svojo razvezano zakonsko partnerico tožil na izpraznitev stanovanja, ker z njim, kot novim lastnikom, nima sklenjene najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tak njegov zahtevek zavrnilo.

Štelo je, da je stanovanje skupno premoženje obeh pravdnih strank.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu in v pritožbi poudarja, da so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj in z izrekom. Sodišče naj bi namreč v razlogih sodbe navedlo, da se je odločilo kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je tožnik kupil sporno stanovanje, razveljaviti, ni pa obrazložilo, iz katerega razloga. Hkrati je tudi navedlo, da je kupoprodajna pogodba sklenjena v korist obeh pravdnih strank in da stanovanje zato spada v njuno skupno premoženje. Če slednja trditev drži, potem ni razlogov za razveljavitev kupoprodajne pogodbe. Tretja trditev sodišča pa je, da je pogodba nična in če je tako, potem ni kaj razveljavljati. Zato iz obrazložitve sodbe naj ne bi bilo jasno, na katere razloge je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev. Dalje v pritožbi poudarja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da za obravnavani spor ni pomembno, ali je zakonska skupnost pravdnih strank v času nakupa spornega stanovanja obstajala le formalno ali tudi dejansko. Iz razveznega spisa je namreč razvdino, da je zakonska zveza pravdnih strank prenehala že tri leta pred razvezo, to pa je imelo za posledico tudi prenehanje pridobivanja skupnega premoženja. Zato je nesprejemljiva ugotovitev, da naj bi tožnik kupoval stanovanje tudi v korist toženke. Tudi ne drži trditev iz izpodbijane sodbe, da bi bila toženka kot ožji družinski član upravičena do odkupa stanovanja po 123. čl. SZ. Pravico do odkupa stanovanja po navedenem določilu ima namreč le imetnik stanovanjske pravice, ožji družinski član pa le s privolitvijo slednjega. Toženka zato brez privolitve tožnika spornega stanovanja ne bi mogla kupiti. Ker je lastnik stanovanja tožnik, se je dolžna toženka, ki z njim nima sklenjene najemne pogodbe, iz stanovanja izseliti. Te dolžnosti ne bi bilo le v primeru, če bi s pravnomočno sodbo bila kupoprodajna pogodba razveljavljena in sklenjena nova kupoprodajna pogodba med toženko in prodajalcem. Za sklenitev slednje pa morajo biti podani v zakonu predpisani pogoji, ki jih toženka ne izpolnjuje. Toženka bi namreč morala v dveh letih od uveljavitve stanovanjskega zakona vložiti zahtevo, naj se ji stanovanje proda, česar pa ni storila. Tožeča stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav izpodbijana sodba med drugim navaja, da bi bila kupoprodajna pogodba za stanovanje, ki bi bila sklenjena zgolj v korist enega zakonca, nična, ker bi se tako izigrale pravice drugega in čeprav prvostopno sodišče ugotavlja, da ni razlogov za razveljavitev omenjene kupoprodajne pogodbe v korist toženke, pa iz izpodbijane sodbe vendarle jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek za izselitev toženke iz stanovanja zavrnilo zaradi tega, ker je stanovanje štelo kot skupno premoženje obeh pravdnih strank. Razloge izpodbijane sodbe je namreč povezalo prav v to ključno ugotovitev in nanjo oprlo svojo odločitev. Tožnikova pravica do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94), v nadaljevanju SZ) je izvirala iz stanovanjske pravice, ki jo je pridobil toženec tekom trajanja zakonske zveze s toženko. Glede stanovanjske pravice pa je določal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82, v nadaljevanju ZSR), da jo pridobi imetnik za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Po 14. čl. ZSR sta se namreč morala zakonca, če sta bila oba imetnika stanovanjske pravice, ob sklenitvi zakonske zveze sporazumeti, na katerem stanovanju bo eden od njiju obdržal oz. pridobil stanovanjsko pravico, po 15. čl. ZSR pa je lahko bila imetnik stanovanjske pravice na istem stanovanju le ena oseba. Zato je 17. čl. ZSR zakoncema v primeru razveze dajal možnost sklenitve dogovora o tem, kdo od njiju bo obdržal oziroma pridobil stanovanjsko pravico, v primeru, da med njima o tem ni soglasja, pa je o tem odločalo sodišče. Zaradi nespornega dejstva, da v času nakupa spornega stanovanja zakonska zveza pravdnih strank še ni bila razvezana, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da kljub zatrjevanemu razpadu ekonomske skupnosti v tistem času niti tožnik niti toženka nista mogla v nepravdnem postopku doseči, da se enega od njiju določi za najemnika stanovanja po 57. čl SZ oz. za imetnika stanovanjske pravice po 17. čl. ZSR (če najemna pogodba za to stanovanje še ni bila sklenjena), zato je lastnik stanovanja lahko sklenil kupoprodajno pogodbo le z dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice, t.j. s tožnikom in toženka take pogodbe ne bi mogla izpodbiti. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, ali je v času, ko je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje, med pravdnima strankama dejansko obstajala življenjska skupnost ali ne. Bistveno je namreč, da je živeljenjska skupnost obstajala v času, ko je tožnik pridobil stanovanjsko pravico, saj mu je le-ta omogočila, da je na podlagi določil Stanovanjskega zakona kasneje sklenil kupoprodajno pogodbo za to stanovanje. Zato je tudi pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je ta kupoprodajna pogodba lahko sklenjena le v korist skupnega premoženja obeh zakoncev. Tožbeni zahtevek na izselitev toženke iz stanovanja je zato utemeljeno zavrnilo.

Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje raziskalo v zadostni meri in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane, niti kakšne druge bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).