Jedro

Kolikor v ponudbi ni navedena cena za posamezno parcelo (kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), je parcele, ki se prodajajo, možno prodati le skupaj - torej kot celoto.

Ob konkurenci katastrskega podatka in prostorskega akta organ v postopku odobritve pravnega posla ugotavlja prednostnega upravičenca pri gozdu glede na katastrski podatek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pravni posel za promet z gozdnim zemljiščem parc. št. 557/1 in s kmetijskim zemljiščem parc. št. 558/1, obe k.o. ..., sklenjen na podlagi sprejema ponudbe med A.A. kot prodajalko in B.B. kot kupcem odobri, pravni posel za promet z navedenima zemljiščema, sklenjen na podlagi sprejema ponudbe med A.A. kot prodajalko in tožnikom kot kupcem, pa se ne odobri. V obrazložitvi organ ugotavlja, da iz informacije, ki jo je pridobil od Zavoda za gozdove, OE Bled, izhaja, da sta predmetni parceli delno gozdni, in sicer je na parc. št. 558/1 gozd v izmeri 226 m2, na parc. št. 557/1 pa gozd v izmeri 11.737 m2. Tako ugotavlja, da je parc. št. 558/1 pretežno kmetijsko zemljišče, parc. št. 557/1 pa pretežno gozd. Dalje citira določbe drugega odstavka 17. člena, prvi odstavek 23. člena in 1. alinejo 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Poudarja, da je za gozdno zemljišče parc. št. 557/1 potrebno pri ugotavljanju predkupne pravice upoštevati določbe Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Ugotavlja tudi, da iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra izhaja, da B.B. s parc. št. 562/1 k.o. ..., ki jo ima v lasti, meji na gozdno parc. št. 557/1, ki se prodaja. Z zemljiščem parc. št. 561/1 pa meji na kmetijsko zemljišče parc. št. 558/1, ki se prodaja. Nasprotno pa tožnik z zemljišči, ki jih ima v lasti, ne meji na nobeno zemljišče, ki se prodaja. Dalje ugotavlja, da iz pravnomočne odločbe Upravne enote Radovljica z dne 6. 9. 2002 izhaja, da se B.B. na podlagi 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ šteje za kmeta. Iz pravnomočne odločbe Upravne enote Radovljica z dne 7. 11. 2007 pa izhaja, da se tožnik na podlagi iste določbe tega zakona šteje za kmeta. Nato je organ v postopku ugotavljal doseženi dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto pred ugotavljanjem pogojev, to je za leto 2011, v katerem je C.B. prejel subvencijo v višini 6.566 EUR, ostale dohodke za leto 2011 pa izkazuje z izjavo o dohodku iz ekološke kmetije v višini 16.202 EUR. Računov o prodaji nima. Tako zaključuje, da je B.B. iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobival pomemben del dohodka, pa zaradi bolezni, starosti in delovne nezmožnosti kmetijske dejavnosti ne opravlja več, je pa poskrbel, da so kmetijska zemljišča obdelana, zato se na podlagi 3. alineje 24. člena ZKZ šteje za kmeta. Tožnik pa je kot nosilec kmetijskega gospodarstva izkazal predpisan dohodek za leto 2011 z oddajo mleka, in sicer v višini 26.751,59 EUR ter iz naslova prodaje ribeza približno do 1500 kg letno v vrednosti 5000 EUR. Tako organ glede tožnika zaključuje, da obdeluje kmetijska zemljišča, da je za obdelovanje ustrezno usposobljen in da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, zato se na podlagi 1. alineje 24. člena ZKZ šteje za kmeta. Vendar pa ima glede parc. št. 558/1 v skladu s 23. členom ZKZ B.B. predkupno pravico kot kmet mejaš, za nakup gozdnega zemljišča parc. št. 557/1 pa ima predkupno pravico kot mejaš v skladu s 47. členom ZG.

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je z odločbo z dne 18. 3. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na v prvostopenjskem postopku ugotovljeno dejansko stanje, meni pa, da prvostopenjski organ ni pravilno uporabil prava, ko je o predkupni pravici obeh sprejemnikov ponudbe odločil na podlagi vrstnega reda, določenega v prvem odstavku 23. člena ZKZ. Poudarja, da v zadevi ni sporno, da prodajalka v predmetni ponudbi za prodajo zemljišč parc. št. 557/1 in 558/1, obe zemljišči ponuja po skupni ceni. Zato je po prepričanju pritožbenega organa šteti, da prodajalec obe predmetni zemljišči ponuja v prodajo skupaj, kot celoto. Iz podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da je enoten predmet prodaje šteti delno kot gozd, delno kot kmetijsko zemljišče. Zato meni, da je za pravilno uporabo prava tudi pri odločitvi o predkupni pravici obeh sprejemnikov ponudbe prodajalca potrebno ugotoviti, ali je prodajana celota pretežno gozdna ali je pretežno kmetijsko zemljišče. V zvezi s tem stališčem se opira na sodbo Upravnega sodišča U 2540/2007 z dne 6. 1. 2009. Pri ugotavljanju, koliko je od skupnega prodajanega zemljišča gozda, se opira na določbe ZG kot specialnega zakona, in sicer na prvi in drugi odstavek 9. člena ter 1. alinejo 10. člena v povezavi z drugim odstavkom 2. člena tega zakona oziroma na uradne evidence, ki na teh zakonskih določbah temeljijo. Zato sledi podatkom iz uradne evidence pristojne območne enote Zavoda za gozdove Republike Slovenije, ki temeljijo na območno veljavnem gozdno gospodarskem načrtu. Na tej podlagi ugotavlja, da je od skupno 20.784 m2 prodajanih površin 11.962 m2 gozda, torej več kot polovica. Tako je pri ugotavljanju predkupnih upravičenj obeh sprejemnikov ponudbe na podlagi prvega odstavka 23. člena ZKZ potrebno uporabiti določbe ZG kot specialnega zakona, konkretno določbo desetega odstavka 47. člena ZG, po kateri je uspeli kupec B.B. predkupni upravičenec na prodajanih zemljiščih.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ kršil določbe postopka in nepravilno ugotovil dejansko stanje, ko je zaključil, da naj bi B.B. izpolnjeval pogoj dohodka, doseženega iz kmetijske dejavnosti za leto 2011, kar pomeni, da nima statusa kmeta. Glede odločbe pritožbenega organa pa navaja, da je iz njene obrazložitve razvidno, da naj bi uspeli kupec B.B. vložil odgovor na pritožbo, ki tožniku ni bil vročen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik se tako glede navedb B.B. v odgovoru na pritožbo ni mogel izjasniti. Prav tako se ni imel možnosti izreči glede domnevnega dokazila o izplačilu pašne subvencije za leto 2011 v višini 1.047 EUR, ki naj bi ga B.B. priložil odgovoru na pritožbo. Ugotavlja pa tudi, da je ministrstvo ugotovilo bistveno drugačne okoliščine kot prvostopenjski organ, na podlagi katerih je sprejelo za tožnika neugodno odločbo, v zvezi s čemer tožniku sploh ni dalo možnosti izjave. Kršilo je torej načelo kontradiktornosti postopka v škodo tožnika. Meni, da novo dejstvo predstavlja zaključek ministrstva, da je prodajalka obe predmetni zemljišči ponujala v prodajo kot celoto. Dejstvo, da je prodajalka obe zemljišči ponujala po skupni ceni, po prepričanju tožnika ne pomeni, da ju je ponujala kot celoto. Nadalje izpodbija zaključek ministrstva, ki je za odločitev v zadevi zgolj matematično izračunalo, koliko kvadratnih metrov zemljišč parc. št. 557/1 in 558/1 naj bi pokrival gozd in nato ugotovilo, da naj bi bil pretežni del teh zemljišč gozd, kar je uporabilo kot edini kriterij za odločitev o odobritvi oziroma neodobritvi pravnega posla. Meni, da se ministrstvo neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 2540/2007. Ministrstvo ni pojasnilo, zakaj bi bil edini pomemben kriterij za odločitev to, kakšno površino obeh zemljišč skupaj naj bi pokrival gozd. V zvezi s tem tudi ni bil izveden kontradiktoren postopek. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe tudi ni mogoče razbrati, zakaj je ministrstvo dalo večjo težo parceli, ki je pretežno gozdnata, ne pa parceli, ki je pretežno kmetijska. Ni namreč samoumevno, da naj bi bila večja parcela zgolj samo zaradi svoje velikosti tudi bolj „pomembna“ oziroma bistvena za kmetijo. Zatrjuje, da je za funkcioniranje kmetije bolj pomembno kmetijsko zemljišče kot gozd. Izpodbija pa tudi zaključek organa, da naj bi od skupno 20.784 m2 prodajanih površin bilo 11.962 m2 gozda. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je glede na občinski prostorski plan parc. št. 558/1 opredeljena kot kmetijsko zemljišče, parc. št. 557/1 pa delno kot gozd posebnega namena, delno pa kot kmetijsko zemljišče. Torej je večji del obeh parcel kmetijsko zemljišče in ne gozdno. Zatrjuje tudi, da je pritožbeni organ bistveno kršil določbe postopka, ko tožniku ni dal možnosti, da bi pred izdajo odločbe vpogledal v ortofoto posnetke, ki jih je organ pridobil in ki so bili bistveni za odločitev organa ter za obstoj katerih tožnik sploh ni vedel, dokler ni prejel pritožbene odločbe. Poudarja tudi, da bi moral pritožbeni organ, če je menil, da bi bilo treba ugotoviti, ali je prodajalka obe predmetni zemljišči ponujala v prodajo kot celoto, odpraviti prvostopenjski upravni akt in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek z ustreznimi navodili. S tem, ko je pritožbeni organ sam na drugi stopnji ugotavljal drugačno dejansko stanje in izdajal dokaz, ne da bi o tem seznanil tožnika in ne da bi mu o tem dal možnost izjave, je kršil načelo kontradiktornosti in tožniku odvzel pravico do pravnega sredstva. Sodišču predlaga, da prvostopenjski izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da se z odločbo upravnega organa strinja ter odgovarja na nekatere tožbene navedbe.

6. Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odobritev pravnega posla med A.A. kot prodajalko zemljišč parc. št. 557/1 in 558/1, obe k.o. ... ter B.B. kot kupcem oziroma neodobritev pravnega posla med A.A. kot prodajalko in tožnikom kot kupcem.

9. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ v postopku vpogledal v izpis elektronske uradne evidence Geodetske uprave RS z dne 23. 8. 2012, iz katere izhaja, da parc. št. 558/1 k.o. ... meri 5.718 m2 ter da je po vrsti rabe vpisana kot travnik, po dejanski rabi pa kmetijsko zemljišče v izmeri 5.146 m2, gozdno zemljišče v izmeri 286 m2 in pozidano zemljišče v izmeri 286 m2. Za parc. št. 557/1 k.o. ... pa iz navedene evidence izhaja, da meri 15.066 m2 ter da je po vrsti rabe vpisana kot travnik v izmeri 11.116 m2 in gozd v izmeri 3.950 m2, po dejanski rabi pa kmetijsko zemljišče v izmeri 3.013 m2 in gozdno zemljišče v izmeri 12.053 m2. Iz dopisa Zavoda za gozdove OE Bled, poslanega po elektronski pošti dne 12. 10. 2012, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu in ki ga je pridobil prvostopenjski organ, izhaja, da sta predmetni parceli delno gozdni, in sicer parc. št. 558/1 je gozd v izmeri 226 m2, parc. št. 557/1 pa je gozd v izmeri 11.737 m2. S takšnim ugotovljenim dejanskim stanjem v prvostopenjskem postopku so bile stranke seznanjene na ustni obravnavi dne 16. 10. 2012 (glej tretji odstavek na prvi strani zapisnika o ustni obravnavi z dne 16. 10. 2012).

10. Dalje je iz upravnega spisa razvidno, da je A.A. – prodajalka predmetnih zemljišč parc. št. 557/1 in 558/1, obe k.o. ... v ponudbi za prodajo teh zemljišč z dne 12. 7. 2012, ki jo je upravna enota prejela 17. 7. 2012, navedla le skupno ceno za navedeni parceli, to je 19.000 EUR, kar med strankami ni sporno. Iz tega je po presoji sodišča pritožbeni organ napravil pravilen zaključek, da je prodajalka obe predmetni zemljišči ponudila v prodajo skupaj, kot celoto. Kolikor namreč v ponudbi ni navedena cena za posamezno parcelo (kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), je parcele, ki se prodajajo, možno prodati le skupaj – torej kot celoto. Tako je tudi pravilno, na podlagi dejanskih podatkov, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, s katerimi so bile, kot že povedano, stranke na ustni obravnavi dne 16. 10. 2012, ki se je je udeležil tudi tožnik, seznanjene, ugotovil, da sta bili predmetni zemljišči, navedeni v ponudbi, v pretežni meri, torej več kot polovica le-teh, gozdni, in sicer je od skupno 20.784 m2 prodajanih površin 11.962 m2 gozda.

11. Določba prvega odstavka 2. člena ZKZ namreč napotuje glede vprašanja, katero zemljišče je šteti kot gozd, na ZG. Ta pa v prvem in drugem odstavku 2. člena določa, da je gozd zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali poraslo z drugim gozdnim rastjem, na v tej določbi navedenih površinah. Navedena opredelitev je vsebinsko identična z določbo 12. točke 7. člena Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Uradni list SRS, št. 28/79 in naslednji) (v gozdove se uvrščajo zemljišča, ki so strnjeno porasla z gozdnim drevjem), ki se po določbi 4. člena Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82 in naslednji) uporablja za uvrstitev proizvodno sposobnih zemljišč, ki se uporabljajo za kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo, v posamezne katastrske kulture. Oba podzakonska akta pa se po izrecni določbi četrtega odstavka 160. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin uporabljata v postopku za določanje katastrskih kultur in katastrskih razredov. To pomeni, da je definicija katastrske dejanske rabe gozda identična z definicijo gozda po ZG, kar pomeni, da je pri gozdovih bistvena njihova dejanska raba. Navedeno je narekovalo organu, da je glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki glede vprašanja prednostne pravice pri nakupu gozdov napotuje na ZG, le-tega uporabil kot specialni predpis, ki glede prednostne pravice pri nakupu gozda določa drugače kot ZKZ. Torej ob konkurenci katastrskega podatka in prostorskega akta organ v postopku odobritve pravnega posla ugotavlja prednostnega upravičenca pri gozdu glede na katastrski podatek. Katastrskim podatkom, ki so glede na navedeno v tem primeru bistveni za odločitev v zadevi in s katerimi je bil tožnik v postopku na prvi stopnji seznanjen, v upravnem postopku ni ugovarjal. Ker je prodajalka obe predmetni zemljišči ponudila v prodajo skupaj, kot celoto in ker sta po katastrskih podatkih in po podatkih Zavoda za gozdove predmetni parceli skupaj v pretežnem delu (torej več kot polovico) gozdni, je pri ugotavljanju predkupne pravice teh zemljišč, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 23. člena ZKZ, potrebno uporabiti določbe ZG.

12. V postopku tudi ni sporno, da uspeli kupec B.B. z njemu lastnim zemljiščem parc. št. 562/1 k.o. ... meji na prodajano zemljišče parc. št. 557/1 k.o. ..., z njemu lastnim zemljiščem parc. št. 561/1 k.o. ... pa na prodajano zemljišče parc. št. 558/1 k.o. ... ter da tožnik z zemljišči, ki jih ima v lasti, ne meji na nobeno zemljišče, ki se prodaja.

13. Po vsem povedanem in ob upoštevanju določbe desetega odstavka 47. člena ZG, po kateri ima razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda, je prvostopenjski organ odločil pravilno, ko je odobril pravni posel med prodajalko in B.B., čeprav je svojo odločitev glede parc. št. 558/1 oprl na napačno materialno pravno podlago.

14. Glede na takšen zaključek sodišča tako za odločitev ni relevanten tožbeni ugovor, ki se nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogoja dohodka, doseženega od kmetijske dejavnosti za leto 2011 za B.B. 15. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku in v odločbi druge stopnje, ki je tožnik v tožbi sicer ne izpodbija, sodišče najprej pojasnjuje, da po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, in ki so v smislu drugega odstavka tega člena upravne odločbe, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta – to pa je v predmetni zadevi prvostopenjska odločba, ki jo tožnik, kot že navedeno, tudi izpodbija s predmetno tožbo. Tako tudi kolikor tožnik v tožbi podaja ugovore o nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ in zaradi katerih je drugostopenjska odločba po tožnikovem mnenju nezakonita, namreč glede na prej citirano določbo 2. člena ZUS-1 sodišče presoja (le) zakonitost dokončne odločbe, s katero je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi (kot že navedeno je to v obravnavanem primeru prvostopenjska odločba) ter v zvezi s to odločbo uveljavljane tožbene ugovore. S sodbo se po povedanem ne more meritorno odločati o zakonitosti odločbe, s katero je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo (kot je v obravnavani zadevi drugostopenjska odločba), pa čeprav je organ druge stopnje za odločitev uporabil drugo pravno podlago, kot organ prve stopnje v izpodbijani odločbi.

16. Sicer pa sodišče ugotavlja, da na odločitev v zadevi tudi ne more vplivati dejstvo, na katerega opozarja tožnik v tožbi, to je, da mu odgovor na pritožbo, ki ga je podal B.B., ni bil vročen, kot tudi ne dokazi, ki jih je k odgovoru na pritožbo priložil. Navedeno sicer predstavlja kršitev pravil postopka, vendar sodišče glede na navedeno v 10. točki obrazložitve te sodbe ugotavlja, da se drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni oprl na odgovor na pritožbo, niti k njemu priložene listine niso bile bistvene za odločitev pritožbenega organa v tej zadevi. Tako sodišče sodi, da v tem primeru ni šlo za bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na odločitev v zadevi. Ne drži pa tudi tožnikova tožbena trditev, da je ministrstvo ugotovilo bistveno drugačne okoliščine kot prvostopenjski organ ter da mu v zvezi s temi okoliščinami ni dalo možnosti izjave. Kot je že zgoraj ugotovilo sodišče, je pritožbeni organ pri odločitvi upošteval dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, s katerim so bile stranke v postopku seznanjene na ustni obravnavi, kar pomeni, da so imele v zvezi s tem možnost izjave in da ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Je pa pritožbeni organ na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, drugače uporabil materialno pravo. Tudi z ortofoto posnetki, ki jih pritožbeni organ navaja v svoji odločbi, so bile stranke v postopku seznanjene – in sicer prav tako na ustni obravnavi 16. 10. 2012 (v zadnjem stavku tretjega odstavka na prvi strani zapisnika o ustni obravnavi z dne 16. 10. 21012 je navedeno, da upravni organ ugotavlja, da je parc. št. 558/1 pretežno kmetijsko zemljišče, parc. št. 557/1 pa večina gozd, kar je razvidno tudi iz orto-foto posnetka).

17. Po vsem povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani prvostopenjski upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu in jih je sodišče navedlo v tej sodbi, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.