Jedro

Prvostopenjsko sodišče je sklep, s katerim je dolžnicama naložilo plačilo izrečene denarne kazni, izdalo na podlagi obvestil, v katerih sta upnika zatrjevala, da dolžnici ne spoštujeta pravnomočnega sklepa o izvršbi oziroma da nadaljujeta s posegi v njuni nepremičnini. Obvestila upnikov o novih posegih dolžnicama niso bila vročena.

Z opustitvijo vročitev dolžnicama ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Obrazložitev

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Upnika sta vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, po kateri sta dolžnici dolžni opustiti vsakršno poseganje v njuni nepremičnini, še posebej s košnjo travnikov. V predlogu sta navedla, da sta dolžnici 15. 5. 2003 ponovno opravili prepovedano košnjo, in predlagala, da se dovoli izvršba z nalogom po opustitvi posegov in z izrekom denarne kazni po 226. in 227. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je predlagano izvršbo dovolilo. Sklep o izvršbi je 17. 8. 2004 postal pravnomočen. Upnika sta nato prvostopenjsko sodišče večkrat obvestila o novih posegih dolžnic v njuni nepremičnini, zato je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep, s katerim je dolžnicama naložilo plačilo izrečene denarne kazni.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo dolžnic zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa je zoper ta sklep vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sklepa nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V zahtevi uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (nepravilne uporabe 226. člena ZIZ in neuporabe prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ). Navaja, da je sodišče, s tem ko dolžnicama ni vročilo vlog, v katerih sta upnika zatrjevala nove posege v njuni nepremičnini, onemogočilo, da bi se dolžnici izjavili glede košenj, ki naj bi jih storili po 15. 5. 2003. Dolžnicama je bila onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem. Izpodbijana sklepa nimata razlogov o tem, zakaj sta sodišči šteli, da sta dolžnici po 15. 5. 2003 posegli v lastninsko pravico upnikov. Nerazumljivi so razlogi pritožbenega sodišča, da bi bila pritožbena zatrjevanja predmet obravnavanja in ugotavljanja le takrat, ko bi tožnici ugovarjali v roku osmih dni po prejemu predloga za izvršbo z dne 26. 5. 2003, česar nista storili. Pritožbeno sodišče ima očitno v mislih sklep o izvršbi z dne 7. 7. 2004 in ne predloga za izvršbo z dne 26. 5. 2003. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 17. 8. 2004, dolžnici pa sta ga prejeli 14. 7. 2004. Nerazumljivo je, kako bi lahko dolžnici ugovarjali do pravnomočnosti sklepa, da 28. 8. 2004 nista ponovno posegli v upnikovi nepremičnini. V razlogih pritožbenega sodišča je nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin v spisu in med temi listinami. Razlogi pritožbenega sodišča, da dolžnici nista ugovarjali in nasprotovali zatrjevanju ponovnih posegov v lastninsko pravico, so v nasprotju z listinami v spisu, iz katerih je razvidno, da dolžnici zatrjevanju obeh upnikov nista mogli ugovarjati, saj jima listine niso bile vročene. Gre za izrek denarne kazni, plačilo katere je odvisno od pogoja „če dolžnici svojih obveznosti ne bosta izpolnili“ po drugem odstavku 226. člena ZIZ. V skladu s prvim in drugim odstavkom 26. člena ZIZ pa je izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, možno dovoliti, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil. Če upnik tega ne more dokazati na tak način, pa nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku. Upnika nastopa pogoja v konkretnem primeru nista dokazala.

4. Zahteva je bila vročena upnikoma (375. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), ki nanjo nista odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je sklep, s katerim je dolžnicama naložilo plačilo izrečene denarne kazni, izdalo na podlagi obvestil, v katerih sta upnika zatrjevala, da dolžnici ne spoštujeta pravnomočnega sklepa o izvršbi oziroma da nadaljujeta s posegi v njuni nepremičnini. Obvestila upnikov o novih posegih dolžnicama niso bila vročena.

7. Z opustitvijo vročitev je bilo dolžnicama onemogočeno izjaviti se o posegih, ki naj bi jih storili po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Povedano drugače, z opustitvijo vročitev dolžnicama ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja zahteva.

8. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena in četrtim odstavkom 384. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.