Jedro

Ker so za vsa procesna dejanja od vložitve tožbe do izdaje sodne odločbe potrebna procesna dejanja sodnika, je tudi ureditev instituta izločitve sodnika po 5. točki 70. člena ZPP (1999) razlagati tako, da se vsako posamično sodnikovo dejanje v isti zadevi šteje za sodelovanje sodnika v postopku pred nižjim sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 26.9.1994 in 20.12.1994, na podlagi katerih je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom 3,25, kot tudi njegov zahtevek na ugotovitev, da je tožnik od 23.4.1994 dalje razporejen v plačilni razred s količnikom 3,40 z vsemi pripadajočimi pravicami. Hkrati je zavezalo tožečo stranko, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 34.200,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke 370. člena ZPP - to je bistveno kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi navaja, da je bil sodnik P. predsednik senata drugostopenjskega sodišča, čeprav je bil predsednik senata že na sodišču prve stopnje. Zato bi se moral glede na določbo 5. točke 70. člena ZPP pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke izločiti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon. Načelo neodvisnosti izhaja tudi iz 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva je torej temeljna človekova pravica, ki sodnika zavezuje, da je pri odločanju nepristranski.

Iz pravice do nepristranskega sojenja po 1. odstavku 23. člena Ustave RS med drugim izhaja tudi zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Zato so zakonske določbe o izločitvi sodnika (70. člen ZPP) neposredno namenjene uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojanja.

Po izrecni določbi 5. odstavka 70. člena sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Civilni postopek oziroma njegova pravila, ki jih je na podlagi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) uporabiti pri obravnavi in odločanju v delovnih sporih (1. člen ZDSS), pomenijo pravno urejen postopek, katerega namen je izdaja sodne odločbe. Z odločitvijo sodišča se doseže zahtevano pravno varstvo (subjektivni cilj) in vzpostavi pravni red kot celota (objektivni cilj), za to pa so potrebna tako dejanja strank kot dejanja sodišča. S procesnimi dejanji strank in sodišča se postopek začne, razvija in konča. Najpomembnejše procesno dejanje sodišča je res izdaja sodne odločbe, vendar so do njene izdaje potrebna številna procesna dejanja sodnika - takoimenovano procesno vodstvo -, ki sicer nimajo samostojnega pomena. Med ta dejanja sodijo tudi vročitve pisanj (tožbe, vabil, sodnih odločb).

Ker so za vsa procesna dejanja od vložitve tožbe do izdaje sodne odločbe potrebna procesna dejanja sodnika, je tudi ureditev inštituta izločitve sodnika po 5. točki 70. člena novega ZPP (1999) razlagati tako, da se vsako posamično sodnikovo dejanje v isti zadevi šteje za sodelovanje sodnika v postopku pred nižjim sodiščem. Po prej veljavni 5. točki 71. člena ZPP (1977) se je pojem sodelovanja sodnika nanašal le na izdajo odločbe nižjega sodišča. Zato je v obravnavanem primeru, ko je predsednik senata pritožbenega sodišča v postopku, ki je tekel pred prvostopenjskim sodiščem, opravil določena procesna dejanja, podan upravičen dvom v njegovo nepristranost. Za presojo utemeljenosti revizije je odločilno, da obstoje objektivne okoliščine, ki dokazujejo sodnikovo povezavo s spornim predmetom. Zato je pritrditi revidentu, da si je sodnik v prvostopenjskem postopku, v katerem je v funkciji predsednika senata že začel voditi postopek, ustvaril določeno mnenje o zadevi.

Ker je revizija utemeljena, ji je revizijsko sodišče ugodilo in na podlagi 1. odstavka 379. člena razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje drugemu senatu pritožbenega sodišča. Sklep o stroških temelji na določbi 383. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.