Jedro

Začasno odredbo zakon določa kot institut, ki v času postopka pred sodiščem preprečuje ravnanja, ki bi povzročila, da tožniku, že med sodnim postopkom, nastane težko popravljiva škoda oziroma ki bi izničila tožnikov morebitni poznejši uspeh v postopku, tako da sodno varstvo ne bi bilo več ne učinkovito in ne smiselno.

Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da svoje dohodke pridobiva pretežno iz naslova opravljanja radijske dejavnosti. Izvršitev izpodbijane odločbe, torej odvzem frekvenc na obeh oddajnih lokacijah, na katerih tožnik oddaja svoj program – torej opravlja svojo edino dejavnost, predstavlja izgubo dohodka in posledično prenehanje opravljanja dejavnosti. Navedeno tudi predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-48/2014/3 z dne 11. 8. 2014.

Obrazložitev

Tožnik je dne 22. 9. 2014 pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo, ki jo je sodišče prejelo 23. 9. 2014, zoper v uvodu navedeno odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju toženka), s katero je le-ta odločila, da se odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 11. 7. 2006 za radijsko postajo na oddajni lokaciji A. na frekvenci 93,7 MHz in z dne 18. 9. 2009 za radijsko postajo na oddajni lokaciji B. na frekvenci 87,6 MHz, izdani tožniku, razveljavita. V tožbi navaja, da je toženka zagrešila bistveno kršitev določb postopka s tem, ko mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni vročila vsaj treh opozoril na plačilo zapadlih obveznosti skupaj z opozorili na posledice po 58. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), kar bi skladno s tem zakonom morala storiti, preden bi sprejela odločbo s takšno vsebino. Meni, da navedeno še toliko bolj velja v konkretnem primeru, v katerem sta imeli vročeni opozorili željen učinek in je tožnik začel plačevati zapadle obveznosti. Poudarja, da je bil že v času prejetih opominov s strani toženke insolventen. Preostanek obveznosti v višini 2.987,06 EUR pa je plačal direktor tožnika osebno za račun tožnika po prejemu izpodbijane odločbe 3. 9. 2014. Opozarja pa tudi na Direktivo 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati tožnik predlaga izdajo začasne odredbe. Citira določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da bi mu bila z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadejana nepopravljiva škoda. Njegova edina dejavnost je radiodifuzija. Tožnik je insolventen in izvaja postopek finančnega prestrukturiranja, saj nad njim teče postopek poenostavljene prisilne poravnave. V primeru, da sodišče ne bi ugodilo predlogu za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, bo moral tožnik predlagati začetek stečajnega postopka nad njim, saj ne bo imel nobenega drugega vira dohodka, s katerim bi lahko poplačal svoje obveznosti, niti pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave. S tem bi mu nedvomno nastala nepopravljiva škoda, saj bi kot pravni subjekt prenehal obstajati. Prav tako bo nastala nepopravljiva škoda njegovim upnikom. Da je radijska dejavnost dejansko njegova edina dejavnost in da je insolventen, dokazuje s predloženim predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in poročilom o finančnem položaju in poslovanju dolžnika v obliki notarskega zapisa z dne 26. 5. 2014. Iz predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave je razvidno, da je tožnik po stanju na dan 31. 12. 2013 trajneje nelikviden in prezadolžen, saj negativen kapital znaša -36.513,00 EUR ter da je kapitalsko neustrezen. Prav tako je bila izpolnjena neizpodbitna domneva o trajnejši nelikvidnosti, ker je tožnik zamujal z izplačilom plač delavcem in davkov ter prispevkov, vezanih nanje, od 1 do 9 mesecev. Dodaja, da obstaja velika možnost, da bo uspel uspešno izvesti finančno prestrukturiranje, če mu bo še naprej dopuščeno opravljanje radijske dejavnosti. Slab poslovni rezultat v letu 2013, ki je privedel do insolventnosti, je posledica ravnanja bivšega direktorja, ki je na različne načine finančno izčrpaval tožnika. Meni tudi, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bi bila prizadeta javna korist in ne korist tretjih oseb. Nasprotno, saj bo tožnik v primeru, če sodišče njegovemu predlogu ugodi, lahko še naprej opravljal svojo dejavnost in s tem tudi izvedel finančno prestrukturiranje, ki bo omogočalo večje poplačilo njegovih upnikov kot v primeru, če bi bil nad njim začet stečajni postopek. Tako sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v predmetnem postopku.

Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da gre v konkretnem primeru za neplačane odločbe o odmeri plačila, ki so bile izdane že leta 2011, 2012, 2013 in 2014, kar pomeni, da tožnik kljub več opominom ni plačal teh obveznosti že več let. Zato sama uvedba prisilne poravnave, ki je bila uvedena šele po preteku vseh rokov iz vseh opominov, ni v ničemer relevantna. Poudarja, da 58. člen ZEKom-1 ne dopušča, da bi lahko uporabnik frekvence kljub neplačilu in pozivom ter dodatnim rokom za plačilo še naprej uporabljal, ampak toženki nalaga, da takemu imetniku frekvenco odvzame. Zato je ravnala povsem pravilno in zakonito, ko je izdala izpodbijano odločbo. Razlogi, zakaj ni prišlo do plačila zapadlih obveznosti, ki jih navaja tožnik v utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe, pa niso relevantni. Vsako drugačno ravnanje toženke bi pomenilo kršitev ZEKom-1 oziroma dopuščanje nezakonitega stanja, ki bi obenem postavilo druge izdajatelje radijev, ki so nadomestilo za uporabo frekvenc redno plačevali, v slabši položaj. Z izdajo začasne odredbe bi bile zato oškodovane tudi njihove koristi, saj bi bili v primerjavi s tožnikom neupravičeno neenako obravnavani. Enako bi veljalo tudi v primeru, če bi sodišče izvrševanje izpodbijane odločbe zadržalo, saj bi s tem preprečilo legitimno posledico, ki je izrecno predvidena z ZEKom-1 - tj. odvzem frekvence v primeru neplačila. Zato sama trditev tožnika o izpolnjevanju procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, ne da bi bila ta tudi zares upravičena, po mnenju toženke ne zadošča za izdajo začasne odredbe. S tem bi sodišče obenem prejudiciralo tudi že odločitev o utemeljenosti tožbe, saj bi vsebinsko dejansko pomenilo odločitev, ki je lahko sprejeta šele o tožbi (sklep Upravnega sodišča RS U 2223/2004). V zvezi z zatrjevano materialno škodo pa navaja, da se glede na ustaljeno sodno prakso šteje praviloma za popravljivo. Tožnik pa navedb v zvezi s stečajem po mnenju toženke ni izkazal, saj ne vsebujejo nobenih konkretnih finančnih podatkov oziroma ocene izpada prihodkov tožnika ali dokazov, na podlagi katerih bi se lahko opravila presoja verjetnosti nastanka zatrjevane škode in njene težke popravljivosti. Dodaja pa tudi, da tožnik lahko v prihodnosti v skladu z ZEKom-1 kandidira na javnih razpisih za dodelitev novih frekvenc in tako ponovno pridobi frekvence, s katerimi bo nadaljeval z izvajanjem radijske dejavnosti. V konkretnem primeru gre torej, poleg zgoraj navedenega, eventualno le za vprašanje začasne prekinitve izvajanja radijske dejavnosti, kar pa še ne pomeni nujno, da ta vodi v nastanek trajno nepopravljive škode oziroma v tožnikov stečaj. V skladu z ustaljeno sodno prakso (npr. sklep VS RS I Up 1111/2006) bi tožnik moral takšne okoliščine, ki bi kazale na ogroženost njegovega poslovanja, tudi izkazati. Sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne.

Zahteva za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe je utemeljena.

Pred obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče opravilo predhoden preizkus tožbe po 36. členu ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija akt po 2. členu ZUS-1. Glede na določbo tretjega odstavka 191. člena ZEKom-1 sta odločba ali drug posamičen akt agencije, izdana v upravnem postopku, dokončna, če ta ali drug zakon s področja njenega delovanja ne določa drugače; prvi odstavek 192. člena ZEKom-1 pa določa, da je zoper dokončne odločbe ali druge posamične akte agencije dovoljeno sodno varstvo v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor. Tožba je tudi vložena pravočasno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj je bila izpodbijana odločba tožniku glede na podatke upravnega spisa zadeve vročena 21. 8. 2014, predmetno tožbo pa je vložil 22. 9. 2014, torej znotraj 30-dnevnega roka po prvem odstavku 28. členu ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku z izpodbijano odločbo razveljavila odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 11. 7. 2006 za radijsko postajo na oddajni lokacij A. na frekvenci 93,7 MHz in odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 18. 9. 2009 za radijsko postajo na oddajni lokaciji B. na frekvenci 87,6 MHz.

Po določbi prvega odstavka 33. člena ZEKom-1 agencija (toženka) izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v skladu s splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek in po predhodnem javnem razpisu v primerih, ko to določa ta zakon; postopki dodelitve radijskih frekvenc morajo biti odprti, objektivni, pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski. Po določbi drugega odstavka te določbe ZEKom-1 se odločba izda na podlagi javnega razpisa, kadar se v postopku iz 36. člena tega zakona ugotovi, da se učinkovita uporaba določene radijske frekvence lahko zagotovi le z omejitvijo števila izdanih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Iz citiranih določb ZEKom-1 izhaja, da tožnik radijske dejavnosti ne more opravljati brez odločbe toženke o dodelitvi radijskih frekvenc.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da - ob tem ko tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka - začasno odredbo zakon določa kot institut, ki v času postopka pred sodiščem preprečuje ravnanja, ki bi povzročila, da tožniku že med sodnim postopkom nastane težko popravljiva škoda oziroma ki bi izničila tožnikov morebitni poznejši uspeh v postopku, tako da sodno varstvo ne bi bilo več ne učinkovito in ne smiselno.

Tožnik kot težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala kot posledica izvršitve izpodbijane odločbe - razveljavitev odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, zatrjuje, da je radiodifuzija oziroma radijska dejavnost dejansko njegova edina dejavnost, da je insolventen in da izvaja postopek finančnega prestrukturiranja, saj nad njim teče postopek poenostavljene prisilne poravnave. Navaja, da je bil po stanju na dan 31. 12. 2013 trajneje nelikviden in prezadolžen, pri čemer je negativni kapital znašal -36.513,00 EUR, bil pa je tudi kapitalsko neustrezen. Navaja tudi, da je bila izpolnjena neizpodbitna domneva o trajnejši nelikvidnosti, ker je z izplačilom plač delavcem in davkov ter prispevkov, vezanih nanje, zamujal od 1 do 9 mesecev. Navedeno dokazuje s predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (priloga A5), poročilom o finančnem položaju in poslovanju dolžnika v obliki notarskega zapisa z dne 26. 5. 2014 (priloga A6) ter s sklepom o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju št. St 2438/2014 z dne 28. 5. 2014 (priloga A3).

Sodišče po vpogledu v predložene listine ugotavlja, da je bil nad tožnikom dne 28. 5. 2014 začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 2438/2014 (priloga A3). Iz izkaza poslovnega izida v obdobju 1. 1. do 31. 3. 2014 (priloga A6, stran 9) izhaja, da je tožnik v tem obdobju imel čiste prihodke od prodaje v višini 64.997,00 EUR ter negativni čisti poslovni izid obračunskega obdobja v višini -112.346,00 EUR. V obdobju 1. 1. do 31. 12. 2013 pa je imel čiste prihodke od prodaje v višini 252.472,00 EUR in negativni čisti poslovni izid obračunskega obdobja v višini -97.033,00 EUR. Iz poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (stran 5 in 6) dalje izhaja, da je družba (tožnik) registrirana za opravljanje radijske dejavnosti in da deluje na frekvencah A. (93,7 MHz) in B. (87,6 MHz). Iz povedanega izhaja, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da svoje dohodke pridobiva pretežno iz naslova opravljanja radijske dejavnosti, sicer pa takšnim trditvam tožnika toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe niti ne oporeka. Izvršitev izpodbijane odločbe - razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za radijsko postajo na oddajni lokaciji A. na frekvenci 93,7 MHz in razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za radijsko postajo na oddajni lokaciji B. na frekvenci 87,6 MHz tožniku, torej odvzem frekvenc na obeh oddajnih lokacijah, na katerih tožnik oddaja svoj program – torej opravlja svojo edino dejavnost, tako tudi po presoji sodišča predstavlja izgubo dohodka in posledično prenehanje opravljanja dejavnosti. Navedeno pa tudi po presoji sodišča predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ob tem sodišče dodaja, da toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navedbam tožnika, povzetim v točki 10 te sodbe, in predloženim dokazom tožnika v ničemer ne ugovarja. Pavšalno navaja zgolj, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na ogroženost njegovega poslovanja, kar pa, glede na zgoraj navedeno, ne drži. Za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa, glede na zgoraj citirano določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa pogoje za izdajo odložitvene začasne odredbe, ni relevantno vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato sodišče navedb toženke v odgovoru, ki se nanašajo na njeno zatrjevanje o zakonitosti izpodbijane odločbe, ni moglo upoštevati. Te navedbe pa bo sodišče presojalo v postopku za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, torej ob reševanju tožbe. Tako ne drži trditev toženke v odgovoru, da bi sodišče z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe prejudiciralo tudi že odločitev o utemeljenosti tožbe. V zvezi z njenim sklicevanjem na sklep tega sodišča U 2223/2004 pa sodišče odgovarja, da gre v obravnavani zadevi za drugačno pravno in dejansko stanje, kot v zadevi U 2223/2004. V obravnavani zadevi tožnik namreč predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, v zadevi U 2223/2004 pa se je sodišče v zvezi z vprašanjem utemeljenosti pogojev za ureditveno začasno odredbo postavilo na stališče, da se „predloga začasne ureditve spornega pravnega razmerja, ki se povsem pokriva z zahtevo tožbe, tako da odločitev o zahtevi za začasno odredbo predstavlja že odločitev, kot bi lahko bila sprejeta le o tožbi, z zahtevo za izdajo začasne odredbe ne more uveljaviti“.

Sodišče pa tudi sodi, da v konkretnem primeru javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta, prav tako tudi ne korist toženke. V zvezi s tem toženka v odgovoru na začasno odredbo navaja, da bi njeno drugačno ravnanje pomenilo kršitev ZEKom-1 oziroma dopuščanje nezakonitega stanja, ki bi obenem postavilo druge izdajatelje radijev, ki so nadomestilo za uporabo frekvenc redno plačevali, v slabši položaj in bi bile zato oškodovane njihove koristi, saj bi bili v primerjavi s tožnikom neupravičeno neenako obravnavani. Po mnenju sodišča pa ne drži, da bi bili drugi ponudniki radijskih programov v primeru izdaje začasne odredbe v konkretni zadevi obravnavani drugače kot tožnik. Vsi izdajatelji radijev so namreč obravnavani enako glede terjanja nadomestila za uporabo radijskih frekvenc, ki ga niso redno plačali. Kolikor pa se določen izdajatelj radia ne strinja z odločitvijo agencije (toženke) in izkoristi zakonsko pravico do vložitve pravnega sredstva - tožbe v upravnem sporu in zahteve za izdajo začasne odredbe, katere utemeljenost presoja glede na določbe ZUS-1, v tem primeru ni mogoče govoriti o neupravičeni neenaki obravnavi ostalih izdajateljev radiev v primerjavi s tožnikom oziroma o kakršnemkoli oškodovanju njihovih koristi. Kakšne druge škode, ki bi v primeru izdaje začasne odredbe grozila toženki, pa ta v odgovoru ne navaja. Ob tem sodišče zgolj dodaja, da je tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik preostanek zapadlih obveznosti do toženke v višini 2.987,06 EUR, ki ga je ta terjala od tožnika, poravnal 3. 9. 2014 (priloga A4). Tako sodišče, ob gornjih ugotovitvah glede težko popravljive škode, ki grozi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe tožniku, sodi, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist in tudi ne koristi toženke.

Po vsem povedanem je sodišče izdalo začasno odredbo in odložilo izvršitev izpodbijane odločbe v skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 do pravnomočnosti sodne odločbe v tej zadevi.