Jedro

Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke št. 2142-73/2025/3 (UOIM-04) z dne 9. 5. 2025 o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni za čas od 6. 5. 2025 od 13.15 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 13.15, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se do pravnomočnosti odločitve stanje uredi tako, da se toženki naloži, da takoj po prejemu sklepa preneha izvajati obravnavani ukrep. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na obravnavane okoliščine zadeve ni nesorazmeren. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, saj je presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

2.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper sodbo ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati v Centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega pridržanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III1 in Direktiva 2013/33/EU2 (Recepcijska direktiva). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi; podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je Upravno sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo.

3.Toženka na pritožbi ni odgovorila.

K I. točki izreka

4.Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

5.Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

6.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan. Ne strinja pa se s presojo sorazmernosti. Meni, da je ukrep nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz členov 8(4) Recepcijske direktive ter členov 28(2) in (4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (k slednjemu šteje tudi pridržanje na območju azilnega doma), zaradi česar jih toženka ne more izvajati.

7.Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive.3 Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

8.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.4 Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita.5 Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit. Zgolj pavšalna navedba, da pritožnik ni begosumen, je glede na konkretno ugotovljene okoliščine nerelevanten.

9.Presoji Upravnega sodišča glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 17., 18. in 19. točki obrazložitve med drugim z navedbo, da je bil pritožnik v relativno kratkem obdobju, in sicer slabega meseca dni, trikrat udeležen v pretepu in je k pretepu pozival tudi druge sostanovalce azilnega doma ter tudi drugače kršil Hišni red azilnega doma, zato bi se sodeč po njegovem dosedanjem ravnanju kršitve nadaljevale. Tako se lahko le z ukrepom omejitve gibanja pritožniku zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje. Pritožnik v pritožbi posplošeno navaja, da toženka ni opravila testa sorazmernosti, vendar kot je to pojasnilo že Upravno sodišče, je bila sorazmernost presojana v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma in izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na zgoraj pojasnjene okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

10.Po obrazloženem in ker drugih pritožbenih navedb ni, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

11.Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

12.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

3Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.

4Tako VSRS v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.

5Glej 17., 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/4

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.