Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 1295/93

ECLI:SI:VSLJ:1993:I.CP.1295.93 Civilni oddelek

oporočna sposobnost
Višje sodišče v Ljubljani
21. december 1993

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice, ki je zahtevala razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljičine domnevne nesposobnosti za razsojanje. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati dvoma o oporočni sposobnosti oporočiteljice, saj so zaslišane priče potrdile njeno duševno zdravje v času sestave oporoke. Sodišče je presodilo, da ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, kot je zaslišanje izvedenca psihiatra, saj ni bilo podanih zadostnih razlogov za dvom o oporočni sposobnosti.
  • Oporočna sposobnost oporočiteljaAli je bila oporočiteljica sposobna za razsojanje ob sestavi oporoke?
  • Ugotavljanje oporočne sposobnostiAli je sodišče pravilno presodilo, da ni bilo podanega dvoma o oporočni sposobnosti oporočitelja?
  • Dokazno bremeKdo nosi dokazno breme za izpodbijanje domneve oporočne sposobnosti?
  • Vloga izvedenca psihiatraAli je bilo potrebno zaslišati izvedenca psihiatra za oceno oporočne sposobnosti?
  • Bistvene kršitve postopkaAli je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Oporočna sposobnost, kot je definirana z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o dedovanju, se domneva. Tisti, ki ima pravni interes, lahko na podlagi 1. odstavka 61. člena istega zakona tako domnevo izpodbija. Vendar za uspešno izpodbijanje ne zadošča izkazan dvom v oporočiteljevo oporočno sposobnost, temveč mora biti njegova oporočna nesposobnost v času testiranja z gotovostjo ugotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, po katerem je terjala razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljičine nesposobnosti za razsojanje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da razlog za neveljavnost oporoke iz 2. odstavka 59. člena Zakona o dedovanju v obravnavanem primeru ni podan.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo. Po njenih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Tudi še v pritožbi se sklicuje na oporočiteljičino zdravljenje v psihiatrični bolnišnici in meni, da bi vprašanje zapustničine oporočne sposobnosti moralo sodišče prve stopnje ugotavljati na podlagi zdravstvene dokumentacije o njenem zdravljenju v navedeni psihiatrični bolnišnici in to s sodelovanjem izvedenca psihiatra, saj izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič ne morejo nuditi dovolj zanesljive opore za oceno zapustničinega duševnega zdravja in s tem povezane njene oporočne sposobnosti. Priče namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem za dajanje takih ocen. Tožnica nadalje v pritožbi ponovno omenja tudi nanjo naslovljeno pismo sedanjih toženkinih odvetnikov iz leta 1977, v katerem slednji natančno opisujejo oporočiteljičino duševno stanje in vsebina katerega po mnenju tožnice jasno kaže na zgrešenost prvostopnih ugotovitev o zapustničini oporočni sposobnosti. Zato tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka je sicer podala odgovor na pritožbo, vendar ne na pritožbo zoper sodbo, temveč na pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, ki pa ne le da v postopku s pritožbo zoper sklep ni predviden (381. člen Zakona o pravdnem postopku), temveč tudi ni več aktualen, saj je sodišče prve stopnje tožničino "pritožbo" zoper sklep o zavrženju pritožbe pravilno štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je tudi že odločilo s sklepom z dne 9.6.1993 in sicer tako, da mu je ugodilo. Zato je bilo treba o pritožbi zoper sodbo na drugi stopnji meritorno odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Oporočna sposobnost, kot je definirana z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o dedovanju, se domneva. Tisti, ki ima pravni interes, lahko sicer tako domnevo izpodbija (1. odstavek 61. člena istega zakona); vendar se sodišče ni dolžno spustiti v izvajanje često obsežnega in predvsem negotovega dokazovanja pomanjkanja oporočne sposobnosti z izvedencem psihiatrične stroke, če ni izkazan niti najmanjši dvom o oporočni sposobnosti oporočitelja. Tak primer pa je prav obravnavan, saj bi izvedba v pritožbi predlaganih dokazov, namreč s proučitvijo dokumentacije o poteku zdravljenja oporočiteljice v psihiatrični bolnišnici osem let pred napravo oporoke in z zaslišanjem izvedenca psihiatra, lahko v najugodnejšem primeru za tožnico privedla kvečjemu do tega, da bi sploh šele vzbudila dvom o oporočiteljičini oporočni sposobnosti. Ne bi pa bilo mogoče od izvedenca pričakovati, da bi zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki ima svoj izvor v obdobju osmih let pred napravo oporoke in brez neposrednega kontakta z oporočiteljico, lahko z gotovostjo podal mnenje o njeni oporočni sposobnosti v času testiranja. Ne glede na rezultate tako dopolnjenega dokaznega postopka sodišče namreč v nobenem primeru ne bi moglo zaobiti skladnih izpovedb domala vseh, v postopku na prvi stopnji številnih zaslišanih prič, ki na izidu pravde niso imele nikakršnega interesa in ki so oporočiteljico osebno poznale ter z njo kontaktirale prav tudi v času, ko je sporno oporoko napravila. Pri tem spričo pritožbenih očitkov ni odveč pripomba, da so bile med njimi tudi take, ki so se z ugotavljanjem zdravstvenega stanja posameznikov tudi sicer poklicno ukvarjale (psihiater, zdravnik, patronažna sestra).

Nobena od zaslišanih prič ni namreč ob osebnih kontaktih z oporočiteljico zaznala kakršnih koli znakov (temveč obratno), ki bi kazali na dvom o oporočiteljičinem duševnem zdravju in narekovali sklepanje o njeni nesposobnosti za razsojanje - in to celo na nivoju, nižjem od osebe, ki je dopolnila petnajst let starosti (1. odstavek 59. člena Zakona o dedovanju). To velja celo tudi za tožnico, ki je zaslišana kot stranka sama izpovedala, da se je na obisku pri oporočiteljici leta 1985 z njo "normalno pogovarjala" in da se ji je zdela le "bolj redkobesedna". Za sklepanje, da oporočiteljica z oporoko ne bi bila v stanju izraziti svoje prave in resnične volje, ni torej nikakršne podlage. Na oporočiteljičino nerazsodnost pa končno ne kaže niti vsebina njene izjave volje za primer smrti, saj ni življenjsko nič nesprejemljivega, če je oporočiteljica svoje premoženje z oporoko namenila osebi, ki je zanjo v starosti edina skrbela. Zakaj pa ne more imeti nikakršnega odločilnega pomena pismo odvetnika z dne 28.11.1977, naslovljeno na tožnico, je slednji odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Tako se po obrazloženem izkaže, da je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana prvostopna odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožnica se v uvodu svoje pritožbe sklicuje sicer na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane - torej očitno tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga v nadaljevanju pritožbenih navedb ne obrazloži in ne pojasni, za katere procesne kršitve bi naj šlo in v čem bi naj bile podane. Po uradni dolžnosti opravljen formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo (drugi odstavek 365. člena ZPP). Ker torej niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia