Jedro

Pravna ovira za lastninsko preoblikovanje podjetja je vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. na ugotovitev, da so prodajna pogodba z dne 20. 11. 1995 oz. 7. 3. 1996 in aneksa k tej pogodbi z dne 18. 3. 1996 in 13. 5. 1996, sklenjena med toženimi strankami E., E., metalna industrija, orodjarna d.o.o. C., sedaj E. d.o.o. v stečaju, kot prodajalcem in kupci: K. H., Z. B., B. I., Ž. R., D. D., B. J., C. O., K. V. ter Z. J., nični, 2. na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, vpisane pri vl. št. ..., k.o. S. H., dn. št. ..., s katero se na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7. 3. 1996 ter aneksa z dne 18. 3. 1996 in 13. 5. 1996 vknjiži pravica uporabe parc. št. ... in ... v korist oseb v tč. 1 izreka navedenih kot kupcev, 3. na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov nepremičnine, vpisane pri vl. št. ... k.o. S. H. ter 4. na povrnitev pravdnih stroškov.

Prvotožnica S. V. sodbo izpodbija v celoti in pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo določbe ZLPP o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, vendar tolmačenje v obrazložitvi izvedlo v nasprotju z dokazi v spisu. Nesporno je, da je denacionalizacijski upravičenec vložil pravočasni predlog za izdajo začasne odredbe kot to določata 10. in 11. čl. ZLPP. S tem je zavaroval svojo pravico do vračila podržavljenega podjetja v naravi in podjetje v tem delu ni moglo lastniniti družbenega kapitala. Sodišče obrazlaga, da enako velja tudi za primer, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen pravočasno, vendar z njim podjetje oz. Agencija nista bila seznanjena. Pritožnica poudarja, da se zakonska dolžnost denacionalizacijskega upravičenca nanaša izključno na pravočasno vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Za raztezanje dolžnosti denacionalizacijskega upravičenca preko pravočasnosti vložitve predloga za izdajo začasne odredbe in organa, pri katerem se predlog vlaga, nima sodišče nobene podlage v ZLPP. Tožeča stranka je dokazala, da je izpolnila zakonsko dolžnost in s tem je v nadaljevanju postopka prevalila dokazno breme na toženo stranko. Prvotožena stranka je bila dolžna, preden je razpolagala s premoženjem, preveriti, ali je pravočasen predlog za izdajo začasne odredbe podan. Z izkazom, ki bi bil pridobljen, bi bilo mogoče dokazovati trditev, da v času razpolaganja s premoženjem ni obstajala ovira po 88. členu ZDen. Zgolj navajanje nekega dejstva, za katerega se niti ne ponudi dokaz, ne more predstavljati pravno dokazane trditve. Dokaza, ki ga ni, pa se niti ne da preveriti. Zakon namreč ne vsebuje določila, da se šteje, da upravičenec predloga za izdajo začasne odredbe ni podal, če ga podjetje, ki se lastnini, v določenem roku ne dobi. Prvotožnica nadalje zatrjuje, da tožniki izkazujejo pravni interes za ugotovitev ničnosti. Dejstvo je, da 15. čl. ZLPP določa, da se do pravnomočnosti odločitve o predlogu iz 10. člena ZLPP podjetje ne more lastninsko preoblikovati, iz listine v spisu pa izhaja, da je upravičenec izpolnil pogoje iz II. odst. 15. čl. ZLPP. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, dejanskih in pravnih nepravilnosti, sodba vsebuje razloge izpodbojnosti zaradi kršitve pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prvotožnica predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in razsojo.

Ostali tožniki (drugo do četrtotožnik) prav tako izpodbijajo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Tožniki zatrjujejo, da so v pravdi izkazali vse okoliščine iz 88. čl. ZDen, sodišče pa je to določbo napačno tolmačilo. Strinjajo se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je po določbah ZLPP prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, kljub pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo prenehala v primeru, ko upravičenec zahteve za denacionalizacijo ni zavaroval s predlogom za izdajo začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja v roku, ki ga določa ZLPP in je prekluzivne narave. Menijo pa, da je v nadaljevanju obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč razloguje, da lahko s svojim denacionalizacijskim zahtevkom uspe le tisti upravičenec oz. predlagatelj, ki ima svoj zahtevek zavarovan s predpisano začasno odredbo. Iz tega dela ni moč razbrati, ali zadostuje, da je upravičenec predlagal izdajo začasne odredbe ali pa mora biti začasna odredba tudi res izdana. Glede na obrazložitev sodišča, da bi bil organ za denacionalizacijo dolžan, v kolikor bi bila zahteva za izdajo začasne odredbe vložena, o tem obvestiti podjetje, na katerega se nanaša in agencijo, je očitno, da sodišče verjame toženi stranki, da predlog za izdajo začasne odredbe ni bil vložen, ker ga pravni prednik prvotožene stranke od organa za denacionalizacijo ni prejel. Tak zaključek pa je v nasprotju z v spis vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe denacionalizacijskega predlagatelja z dne 4.3.1993. Tudi če bi sodišče vpogledalo v upravni spis, kar je tožeča stranka predlagala, bi ugotovilo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen. Tožniki tudi menijo, da se tega dela sodbe zaradi nejasnih in neobrazloženih zaključkov niti ne da ustrezno preizkusiti. Dejstvo, da upravni organ začasne odredbe ni izdal, ne more iti v škodo denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim naslednikom-tožnikom, ki so predlog pravočasno vložili. Tožniki navajajo, da je enako stališče zavzelo tudi že višje sodišče v sodbi Cp 2231/2001 z dne 21.11.2002. Tožniki v nadaljevanju pritožbe očitajo sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, v čem tožniki niso izkazali pravnega interesa, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov oziroma so sami s sabo v nasprotju. Tožniki zatrjujejo, da so pravni interes izkazali z zapisnikom obravnave v denacionalizacijskem postopku z dne 16.6.2004. Tudi ugotovitev, da niso izkazali aktivne legitimacije, ni pravilna in ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Sploh pa tekom postopka ta okoliščina ni bila sporna. Sodišče v okviru procesnega vodstva tožnikov ni opozorilo , da bo to okoliščino štelo za bistveno pri svoji odločitvi in je ni pozvalo, da bi v tej smeri predložila dokaze, zato je kršilo pravila pravdnega postopka in samo Ustavo. Nenazadnje pa je sodišče ugotovilo kot nesporno, da teče pri UE C. denacionalizacijski postopek po pok. Upravičenki A. D. in je očitno nesporno, da le tega vodijo njeni pravni nasledniki, kar bi sodišče lahko tudi ugotovilo, če bi pridobilo upravni spis. Ker je zapisalo, da tožniki po smem zakonu niso upravičeni do vrnitve parcele št. 1365/2 v naravi, se je samo postavilo v vlogo reševanja utemeljenosti samega denacionalizacijskega zahtevka, kar pa ni naloga sodišča. S takšnim stališčem sodišče sili tožečo stranko v dokazovanje utemeljenosti svojega denacionalizacijskega zahtevka v naravi že v tej pravdi in jo postavlja v neenakopraven položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki svoje pravice veliko lažje uveljavljajo v denacionalizacijskih upravnih postopkih. Neenakopravnost tožnikov se tu pokaže tudi s strani dokaznega bremena, ki je po določbah ZDen v upravnem postopku glede dokazovanja zatrjevanih ovir za vračilo premoženja v naravi na strani zavezancev, v tovrstnih pravdah pa je dokazno breme na strani tožeče stranke. Po stališču sodišča v konkretni zadevi pa bi morala tožeča stranka tudi dokazati, da obstaja konkretna dolžnost vrnitve nepremičnine v naravi. Tožniki zato menijo, da gre za kršitev pravic stranke v pravdnem postopku ter širše gledano tudi kršitev ustavnih pravic, saj se dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi ničnosti razširja na dokazovanje utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo materialno pravo, je v posledici nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožniki glede na obrazloženo predlagajo višjemu sodišču, da sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Toženci na pritožbi niso odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožniki v obeh pritožbah utemeljeno izpodbijajo sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo določbo 88. čl. ZDen in 15. čl. ZLPP in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je zmotno tolmačenje, da lahko z denacionalizacijskim zahtevkom, s katerim se zahteva vračanje podržavljenega premoženja v naravi od podjetja, ki se lastnini po ZLPP, uspe le tisti upravičenec oz. predlagatelj, ki ima zahtevek zavarovan s predpisano začasno odredbo. 15. čl. ZLPP ne določa, da je pravna ovira za lastninsko preoblikovanje podjetja izdana začasna odredba, pač pa dejstvo, da je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe. V prvem odstavku 15. čl. ZLPP je tako določeno, da se podjetje do pravnomočnosti odločitve o predlogu iz 10. čl. ZLPP ne more lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oziroma o prenosu delnic na Sklad po prvem odst. 13. in 14. čl. tega zakona. Drugi odstavek 15. čl. ZLPP pa določa, da se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, če upravičenec v roku iz 11. člena tega zakona ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. čl. tega zakona. Stališče sodišča, da je podjetje lahko lastninilo ves družbeni kapital ne samo v primeru, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen ali zavržen, pač pa tudi če je bil vložen pravočasno, vendar podjetje oziroma agencija z njim nista bila seznanjena, kot zatrjuje prvotožena stranka, nima podlage v ZLPP. Drugo do četrtotožniki zato tudi utemeljeno opozarjajo, da dejstvo, da upravni organ začasne odredbe ni izdal, ne more iti v škodo denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim naslednikom-predlagateljem denacionalizacijskega postopka, sedanjim tožnikom, ki so ta predlog pravočasno vložili. Sodišče prve stopnje pa slednjega zatrjevanega dejstva glede na trditve in predlagane dokaze ni zanesljivo ugotovilo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Poleg zahteve za denacionalizacijo in predloga za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka (konkretno drugotožnica) predlagala v dokaz svojih trditev tudi pridobitev celotnega upravnega spisa v denacionalizacijskem postopku in tega dokaznega predloga ni umaknila. Z izvedbo tega dokaza, glede na to, da iz obrazložitve izhaja dvom sodišča o tem, ali je bil predlog res vložen, bi sodišče prve stopnje lahko zanesljivo ugotovilo (215. čl. ZPP), ali je bil v postopku denacionalizacije vložen predlog za izdajo začasne odredbe in kdaj je bil vložen. Zato je po oceni sodišča druge stopnje vsaj preuranjen zaključek, da je lastninjenje podjetja potekalo v skladu z določbami ZLPP in ni pomenilo razpolaganja s podržavljenim premoženjem, ki bi bilo v nasprotju z 88. čl. ZDen, zaradi česar sporna kupoprodajna pogodba z dne 20. 11. 1995 ni nična, v posledici katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Utemeljena je tudi navedba v pritožbi drugo do četrtotožnika, da tekom postopka ni bila sporna aktivna legitimacija tožeče stranke. Zatrjevanje obstoja stvarne (aktivne) legitimacije pomeni zatrjevanje tožeče stranke, da je upravičenka iz zatrjevanega materialnopravnega razmerja in da zato uveljavlja varstvo zatrjevanih pravic. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zgolj zatrjevanje, da so predniki denacionalizacijske upravičenke D. A., ne zadošča za izkaz aktivne legitimacije. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe na str. 4 celo samo ugotovilo, kaj je med strankama še sporno in te okoliščine na tem mestu ni navedlo kot sporne. Zato je obrazložitev sodbe tudi sama s seboj v tem delu, torej v zvezi s to okoliščino, v nasprotju, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z navedbami, da je sodišče samo ugotovilo, da teče pri UE denacionalizacijski postopek po pok. A. D., in štelo očitno za nesporno, da ta postopek vodijo njeni pravni nasledniki. Sploh pa bi se lahko z vpogledom v že navedeni upravni spis o tem lahko tudi prepričalo. Sodišče prve stopnje pa je tudi, kot pravilno opozarjajo tožniki, izven svoje pristojnosti v sodbi izrazilo stališče o utemeljenosti samega denacionalizacijskega zahtevka (da tožniki upoštevajoč 15. čl. ZLPP niso upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi), česar ne bi smelo, saj je to po 52. čl. ZDen v izključni domeni organa za denacionalizacijo. Zato ne vzdrži niti zaključek prvostopenjskega sodišča, ki temelji na tej ugotovitvi, da tožniki niso izkazali pravnega interesa. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljenima pritožbama tožnikov in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dokazni postopek dopolniti z izvedbo predlaganega, a v dosedanjem postopku še ne izvedenega dokaza, to je z vpogledom v spis UE C. v denacionalizacijski zadevi upravičenke A. D. in po ugotovitvi potrebnih podatkov v smislu gornje obrazložitve ter po ponovni vestni in skrbni presoji izvedenih dokazov ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

V skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama pridrži za končno odločbo.