Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur in regresa za letni dopust. Svojo odločitev je pravilno oprlo na sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2017, ki sta ga podpisali stranki tega postopka. V njem tožnik kot delavec potrjuje, da mu je toženka kot delodajalec poravnala vse obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, da nima do delodajalca nobenih zahtevkov, niti zapadlih niti nezapadlih, ter da se s podpisom tega sporazuma odpoveduje vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku nadure za mesec september 2017 v višini 228,38 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od ustreznega neto zneska od 18. 10. 2017 do plačila in za mesec oktober 2017 v višini 192,32 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od ustreznega neto zneska od 18. 11. 2017 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust, in sicer za leto 2015 v znesku 671,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila, za leto 2016 v znesku 395,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila in za leto 2017 v znesku 432,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila; in za plačilo nadur za čas od vključno decembra 2014 do avgusta 2017 v bruto mesečnih zneskih kot izhajajo iz izreka sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za vtoževane nadure preteklega meseca (II. točka izreka). Zavrnilo je ugovor pobotanja v pravdi (III. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi glede dela zahtevka iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2015 v znesku 53,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila in za leto 2017 v znesku 238,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 1.378,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. in V. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (VIII Ips 191/2018), ni primerljiva s predmetno zadevo. Poudarja, da se vtoževanim naduram ni mogel veljavno odpovedati, saj mu le-te niso bile obračunane. Ker mu toženka ni izročala plačilnih list, ni vedel in ni mogel vedeti obsega svojih terjatev iz naslova nadur in regresa. Zato se ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim pravicam iz delovnega razmerja, saj ni vedel čemu se odpoveduje. Meni, da bi se lahko veljavno odpovedal le terjatvam, ki bi jih stranki jasno opredelili v sporazumu, ter da splošna odpoved ne zadostuje. Splošna odpoved pravicam bi se lahko nanašala le na tožniku znane terjatve, torej obračunane. Toženka bi tako morala v sporazumu jasno opisati terjatve, katerim se stranki odpovedujeta. Ker je sporazum sestavila toženka, bi bilo potrebno njegovo vsebino razlagati v korist podrejene stranke, torej tožnika. Nadalje navaja, da davčna obveznost dohodka iz naslova nadur še ni nastala, zato tožnikova terjatev še ni zapadla, saj tožnik vtožuje bruto zneske nadur. Na vprašanje zapadlosti pa vpliva tudi dejstvo, da naj bi toženka plače nakazovala z dvomesečno zamudo. Zato v času prenehanja delovnega razmerja v plačilo ni zapadla niti plača za avgust 2017 in s tem zahtevek iz naslova nadur. Dodaja še, da bi moralo sodišče sporazum presojati skladno z določilom 3. člena ZPP. Ker meni, da je sodišče prve stopnje v zadevi napačno odločilo, se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sodišču prve stopnje še očita, da ni upoštevalo stroška za sestavo pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2021. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur in regresa za letni dopust. Svojo odločitev je pravilno oprlo na sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2017, ki sta ga podpisali stranki tega postopka. V njem tožnik kot delavec potrjuje, da mu je toženka kot delodajalec poravnala vse obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, da nima do delodajalca nobenih zahtevkov, niti zapadlih niti nezapadlih, ter da se s podpisom tega sporazuma odpoveduje vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do delodajalca. Sodišče prve stopnje se je pri razlogovanju pravilno sklicevalo na sklep VS RS VIII Ips 191/2018, v katerem je šlo za povsem primerljivo dejansko stanje kot v tej zadevi (s sporazumom sta stranki potrdili, da je delodajalec izpolnil vse obveznosti do delavca). Pritožbeni očitek o neprimerljivosti zadev je torej neutemeljen.

7. Bistveno v tej zadevi je, da so vse vtoževane terjatve, razen iz naslova nadur za meseca september 2017 in oktober 2017 (kar je predmet neizpodbijanega ugodilnega dela sodbe), zapadle v plačilo do sklenitve omenjenega sporazuma dne 12. 10. 2017. Delavec lahko z zapadlimi terjatvami prosto razpolaga, lahko se jim tudi odpove tako, da jih pač ne uveljavlja ali pa se z delodajalcem o njih poravna ali sporazume. Tožnik se je torej o zapadlih terjatvah iz naslova nadur in regresa za letni dopust s toženko lahko poravnal oziroma sporazumel, in sicer na podlagi določil 1050. člena in prvega odstavka 1053. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Vsebina sporazuma z dne 12. 10. 2017 tudi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ – pritožba se v zvezi s tem ugovorom zmotno sklicuje na 3. člen ZPP). Ker se je torej tožnik z omenjenim sporazumom pravno veljavno odpovedal vtoževanim terjatvam iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015, 2016 in 2017 ter iz naslova nadur za obdobje od decembra 2014 do vključno avgusta 2017, so obveznosti toženke iz tega naslova prenehale. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da se tožnik vtoževanim terjatvam ni mogel veljavno odpovedati, ker mu te niso bile obračunane. Kot rečeno, je bistveno le to, da so vtoževane terjatve (za plačilo katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek) ob podpisu sporazuma z dne 12. 10. 2017 že zapadle v plačilo. Zapadlost terjatve pomeni upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Od dneva zapadlosti dalje lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti. Regres za letni dopust zapade v plačilo 1. julija tekočega leta (drugi odstavek 131. člena ZDR-1), nadure pa ob vsakokratnem mesečnem izplačilu plače, to je najkasneje 18. dne v mescu za plačo preteklega meseca (prvi in drugi odstavek 134. člena ZDR-1). Iz navedenih razlogov je za vprašanje zapadlosti terjatve povsem nerelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi toženka tožniku plače nakazovala z dvomesečno zamudo. Zamuda z izplačilom plač vpliva le na tek zakonskih zamudnih obresti (378. člen OZ).

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da terjatev iz naslova nadur še ni zapadla, ker da naj davčna obveznost od bruto zneska vtoževanih nadur še ne bi nastala. Sodna praksa, na katero se v zvezi s tem sklicuje pritožba (sklep VS RS II Ips 313/2015, ki obravnava plačilo davka ob izplačilu prisojenega nadomestila denacionalizacijskemu upravičencu), ni primerljiva z obravnavano zadevo. Skladno z že navedenimi določili ZDR-1 nadure (v bruto znesku) zapadejo v plačilo ob vsakokratnem mesečnem izplačilu plače, to je najkasneje 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca.

10. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožnik ni mogel veljavno odpovedati svojim terjatvam, ker naj ob sklepanju omenjenega sporazuma ne bi vedel obsega svojih terjatev (koliko nadur mu toženka ni priznala in koliko znašajo ter koliko znaša regres). Ključna je namreč zapadlost terjatev. Glede tega pa je tožnik v tožbenem zahtevku jasno opredelil datume zapadlosti oziroma zamud, skladno z že navedenimi zakonskimi določili. Poleg tega pa tožnik sporazuma z dne 12. 10. 2017 zaradi napak volje (zmote) ni izpodbijal. 11. Za veljavnost sporazuma z dne 12. 10. 2017 tudi ni potrebno, da bi bile v njem izrecno posebej navedene terjatve, ki se jim je tožnik s podpisom sporazuma odpovedal. V navedenem sporazumu je dovolj določno in jasno navedeno, da je toženka tožniku poravnala vse obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi (nabor teh obveznosti pa niti ni zelo širok). Poleg tega pa tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal ugovora, da naj ne bi bilo jasno, katerim konkretnim terjatvam se je s sporazumom odpovedal, oziroma, da naj bi bila vsebina sporazuma kakorkoli sporna, zaradi česar bi jo bilo po mnenju pritožbe treba tolmačiti v korist tožnika kot podrejene stranke (83. člen OZ). Gre torej za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust in nadur (v izpodbijani II. točki izreka sodbe), je posledično pravilna tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka (v V. točki izreka sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki tožniku ni priznalo stroškov za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2021. Tožnik je namreč prvo pripravljalno vlogo vložil le tri dni prej – 5. 3. 2021 (za to vlogo mu je sodišče priznalo stroške), pri tem pa tožnik ni pojasnil, zakaj sta bili v roku treh dni potrebni dve pripravljalni vlogi, pri čemer tudi iz spisa ne izhaja, da bi se v vmesnem času teh treh dni zgodilo kako procesno dejanje (npr. pripravljalna vloga toženke), ki bi v tako kratkem času terjalo novo pripravljalno vlogo tožnika. Pripravljalna vloga tožnika z dne 8. 3. 2021 tako ni bila potrebna za postopek, saj bi njene navedbe tožnik lahko podal že v vlogi z dne 5. 3. 2021. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, pa upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).