24. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 10. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 149/98 z dne 17. 4. 2003 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 375/97 z dne 11. 3. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 20/97 z dne 16. 7. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem in prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen desetih mesecev zapora. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo ter zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 2., 21., 22., 23. in 25. člena ter tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik navaja, da je bil k storitvi kaznivega dejanja napeljan s strani tajnega policijskega sodelavca, zato naj bi šlo v tej zadevi za izzivanje kriminalne dejavnosti, kar je bilo po četrtem odstavku 151. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) izrecno prepovedano. Pritožnik zatrjuje, da je protiustavno in v nasprotju s splošno varnostjo, da policija uporablja kot svoje tajne sodelavce ljudi z "bogato preteklo kriminalno dejavnostjo." Kršitvi 22. člena in tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je bil kazenski postopek nepošten, saj ni imel možnosti preverjanja izvedenih dokazov, kajti tajni policijski sodelavec ni bil zaslišan. Po njegovem mnenju je poročilo tajnega sodelavca nedovoljen dokaz, na katerem sodba ne more temeljiti. Ker sodišča v tak dokaz v celoti verjamejo, so po mnenju pritožnika pristranska. Višjemu in Vrhovnemu sodišču pritožnik še očita, da sta njegove navedbe v pravnih sredstvih ignorirali, za svojo odločitev pa nista navedli ustreznih razlogov. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Z večino navedb oporeka ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi prava, kar ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek voden zoper njega ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenja je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22., prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

5.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da so izpodbijane sodbe brez razumne pravne obrazložitve ter da se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili do pritožnikovih navedb v pravnih sredstvih. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča so sodišča svoje odločitve razumno in izčrpno utemeljila ter jih podprla z argumenti, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm mogoči. Glede pritožnikovega zatrjevanja, da se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili do pritožnikovih navedb, Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, do katerih navedb se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili. S pavšalnimi očitki pa pritožnik zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ni izkazal. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka zanj neugoden in da mu je bila izrečena obsodilna sodba, še ne pomeni, da so sodišča odločala pristransko, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.Pritožnikovo zatrjevanje v rednem in izrednem pravnem sredstvu (ki ga ponavlja tudi v ustavni pritožbi), da je bila prvostopenjska sodba izrečena na podlagi nedovoljenih dokazov (poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca in poročilo o izvajanju tajnega opazovanja), je po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v izpodbijani prvostopenjski sodbi. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da sta omenjeni poročili le posredna dokaza. Sodba namreč lahko temelji le na neposrednih dokazih, kakršni so bili v pritožnikovem primeru (med drugimi) zaseženi eksploziv, bankovci, zaslišanje priče in rezultati prisluškovanj. Posredni dokazi, kakršna sta poročili, lahko dejanske ugotovitve le utrjujejo, zaradi njihove manjše procesne vrednosti pa zgolj na njihovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal svoj zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor pa se pritožnik ne strinja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

8.V čem naj bi bili z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršeni pravica do varovanja človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pritožnik ne utemelji. Zato Ustavno sodišče teh očitkov v ustavni pritožbi ni moglo preizkusiti.

9.Pritožnikovega očitka, da so bila z izpodbijanimi odločbami kršena načela pravne države (2. člen Ustave), ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ureja splošna pravna načela.

10.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer