Jedro

Upravnik je svojo aktivno legitimacijo zadovoljivo utemeljil s Pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Trditev, da zahtevek izvira iz tega razmerja, zadošča, ker tožena stranka podrobnejših podatkov o iztoževani terjatvi ne zahteva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (zavrnjen zahtevek za plačilo 1.475,85 EUR z obrestmi ter odločitev o stroških postopka iz II. in III. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 154556/2013 z dne 3.10.2013 v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi glede plačila v višini 387,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku, za plačilo 1.475,85 EUR s pripadki, pa je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen (I. točka izreka). V tretjem odstavku (glede izvršilnih stroškov) je sklep o izvršbi razveljavljen v celoti (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov sodne takse za pritožbo. Pritrjuje ugotovitvi, da je bil toženec v obdobju, na katerega se nanaša uveljavljana terjatev, lastnik poslovnega prostora. Pojasnjuje, da uveljavlja stroške, do katerih je upravičena na osnovi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja. Sklicuje se na 5. točko prvega odstavka 50. čl., 66. čl. in 59. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Upravnik je določen in imenovan (tudi) zato, da poskrbi za redno obratovanje stavbe, kar pomeni, da med etažne lastnike razdeli bremena (npr. račune dobaviteljev storitev), etažni lastniki pa so jih dolžni po upravnikovih obračunih plačati. Tak način plačila je glede na veliko število dolžnikov tudi v interesu države in sodišč. Glede na ugotovitev, da je bil toženec v obravnavanem obdobju lastnik poslovnega prostora, bi moralo bili odločeno, da je upravnikove račune dolžan plačati. Edino med strankama sporno dejstvo je bilo lastništvo poslovnega prostora. Tožeča stranka je v prvi vlogi pojasnila temelj terjatve in konkretno odgovorila na navedbe iz toženčevega (dolžnikovega) ugovora. V vlogi z dne 4.3.2014 je toženec zgolj ponovil ugovor, da ni več lastnik in da posledično ni plačnik stroškov. Dodal je le navedbo, da so prostori že deset let prazni, o čemer se je tožeča stranka izrekla z drugo vlogo. Obračunom toženec konkretizirano ni ugovarjal. Tožeča stranka ni dolžna dokazovati in utemeljevati dejstev in okoliščin, ki jih tožena stranka ne prereka. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker je sodišče razsojalo o vprašanjih, ki niso bila sporna. Zatrjuje, da gre za sodbo presenečenja. Graja v sodbi izraženo stališče, da so etažni lastniki stroške dolžni plačevati neposredno dobaviteljem. Upravnik je v razmerju do tretjih oseb res zakoniti zastopnik etažnih lastnikov. V razmerju z etažnimi lastniki pa to ne pomeni, da ni upravičen obračunati stroškov. Svojih sredstev za plačilo stroškov ni dolžan zalagati; dolžan pa je poskrbeti, da so obveznosti do dobaviteljev poravnane. Pojasnjuje, da stroškov rezervnega sklada ne uveljavlja, zato jih tudi utemeljevala ni. Tudi v tej zvezi je sodišče prekoračilo trditveno podlago.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka pritožuje le zoper zavrnilni del sodbe, zato je v preostalem delu – odločitev o plačilu 387,36 EUR z obrestmi – sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP)

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Storitve, opravljene za potrebe etažnih enot, in blago, dobavljeno za potrebe etažnih enot, so dolžni plačati etažni lastniki(1). Upravnik te obveznosti plačuje na podlagi pravno-poslovnega razmerja z etažnimi lastniki (pogodba o opravljanju upravniških storitev). Ni pa mogoče sprejeti prvostopenjskega stališča, da je plačilo obratovalnih stroškov s strani upravnika edina podlaga za upravnikov zahtevek zoper etažnega lastnika za plačilo obratovalnih stroškov. Upravnik lahko določene storitve izvede tudi sam (npr. čiščenje, zavaruje objekt …), zato niso samo stroški upravljanja tisti, ki jih upravnik od etažnih lastnikov uveljavlja kot plačilo lastne storitve. Stroške je upravnik od etažnih lastnikov upravičen uveljavljati tudi, če so etažni lastniki nanj prenesli materialnopravno upravičenje, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev(2). Seveda pa tudi v primerih (najbolj pogosti primeri), ko je stroške založil iz lastnih sredstev. Ker toženec ni nasprotoval aktivni legitimaciji tožeče stranke – upravnika – za uveljavljanje sporne terjatve, se tožeči stranki ni bilo treba opredeljevati, na kateri od zgoraj navedenih podlag terjatev (stroške) uveljavlja(3). Tožeča stranka svojo legitimacijo za zahtevek utemeljuje in dokazuje s Pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Pogodba dokazuje, da pravno poslovno razmerje med tožečo stranko (upravnikom) in etažnim lastnikom obstaja. Trditev tožeče stranke, da zahtevek izvira iz tega razmerja zadošča, ker tožena stranka podrobnejših podatkov o vrsti terjatve ne zahteva(4). Sodišče prve stopnje je zato, ker tega ni upoštevalo, napačno uporabilo materialno pravo. Vprašanje legitimacije za vložitev tožbe je materialnopravno vprašanje.

7. Tudi prvostopenjsko stališče, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje stroškov rezervnega sklada je napačno. Z odločbo II Ips 263/2015 se je Vrhovno sodišče RS izreklo, da je upravnik na podlagi zakona (tretji odstavek 44. čl. Stanovanjskega zakona – SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ) aktivno legitimiran za uveljavljanje stroškov rezervnega sklada.

8. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o toženčevem ugovoru iz prve pripravljalne vloge, da v njegovem posameznem delu (poslovnem prostoru) ni grelnih teles, radiatorjev in pip, torej naprav, ki bi omogočile odjem toplote in vode in da prostora že deset let ne uporablja. Ni se opredelilo, ali trditve in dokazi, ki jih je na te ugovore tožeča stranka podala ter predlagala v drugi pripravljalni vlogi, ustrezno utemeljujejo iztoževano terjatev. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja sodbe ni mogoče spreminjati; v izpodbijanem delu jo je treba razveljaviti (355. čl. ZPP).

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da aktivna legitimacija (legitimacija tožeče stranke za uveljavljanje iztoževane terjatve) obstaja in se opredeli do razlogov, s katerimi toženec zavrača plačilo stroškov. Gre za dva razloga: – da v obravnavnem obdobju ni bil lastnik posameznega dela stavbe (poslovnega prostora); – da v njegovem posameznem delu (poslovnem prostoru) ni grelnih teles, radiatorjev in pip, torej naprav, ki bi omogočile odjem toplote in vode ter da prostora že deset let ne uporablja.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): Pritožba neupravičeno graja prvostopenjsko stališče, da so neposredni plačniki dobavljenih storitev etažni lastniki.

Op. št. (2): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, 18. december 2001 Op. št. (3): Če bi bile navedbe tožeče stranke o pomembnih dejstvih nepopolne, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP).

Op. št. (4): Z 59. čl. stanovanjskega zakona (SZ-1) je določeno: Etažni lastniki morajo upravniku na podlagi izstavljenega mesečnega obračuna ali drugega ustreznega izračuna redno in v roku izpolniti vse obveznosti. Etažnega lastnika, ki zamuja s plačilom, mora upravnik pisno opomniti.