Jedro

Ločnice med dvema postopkoma torej ni mogoče narediti za potrebe odločanja po Dublinski uredbi na tak način, kot je to storila tožena stranka. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, je kot že rečeno, sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika, če pa poročila kažejo, da se še vedno dogajajo hude nepravilnosti v postopkih dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem.

Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-4945/2022/12 (1221-11) z dne 20. 2. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev izpodbijanega akta zadrži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 6. 1984 v kraju B, državljan Republike Burundi, začasno nastanjenega v azilnem domu, ki ga zastopajo sodelavci PIC, zavrže. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je navedeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo prosilec predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 14. 10. 2022 vložil prošnjo in v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Dne 14. 10. 2022 je tožena stranka iz Centralne evidence pridobila podatek, da je bil prosilec v evidenco že vnesen in sicer dne 8. 10. 2022 kot tujec v Republiki Hrvaški. Pristojni organ je za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 14. 11. 2022 posredoval prošnjo za sprejem prosilca. Dne 13 1. 2023 je tožena stranka prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13 člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Na razgovoru je bil prosilec v prisotnosti tolmača za kirundi jezik seznanjen s potekom dublinskega postopka. Najprej je povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tam so ga mučili in z njim slabo ravnali. Bil je ogrožen in preganjan. Videl je, da so hrvaški policisti nevarni. Trikrat je poskusil prečkati mejo. V četrtem poskusu mu je mejo z Republiko Hrvaško uspelo prečkati. Ko je prvič vstopil na hrvaško ozemlje, je bilo to ponoči. Skupaj z drugimi ga je ujela hrvaška policija. Policisti so jim ukazali, naj se usedejo. Vzeli so jim telefone. Polegli so jih na tla in jih tepli s čevlji in policijskimi palicami. Ker so ga tepli, se mu še vedno vidi odtis roke na telesu. Nato so jih odpeljali nazaj do reke, ki razmejuje Republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Rekli so jim, da lahko gredo čez reko, saj voda sega samo do kolen in ni nevarnosti. Ko so opazili, da se niso premaknili, so policisti začeli streljati v zrak. Skupina se je razbežala. Cel dan je ostal v gozdu. Nato je nadaljeval pot. Prebivalci Republike Hrvaške so mu pokazali pot do Bosne in Hercegovine. Dali so mu tudi za piti. Bil je zelo izčrpan. Ker je ob prvem poskusu vstopa v Republiko Hrvaško ponoči skoraj umrl, se je odločil, da bo ponovno poskusil podnevi. Poklicali so mednarodno organizacijo IOM. Prosili so jih za pomoč, saj so v skupini bili tudi otroci. V bližini se je nahajala kamera. IOM jim je povedal, da bodo tja poslali policijo. Policija je prišla. S seboj so pripeljali psa. Policisti so jim rekli, naj se umaknejo stran od kamere, da se bodo pogovorili. Ko so se umaknili stran od kamere, so nanje spustili pse. V angleščini so jim rekli, da so kot opice. Stvari so pustili tam in se ponovno razbežali. V skupini je bila oseba, ki je imela zlomljeno nogo. V tretjem poskusu so se odločili, da bodo poskusili preko reke priti v Republiko Hrvaško, a niso bili uspešni. Tri osebe so poskusile prečkati reko, a jih je tok odnesel. Ne ve, kaj se je z njimi zgodilo. Ostali po tem reke niso prečkali. V četrtem poskusu, dne 7. 10. 2022, jim je zvečer uspelo prečkati mejo. Pot so nadaljevali ponoči. Po gozdu so hodili do 11. ure naslednji dan, ko so jih prijeli policisti. V enem od poskusov so ugotovili, da so vzpostavljali stik z IOM, zato so jim vzeli telefone in uničili SIM kartice. Dne 8. 10. 2022 so jih ponovno ujeli policisti. Ko so zagledali policiste, so dvignili roke kvišku. Posedli so jih na tla. V skupini so bili tudi otroci in ženske. Dolgo časa so morali sedeti tam. Otroci so jokali, saj so bili v gozdu lačni. Policisti so jih prišli iskat in jih nekam odpeljali. Prosilec ne ve, ali so jih odpeljali v prostor za pridržanje ali na policijsko postajo. Posedli so jih zunaj, kjer so ostali precej časa. Čez čas so ga poklicali in mu odvzeli prstne odtise. Ni imel možnosti, da bi karkoli vprašal. Niso mu dovolili, da karkoli reče. Nato so ga odpeljali nekam in ga zaprli. Tam je ostal cel dan, to je bilo dne 8. 10. 2022. Bil je v mrzlem prostoru. Ni bilo ničesar, s čimer bi se lahko pokrili. Ker so otroci neprestano jokali zaradi lakote, so jim zvečer prinesli kos kruha. Naslednji dan, so jih ponovno klicali enega po enega. Dali so mu nekaj za podpisati. Ko je to podpisal, je šel nazaj v zaprt prostor. Vsak je dobil nek papir. Niso vedeli, kaj na njem piše. Rekli so jim, da imajo sedem dni časa, da zapustijo Hrvaško. Odpeljali so jih približno 2 kilometra z avtom, nato so jim odredili, naj zapustijo avto. Vzeli so jim denar. Ostalo mu je približno 50 EUR. Odšel je na pot in spraševal ljudi, kako priti naprej. Ljudje so mu pokazali, kam naj gre. Dne 9. 10. 2022 je s skupino prispel do slovenske meje. Slovenska policija jih je lepo sprejela in z njihove strani ni bilo nobenega maltretiranja. Vse to je povedal tudi v azilnem domu. Tam so mu svetovali, naj vse to nekam napiše, da bi se rešil te travme. Vsak ponedeljek se sestane z nevladno organizacijo, ki pomaga s psihološko pomočjo. Prosilec je nadalje pojasnil, da v Republiki Hrvaški na policijski postaji v postopku ni imel tolmača. S policisti se niso sporazumevali. Delali so, kar so jim policisti nakazali, naj delajo. Med njimi in policijo ni bilo nobene komunikacije. V petek dne 8. 10. 2022 so jih prijeli, v soboto dne 9. 10. 2023 pa so že morali oditi. To, da morajo Republiko Hrvaško zapustiti v sedmih dneh, so jim povedali v angleščini. Tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, te možnosti mu niso dali. Prosilec je odgovoril nikalno, vendar je pojasnil, da si niti malo ne predstavlja, da bi šel nazaj v Republiko Hrvaško, glede na to, kar je videl in tam doživel. Videl je med drugim tudi, kako so nekateri ljudje zaradi hrvaške policije postali invalidni. V času bivanja tam z uradnimi osebami ni imel težav, ni imel niti priložnosti, da bi s kom drugim navezal stik. Povedal je, da glede na policijski postopek, ne verjame, da bi njegovo prošnjo vodili, tako kot je treba. V njegovem srcu je grdo ravnanje v Republiki Hrvaški pustilo slab vtis. Veliko ljudi je zaradi policije sedaj pohabljenih. Njegov kolega jih je hotel nekaj vprašati, a so ga udarili po roki. Roko so mu zlomili. Nadalje je prosilec pojasnil, da ga je ob vrnitvi v Republiko Hrvaško najbolj strah, da ne bo dobil zatočišča, ki ga išče. Glede na pretekle primere, ne verjame, da tam lahko dobi zatočišče. Pozna nekoga, ki je zaradi hrvaške policije postal invalid. 4. Pristojni organ je s strani prosilčevega pooblaščenca dne 23. 1. 2023 prejel dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«. Gre z približno 20 virov oziroma poročil, ki so navedeni na straneh 3 in 4 izpodbijanega akta. Pristojni organ je preučil vso zadevno dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopek predložil prosilec. Pristojni organ ugotavlja, da so navedbe prosilca, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj so z njim v policijskem postopku slabo ravnali, zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne za policijski postopek, ki ga je prosilec opisal. 5. Pristojni organ iz tega utemeljeno sklepa, da prosilec v času, ko se je nahajal na območju Republike Hrvaške, ni imel stika z nobeno uradno osebo Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojno za obravnavanje prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Bil je izključno v stiku s policijo, ki naj bi se do njega neprimerno vedla, vendar pa ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi lahko potrdil izjave o zatrjevanem ravnanju policistov. Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da iz nobene prosilčeve izjave ne izhaja, da bi kdorkoli v azilnem postopku z njim grdo ravnal, saj do tega postopka sploh ni prišlo. Prosilec torej ni ustrezno pojasnil, ali meni, da na Hrvaškem dejansko obstajajo pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške namreč sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje azilnega postopka, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Prosilec je navedel, da ga ob predaji v Republiko Hrvaško skrbi, če bo prejel zatočišče. Prosilec bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško vsekakor imel možnost tam podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ne gre spregledati tudi dejstva, da prosilec v Republiki Hrvaški niti ni zaprosil za mednarodno zaščito.

6. Pristojni organ je proučil informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovil, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu, in sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj.

7. Predpisan je preventivni zdravstveni pregled; zdravnik ima v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno. Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško.

8. Pristojni organ je proučil »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec prosilca, in pojasnjuje, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila. Prosilec ni omenil, ali je v primerih, ko so ga vračali v BiH, izrazil namen, da želi na Hrvaškem vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

9. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

10. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe, predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

11. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Prosilec v postopku m navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

12. Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito egipčanskemu državljanu zavrnjena na podlagi ugotovitve, da je zanj pristojna država članica Republika Hrvaška, izhaja, da je pravica do vložitve prošnje za mednarodno zaščito pogoj za učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite. Iz tega razloga je potrebno zagotoviti učinkovit in hiter dostop do tega postopka. Temu je sledila ugotovitev, da tako imenovani „push-backi“ onemogočajo navedeno zakonodajo in pravice ter na Hrvaškem predstavljajo temeljno sistemsko napako v postopku azila v smislu člena 3 (2) Dublinske uredbe Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. Pristojni organ v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Dublinski uredbi, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Na tem mestu je potrebno omeniti tudi to, da »resni namigi«, da se »push-backi« dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje.

13. Glede na prej navedeni letošnji poročili AIDA in EUAA je torej jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka.

14. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Iz tega razloga pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je pristojni organ od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejel splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) oziroma v členu 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku.

16. Pristojni organ je prosilca preko pooblaščenca seznanil z omenjenimi pridobljenimi informacijami, pooblaščenec pa je pristojnemu organu dne 31. 1. 2023 poslal še nekaj dodatnih informacij. Pooblaščenec prosilca je za informacije o obravnavi dublinskih povratnikov na Hrvaškem zaprosil Hrvaški pravni center. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Osebe, ki so v dublinskem postopku vrnjene na Hrvaško, so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Hrvaški pravni center novih informacij o situaciji na terenu nima Kolikor jim je znano iz prejšnjih let, so bile osebe, ki so bile vrnjene v dublinskem postopku nameščene v sprejemne centre. Hrvaški pravni center v sprejemnih centrih ni prisoten skoraj tri leta, zato ne morejo potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra torej ne izhaja, da bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pristojni organ ponovno izpostavlja, da iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Seveda pa tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, vsekakor potrjuje pravilnost odločitve. Pooblaščenec prosilca je poleg odgovora Hrvaškega pravnega centra pristojnemu organu posredoval še sodbi dveh nemških sodišč. Iz sodbe Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru izhaja, da je sodišče zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku začasno prekinilo izvedbo transferja po dublinskem postopku. Sodišče je tudi navedlo, da naj bi se nasilni „push-backi“ že dolgo dogajali na meji s Srbijo in/ali Bosno-Hercegovino in to v takem obsegu, da povzročajo skrbi glede kršitev človekovih pravic Sodišče je zaključilo, da obstajajo resni pravni razlogi, da bi dovolilo pritožbo, saj vlagateljevi interesi v tem primeru pretehtajo javni interes in zahtevajo takojšnjo prekinitev izvrševanja dublinskega transferja na Hrvaško. Pristojni organ izpostavlja, da gre pri navedenem viru zgolj za dovolitev pritožbe v dublinskem postopku s suspenzivnim učinkom. Navedeno sodišče je dovolilo pritožbo zaradi znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. O navedeni pritožbi torej še ni bilo odločeno, zato na tem mestu pristojni organ izpostavlja, da ta vir ne potrjuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Prosilčev pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna.

17. Pooblaščenec je pristojnemu organu predložil tudi sodbo Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022, v katerem je sodišče dejansko razveljavilo sklep o predaji na Republiko Hrvaško, saj je zaključilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški v azilnem postopku, med drugim tudi zaradi dejstva, da se prosilci, ki zapustijo državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, v nasprotju s členom 18 (2) uredbe Dublin III. Prosilci, ki so umaknili prošnjo za azil pred odločitvijo na prvi stopnji, morajo biti upravičeni do odločitve o njihovi prošnji ali pa jim mora biti dovoljeno predložiti novo vlogo. Glede na poročilo AIDA o Hrvaški za 2021, str. 47, bi kršitev člena 18 (2) uredbe Dublin III, obravnava vloge po transferju, kot ponovne prošnje, pomenilo, da prosilec ne bi imel pravice biti zaslišan in ne bi imel drugih postopkovnih varovalk. Poleg tega je sodišče tudi zaključilo, da znaki sistemskih pomanjkljivosti v postopku azila izhajajo tudi iz obtožb o kršitvah človekovih pravic zaradi „push-backov“ in sicer domnevnih nasilnih „push-backov“ na meji s Srbijo ali Bosno Hercegovino, vključno z verižnim vračanjem iz drugih dublinskih držav. Obstaja tveganje, da bi bile osebe, vrnjene po dublinskem postopku v Republiko Hrvaško, zavrnjene in vrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje. Sodišče je ugotovilo, da so hrvaški organi sporočili, da je bil dne 12. 5. 2022 postopek azila vlagatelja ukinjen in da je odločitev dokončna. Zato obstaja tveganje, da bo njegova vloga, podana po transferju, obravnavana kot ponovna prošnja. Zaradi tega vsebinski razlogi njegove prošnje za azil ne bi bili obravnavani. Sodišče je tudi ugotovilo, da so tudi druge države članice ustavile dublinske transferje na Hrvaško zaradi tveganja kršitve člena 3 EKČP in so se sklicevale tudi na poročila CPT, kjer je bilo navedeno, da so sodišča iz Italije, Slovenije in Švice odločala o ustavitvi transferjev na Hrvaško iz podobnih razlogov. Sodišče je ugotovilo, da ostaja nejasno, ali se bodo dublinski povratniki soočili s temi resnimi kršitvami človekovih pravic in je razveljavilo izpodbijano odločitev.

18. Pristojni organ izpostavlja, da je navedena sodba v predmetni zadevi popolnoma nerelevantna. Nanaša se na osebo, ki je bila v Republiko Hrvaško predana na povsem drugi pravni podlagi. Šlo je za osebo, ki je na Hrvaškem že zaprosila za mednarodno zaščito in bi bila njena prošnja na Hrvaškem obravnavana kot ponovna, vlagatelj pa v roku 15 dni po vlogi ne bi imel zaščite pred kršitvami načela nevračanja. V zadevi prosilca gre za povsem druge okoliščine. Pristojni organ izpostavlja, da prosilec prošnje v Republiki Hrvaški še ni podal. 19. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1223/2022 s 16. 9. 2022., št. 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. I U 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

20. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

21. V tožbi tožnik pravi, da so v obravnavanem primeru podane ovire za predajo tožnika Republiki Hrvaški, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, ter da na Hrvaškem ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem.

22. Ustavno sodišče pa je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

23. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.

24. Iz tožnikovih navedb, ki jih je podal tekom postopka na prvi stopnji, izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškem in poniževalnemu ravnanju. Tožnik je na osebnem razgovoru dne 19.1.2023 povedal, da je na Hrvaško poskušal vstopiti že trikrat. V dokaz zgornjim trditvam tožnik v spis vlaga „Rješenje o povratku“ z dne 8.10.2022. Tožnik je nadalje povedal, da ima zaradi ravnanja, kateremu je bil izpostavljen na Hrvaškem, psihološko travmo, pojavljajo se mu nočne more. Tožnik v času, ko je bil v Republiki Hrvaški, ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, saj so mu to uradne osebe onemogočile.

25. O tem, da je podana utemeljena domneva o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, se je mogoče prepričati tudi na podlagi poročil, ki jih je tožnik toženi stranki posredoval skupaj z dopisom z dne 15.1.2023 (Informacije o stanju na Hrvaškem) in z dopisom z dne 31.1.2023 (Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško).

26. Pod točko III. tožbe na straneh od 5 do 14 tožnik podaja izvlečke iz 6 poročil, ki jih pod-naslavlja z „Onemogočanje dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov“; 10 sodnih odločb iz Nemčije, Nizozemske, Švice, Italije, Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih pod-naslavlja z „Nedopustnost vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško“; nato sledijo izvlečki 6 poročil o nasilju hrvaških policistov nad begunci; 2 poročili pa se nanašata na informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo.

27. Poročilo „Azil i integracijske politike“ (Svjetski dan migranata: Još jedna godina bez poštivanja temeljnih prava migranata u Hrvatskoj, 18.12.2022) med drugim navaja, da je poročilo Odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope dokazalo, da Hrvaška sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja, s katerimi niso prizanesli niti otrokom, in katere publikacijo je hrvaška vlada blokirala eno leto. Izvleček iz tega poročila še navaja, da Hrvaška že dvakrat ni predložila akcijskega načrta, ki bi pokazal, da Hrvaška razume resnost in sistematičnost tega problema, kaj šele, da sprejema odgovornost in ima politično voljo za izvajanje učinkovite preiskave, sankcioniranje odgovornih in storilcev ter zaustavitev sistematičnih nezakonitih in nasilnih praks na hrvaških mejah. Ne glede na vse zgoraj navedeno so Hrvaški podelili vse zelene luči za vstop v Schengen, kar dokazuje, da so osnovne vrednote in pravice EU le mrtva črka na papirju.

28. Poročilo („Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable“, 22. 7. 2022) navaja, da je neodvisna raziskava pokazala, da se vsak teden več sto prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU, ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil. Iz tega poročila izhaja, da gre za eno prvih akademskih študij Univerz v Nottinghamu, Astonu in Liverpoolu, ki je pokazala, da so nezakonita vračanja v 53% vključevala otroke, v 10% deležu teh dogodkov je šlo za uporabo strelnega orožja, v 5,7% so bili uporabljeni psi, v štirih od petih primerov, to je v 80% teh primerov je šlo za mučenje ali kruto, nečloveško ravnanje, prihajalo je do pretepanj z uporabo palic. Poročilo temelji na 1500 virih s pričevanji prič in ta praksa hrvaških policistov je po ugotovitvah raziskovalcev zajela 25.000 prebežnikov.

29. Poročilo „Amnesty International Report - CROATIA“ (2021, 2022) navaja, da je Hrvaška še naprej zavrača dostop do azila tisočim potencialnim prosilcem za azil. Humanitarne organizacije so dokumentirale okoli 10.000 primerov nezakonitega vračanja in kolektivnih izgonov ter številne primere nasilja in zlorab. Tisti, ki uspejo prepričati policijo, da so prosilci za azil in jih v resnici odpeljejo v begunske centre, izjemno dolgo čakajo na odgovor. Zato številni prosilci izgubijo upanje in se ilegalno napotijo proti drugim državam. Komisar Sveta Evrope za človekove pravice je navedel, da obtožbe kažejo na ustaljeno prakso kolektivnih izgonov in slabega ravnanja z migranti ter na pomanjkanje hitrih preiskav. Posebni poročevalec ZN za človekove pravice migrantov je julija potrdil navedbe poročila o obsežnem vračanju s hrvaškega ozemlja, skupaj s poročili o krajah, uničevanju lastnine, fizičnih zlorabah.

30. Iz izvlečka sodbe upravnega sodišča v Nemčiji (VG Braunschweig, sodba z dne 24. maja 2022 - 2 A 26/22 Asylmagazin 10-11/2022, str. 369 f.) - asyl.net: M30975) izhaja, da zaradi sodelovanja Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo žrtev prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Uradni dopisi o splošnih pogojih za sprejem prosilcev za azil v ciljni državi morebitne deportacije ne predstavljajo individualnega jamstva za prizadete. Verižne deportacije v BiH iz Avstrije, Italije ali Slovenije so dovolj dokumentirane. Posledično ni nobenega zagotovila, da prosilci za azil, vrnjeni iz Nemčije na Hrvaško po dublinskem postopku, ne bi mogli postati tudi žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH ali Srbijo in bi bila zaradi tega onemogočena njihova pravica do vložitve prošnje za azil. Prisilne vrnitve brez ustrezne obravnave prošnje za azil ne predstavljajo osamljenih primerov ali ekscesov s strani določenih policistov, temveč ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. V nasprotju s prejšnjo domnevo številnih upravnih sodišč (na primer VG Hanover, odločba z dne 31. januarja 2022), ni mogoče domnevati, da opisane množične kršitve človekovih pravic ne prizadenejo povratnikov po Dublinski uredbi. Nešteti dokumentirani nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice do zaprosila za azil se niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu meje iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države EU, kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Čeprav ni posebnih virov informacij o tem, kje se nahajajo dublinski povratniki iz Nemčije, lahko domnevamo, da jih nevladne organizacije, ki delujejo na obmejnem območju, ne evidentirajo posebej, zlasti glede na majhno število. Čeprav razpoložljivi dokazi zagotavljajo dovolj dokazov, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov, ni zanesljivih dokazov, da so povratniki po Dublinu iz Nemčije deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za azil. Skladno s tem vrnitev na Hrvaško po "redni poti" tožnikom ne nudi nikakršne varnosti, da ne bodo predmet "pushbackov" in vrnjeni v BiH, ne da bi bili predhodno zaslišani ali imeli na razpolago učinkovitega pravnega varstva. Pismo hrvaških oblasti z dne 11. 4. 2022 ne izpolnjuje meril izjave o posameznem jamstvu v korist tožnikov, saj vsebuje samo splošne izjave in zlasti ne navaja dejstva, da so tožniki povratniki po Dublinu, niti da tožnica navaja, da je že bila žrtev policijskega nasilja na Hrvaškem in da je pritožnik izjemno ranljiv in potrebuje posebej varovano namestitev in zdravstveno oskrbo. Namesto tega hrvaške oblasti v celoti zanikajo izvajanje "pushbackov" in se sklicujejo na načelo nevračanja.

31. S sodno določbo nizozemskega Državnega sveta (Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice, 13 April 2022) je bila razveljavljena premestitev po Dublinski uredbi na Hrvaško zaradi nezadostne preiskave domnevnega tveganja nezakonitega vračanja. Državni svet je navedel, da je meddržavno načelo medsebojnega zaupanja mogoče potrditi z nadaljnjo preiskavo. Zadeva se je nanašala na pritožbo, ki jo je zoper premestitev po Dublinski uredbi na Hrvaško vložil alžirski prosilec, ki je trdil, da obstaja tveganje kršitve člena 4 Listine EU zaradi sistematičnega nezakonitega vračanja in težav pri dostopu do azilnega postopka in sprejema na Hrvaškem. Državni svet je nadalje pojasnil, da je nezakonito vračanje na Hrvaškem temeljna sistemska napaka v azilnem postopku, ki dosega visok prag resnosti slabega ravnanja, ki je v nasprotju s členom 3 EKCP. Državni svet je izpodbijano odločbo razglasil za nično in odločil, da bi moral državni sekretar opraviti nadaljnje preiskave premestitve na Hrvaško glede na naravo, obseg in trajanje temeljne sistemske napake, ki je dosegla visok prag resnosti.

32. V tožbi se tožnik sklicuje tudi na sodbo okrožnega sodišča v Haagu (District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered in light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 Apr 2022). Dne 13. aprila 2022 je to sodišče odločilo v zadevi o egipčanskega državljana, katerega prošnja za azil je bila na Nizozemskem zavrnjena. Državni sekretar je zavrnil zahtevek prosilca na podlagi tega, da je Hrvaška odgovorna država za njegov primer. Zavrnitev je bila izpodbijana in nato tudi razveljavljena. Zoper razveljavitev se je državni sekretar pritožil na okrožno sodišče. Sodišče je odločilo, da je treba najprej ugotoviti ali se državni sekretar res lahko še vedno zanaša na načelo meddržavne zaščite legitimnih pričakovanj. Potrebno je proučiti ali očitani „pushback-i“ pomenijo temeljno sistemsko pomanjkljivost v postopku azila v državi članici v skladu s členom 3 (2) in ali je ta pomanjkljivost pomembna v konkretnem primeru. „Pushback-i“ na Hrvaškem predstavljajo temeljno sistemsko napako v postopku azila v smislu člena 3 (2) Dublinske uredbe. Sodišče je potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se „pushback-i“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje.

33. Upravno sodišče iz Nemčije (VG Braunschweig 2. Kammer 25.02.2022) je menilo, da zaradi sodelovanja Hrvaške v verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo tudi osebe, vrnjene iz Nemčije v skladu z Dublinsko uredbo, postale žrtve nezakonitega vračanja in da brez posameznih (individualnih) zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila. Nadaljevalo je, da obstajajo številna poročila o nasilnih napadih in odrekanju pravice do azila prosilcem za azil, ki so preživeli več dni v notranjosti države, in so bili izgnani iz drugih držav EU, ter da ni zanesljivih dokazov, da so bili posamezniki, vrnjeni po dublinskem postopku iz Nemčije, prednostno obravnavani pred drugimi prosilci za azil. 34. Švicarsko zvezno upravno sodišče (Federal Administrative Court fBundesverwaltungsgericht - Tribunal administratif federal - FAC], A, B v State Secretariat for Migration, F-5675/2021, 6 January 2022) je obravnavalo pritožbo in odločilo, da Hrvaška ni odgovorna država za obravnavo prošnje prosilcev zaradi verodostojnih obtožb, ki so jih predložili pritožniki in ki se nanašajo na mučenje, pridržanja na meji in pushback-ih. Poleg tega so pritožniki z medicinsko dokumentacijo dokazali, da trpijo zaradi resnih zdravstvenih težav, post-travmatske stresne motnje in da morajo biti zdravljeni zaradi psiholoških težav. Sodišče je zadevo vrnilo v ponovno obravnavo in organu za presojo naložilo, naj ustrezno razišče dejstva, vključno z datumom nedovoljenega vstopa na Hrvaško.

35. Tožnik izpostavlja tudi odločitev rimskega sodišč (Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. 1. 2021), ki je sprejelo priziv pakistanskega državljana, ki so mu v Trstu onemogočili, da bi predstavil prošnjo za azil ter ga odvedli v Slovenijo, od koder so ga odpeljali na Hrvaško in nato v BiH. Stališče rimskega sodišča je bilo, da gre za ravnanja, ki kršijo določila ustave in mednarodnega prava, s katerim se migrante, tudi take, ki bi imeli pravico do azila, zavestno podvržejo nečloveškemu in nedostojanstvenemu ravnanju in mučenju s strani hrvaške policije.

36. Tožnik omenja tudi sodbi ESČP v zadevah S.B. and Others v. Croatia (Application No. 18810/19, 29. 5. 2020) in M.H. and Others v. Croatia App. no. 43115/18, 27. 3. 2020) ter sodbo upravnega sodišča iz Hannovra (the Regional Administrative Court of Hanover decided the immediate suspension of a Dublin transfer to Croatia due to systemic deficiencies in the asylum and reception system, 07/09/2022). Regionalno upravno sodišče v Hannoverju je zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo izvedbo transferja po Dublinskem postopku. Sodišče je zaključilo, da obstajajo resni pravni razlogi, da bi dovolilo pritožbo, saj vlagateljevi interesi v tem primeru pretehtajo javni interes in zahtevajo takojšnjo prekinitev izvrševanja Dublinskega transferja na Hrvaško.

37. Upravno sodišče iz Stutgarta (the Regional Administrative Court of Stuttgart annulled a Dublin transfer to Croatia) je dovolilo pritožbo v primeru Dublinskega transferja na Hrvaško, saj je osebni interes vlagatelja pretehtal javni interes do izvedbe transferja po Dublinskem postopku in zaključilo, da je treba transfer razveljaviti zaradi nezakonitosti. Sodišče je zaključilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem v azilnem postopku, med drugim tudi zaradi dejstva, da prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, se obravnavajo kot osebe, ki podajo ponovno prošnjo v nasprotju s členom 18(2) Dublinske uredbe. Sodišče je ugotovilo, da ostaja nejasno, ali se bodo dublinski povratniki soočili s temi resnimi kršitvami človekovih pravic in razveljavilo izpodbijano odločitev.

38. V zvezi z nasilnimi ravnanji hrvaških policistov tožnika navaja poročila iz leta 2021, med njimi poročilo Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT).

39. Glede oseb, ki potrebujejo psihološko obravnavo se tožnik sklicuje na poročilo Švicarskega sveta za begunce (Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published, December 2021).V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane. Za osebe, ki ne govorijo jezika, so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne. Vrzeli v zdravstvenem zavarovanju ter pomanjkanje prevajanja in zdravljenja duševno bolnih oseb puščajo težave z duševnim zdravjem mnogih oseb nerešene in nezdravljene. Na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov, pa tudi prevajalk. Na podlagi teh ugotovitev Švicarski svet za begunce odsvetuje premestitev oseb, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko ali psihiatrično zdravljenje, na Hrvaško. Če je verjetno, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil ne bo izboljšalo kratkoročno ali da bi prekinitev postopka za daljše obdobje tvegala poslabšanje stanja zadevne osebe, bi se morala država članica prosilka odločiti za lastno obravnavo prošnje te osebe z uporabo diskrecijske klavzule1 iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 ali se vzdrži prenosa osebe s statusom zaščite na podlagi dvostranskega sporazuma o ponovnem sprejemu. Če bo premestitev kljub temu izvedena, Švicarski svet za begunce svetuje državnim organom, naj s posamičnimi potrditvami in jamstvi poskrbijo, da se hrvaški organi zavedajo posebne potrebe osebe in sprejmejo potrebne previdnostne ukrepe.

40. V poročilu AIDA, objavljenem februarja 2019, je Médecins du Monde poudaril, da podpora za duševno zdravje primanjkuje zlasti prosilcem, ki so bili vrnjeni na Hrvaško v skladu z dublinsko uredbo in ki se menda soočajo z nižjo kakovostjo življenja kot drugi prosilci za azil (AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6.5.2022).

41. Tožnik dodatno prilaga še članek »Swiss protesters urge end to deportations od asylum­seekers to Croatia« z dne 4.2.2023, v katerem je zapisano, da so prosilci za azil na Hrvaškem deležni neustrezne obravnave. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika.

42. Upoštevajoč vse navedeno je sam s seboj v nasprotju dokazni zaključek tožene stranke, da so navedbe prosilca, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj so z njim v policijskem postopku slabo ravnali, zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni postopek in ne za policijski postopek, ki ga je prosilec opisal. Tožnikove navedbe niso bile pavšalne, ampak so bile povsem konkretne ter tudi dokazno podkrepljene s številnimi informacijami o stanju na Hrvaškem. Glede na številna poročila, ki potrjujejo verodostojnost tožnikovih navedb, je nepravilen, nerazumljiv in neobrazložen dokazni zaključek, da tožnik »ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi lahko potrdil izjave o zatrjevanem ravnanju policistov«. Tožena stranka tožniku nalaga nesorazmerno dokazno breme ter mu s tem onemogoča učinkovito varstvo pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP. Ko pa so razlogi za to domnevo izkazani, je na toženi stranki dokazno breme, da z dokaznim standardom gotovosti izkazano domnevo ovrže. 43. Iz obrazložitve tožene stranke je mogoče razbrati, da (vsaj posredno) priznava obstoj sistemskim nepravilnosti v zvezi s t.i. push-backi«, vendar pa le-tem ne pripiše zadostne teže, saj poskuša narediti strogo ločnico med policijskim postopkom in postopkom za mednarodno zaščito, kar pa je povsem neprimerno. Zgoraj citirana poročila namreč izkazujejo, da opisana ravnanja policistov ne predstavljajo osamljenih primerov ali ekscesov s strani določenih policistov, temveč ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Ker hrvaške oblasti niso pripravljene niti priznati preteklih kršitev glede mednarodne zaščite, ni pričakovati, da bodo učinkovito preprečile prihodnje kršitve (VG Braunschweig, sodba z dne 24. maja 2022 - 2 A 26/22). Če hrvaške oblasti ravnajo s prosilci za mednarodno zaščito tako kot je zgoraj opisano, ni nobene garancije (to potrjujejo tudi zgoraj citirane informacije), da se z njimi ne bo ravnalo na podoben način tudi v primeru vrnitve po t.i. dublinskem postopku.

44. Povsem neprimerna je argumentacija tožene stranke, da ker je bil tožnik v stiku zgolj s policijo, ne pa tudi z drugimi uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ni mogoče sklepati, da bi se s tožnikom neprimerno ravnalo tudi v samem azilnem postopku, do katerega v konkretnem primeru ni prišlo. Tudi policisti so uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve in so kot takšne bile dolžne tožniku omogočiti podajo prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa tega niso storile.

45. Glede na sistemske pomanjkljivosti, ki izkazano še vedno obstajajo v Republiki Hrvaški, upoštevaje dejstvo, da jih v vsem tem času Republika Hrvaška še vedno ni odpravila, tudi splošnega zagotovila, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU, ni mogoče sprejeti kot merodajnega.

46. Tožena stranka tudi odgovor Hrvaškega pravnega centra interpretira povsem neprimerno. Bistvo tega dokaza je v tem, da Hrvaški pravni center z informacijami iz terena ne more potrditi ustrezne obravnave vrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, saj v sprejemnih centrih ni prisoten. To dejstvo, da ustreznosti obravnave vrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, Hrvaški pravni center ne more potrditi, gre v škodo toženi stranki, saj je, kot že izpostavljeno, na njej dokazno breme, da ovrže izkazano utemeljeno domnevo, da tožniku tudi v primeru vrnitve na Republiko Hrvaško ne bo onemogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in bi bil izpostavljen nevarnosti, da prošnje za mednarodno zaščito ne bi mogel učinkovito podati ter bi bil lahko brez poštenega postopka odstranjen iz države.

47. Predložena dokazila izkazujejo, da prosilci, vrnjeni v t.i. dublinskem postopku, nimajo ustrezne zdravstvene obravnave.

48. Tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t.i. „arguable claim“), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. 49. Tožnik zato predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Če bi bil predan Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva. Predlaga odpravo sklepa in da se izvršitev sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

50. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da so izjave tožeče, povezane z ravnanjem hrvaških policistov, ko je bila prijeta s strani hrvaške policije v zvezi z nezakonitim vstopom v Republiko Hrvaško, brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z ilegalnim vstopom tožeče stranke v Republiko Hrvaško, ko je imela status tujca, zato ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Tožeča stranka tekom postopka z izjavami in predloženim dokazi ni uspela dokazati sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške. Tožena stranka se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

51. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji dokaza „Rješenje o povratku“ z dne 8. 10. 2022, ni predložila. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 tožena stranka meni, da gre v tem smislu pri navedenem dokazu za tožbeno novoto in naslovnemu sodišču predlaga, da jo upošteva kot nedopustno. Tožeča stranka na tem mestu izpostavlja še, da navedeni dokaz v nobenem smislu ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti.

52. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka na Hrvaškem ni imela možnosti zaprositi za mednarodno zaščito oziroma do so ji to uradne osebe onemogočile. Tožena stranka ne more slediti tožbenim navedbam tožeče stranke. Iz njenih navedb ne izhaja, da bi dejansko pred uradnimi osebami hrvaškega pristojnega organa izrazila namero za podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožeča stranka namreč ves čas opisuje, kako jih je policija obravnavala ob ilegalnem prehodu državne meje. Iz njenih navedb nikakor ne izhaja, da bi namero za podajo prošnje v Republiki Hrvaški dejansko izrazila in bi ji bila podaja prošnje s strani uradnih oseb onemogočena. Poleg tega ostaja neizpodbitno tudi dejstvo, da bo tožeča stranka v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejeta s strani uslužbencev notranjega ministrstva Republike Hrvaške in bo zagotovo lahko, če bo to seveda želela, tam podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

53. Poročila, ki jih tožeča stranka navaja v tretji točki tožbe, se nanašajo izključno na postopke s tujci. V nobenem smislu se navedena poročila ne nanašajo na osebe, ki so v dublinskem postopku vrnjene v Republiko Hrvaško, zato tožena stranka meni, da so tovrstna poročila v predmetni zadevi povsem nerelevantna.

54. Tožeči stranki bo zagotovo omogočena podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka namreč po skrbni presoji javno dostopnih virov in s strani tožeče stranke predloženih informacij ugotavlja, da nikakor ni mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožeči strani v primeru predaje odgovorni državi članici onemogočena podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj praksa takega primera ne pozna; to velja tudi za v sodnem postopku predloženi članek, ki poroča o protestu, ki je potekal v švicarskem Bernu. Tožena stranka najprej izpostavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji navedenega članka ni predložila. V tem smislu gre pri navedenem dokazu za nedopustno tožbeno novoto. Navedeni članek v vsakem primeru ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti. Članek zgolj novica o protestu. Ne gre torej za poročilo katere od neodvisnih organizacij ali ustanov, kar dokazu bistveno zmanjšuje dokazno vrednost v smislu presojanja utemeljenosti tožbe zoper izpodbijani sklep. Tožena stranka se je pri pripravi izpodbijanega sklepa oprla na relevantne vire, na Podatkovne zbirke informacij o azilu (AIDA) z dne 22. 4. 2022 ter na poročilo Agencije Evropske unije za azil za leto 2022 iz 28. 6. 2022. 55. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je pristojni organ od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejel splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Poleg tega tožeča stranka nikakor ne more slediti tožbenim navedbam tožeče stranke, da prosilci, ki so vrnjeni v dublinskem postopku nimajo ustrezne zdravstvene obravnave, saj ta navedba ni podkrepljena z relevantnimi dokazi.

56. Tožena stranka izpostavlja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, česar pa tožeča stranka v postopek ni predložila. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz nove sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1566/2022/25 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

57. Tožeča stranka po mnenju tožene stranke v postopku ni uspela dokazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Iz tega razloga torej vrnitev v Republiko Hrvaško nikakor ne more biti sporna.

58. V pripravljalni vlogi, ki jo je tožeča stranka sodišču predložila na glavni obravnavi in je na poziv sodišča iz nje ustno naredila glavne poudarke oziroma na glavni obravnavi, tožeča stranka ni navedla novih dejstev ali argumentov razen v tem smislu, da je opozorila, da prihajajo relevantna poročila in informacije o stanju v državah s časovnim zamikom.

59. Tožena stranka je prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke tik pred začetkom glavne obravnave, na glavni obravnavi pa je naredila poudarke iz odgovora na tožbo in izpodbijane odločbe in je s tem dogovorila na pripravljalno vlogo tožnika. Sklicevala se je tudi na sodbo Upravnega sodišča v primerljivi zadevi I U 286/2023 z dne 6. 3. 2023, za katero pa je pojasnila, da še ni javno dostopna.

60. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni spis, dokaza z v upravnem sporu priloženim člankom o protestih v Švici glede vračanja na hrvaško (listovna št. A3) ni izvajalo, ker to glede na preostali dokazni material ni bilo potrebno in protesti v Švici izkazujejo zgolj nezadovoljstvo z vračanjem na Hrvaško. Vpogledalo pa je v odločbo hrvaškega organa (listovna št. A4), izdano tožniku, da mora v 7 dneh zapustiti ozemlje EU. Sodišče je izvajalo dokaz s primerjanjem slovenske različice izvlečka prevoda poročil AIDA in EUAA, ki ju je uporabila tožena stranka, z angleško različico omenjenih dveh poročil. Sodišče je tudi zaslišalo tožnika.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

61. Tožba je utemeljena.

62. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. Tako v izpodbijanem aktu kot tudi v odgovoru na tožbo tožena stranka izhaja iz napačne materialno-pravne predpostavke oziroma razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v sodbi v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022. 63. Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji iz februarja 20171 izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,2 da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

64. Poleg že omenjene sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26).

65. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2022 z dne 11. 1 .2023, iz katere bi res lahko izhajal sklep, da Vrhovno sodišče šteje, da je lahko edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.3 Vendar je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s tem mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo z omenjeno sodbo Ustavnega sodišča RS, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in z omenjenimi sodbami Upravnega sodišča, na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

66. Veliki senat Sodišča je v zadevi Jawo leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, s tem, ko je izpeljal naslednje: „ Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ 4

67. Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.5 Zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe.

68. Posledično to pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala oziroma da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.6

69. Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale določene sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.7

70. Za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti pred pristojnim organom ali sodiščem države članice EU tudi ni potrebno, da bi nek organ EU ali, kot pravi tožena stranka,8 organ Sveta Evrope, predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. To je naslednja napaka tožene stranke pri uporabi materialnega prava iz drugega pod-odstavka člen 3(2) Dublinske uredbe. Ta (pred)pogoj je predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske uredbe, kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in ki bi vzpostavilo zvezi z določilom 7. člena Pogodbe EU. Tudi to bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku.

71. Tožena stranka ne zanika, da poročila, ki jih je predložil tožnik že v upravnem postopku, kažejo na resne pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju dostopa tujcev do azilnega postopka. Ni pa upoštevala, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, člen 6 in 8 Procesne direktive 2013/32/EU, uvodna izjava št. 9, drugi odstavek 3. člena Direktive o vračanju 2008/115), in da imajo te „pomanjkljivosti“ po poročilih, ki so bila predložena s strani tožnika v upravnem postopku, celo elemente nečloveškega ravnanja s tujci, ki so potencialni prosilci za azil.9 Tožena stranka je napravila strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom,10 kot da se t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki „nezakonito“ vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil,11 in kot da v teh postopkih na Hrvaškem ni oziroma ne more biti nepravilnosti glede evidentiranja in učinkovitega dostopa tujcev do azilnega postopka. Informacije iz dveh poročil (AIDA in EUAA), ki jih je uporabila tožena stranka v izpodbijanem aktu, in iz informacij, ki jih je predložil tožnik v upravnem sporu, odsotnosti tovrstnih nepravilnosti ne potrjujejo. Tožnik pa je na glavni obravnavi v izčrpnem odgovarjanju na odprta vprašanja sodišča sam povedal, da so v skupini, ko so jih prijeli policisti pri četrtem poskusu prečkanja Hrvaške, izrazili tudi namero za azil, a jih policisti niso upoštevali.

72. Omenjene ločnice med dvema postopkoma torej ni mogoče narediti za potrebe odločanja po Dublinski uredbi na tak način, kot je to storila tožena stranka. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, je kot že rečeno, sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika, če pa poročila kažejo, da se še vedno dogajajo hude nepravilnosti v postopkih dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem. Kajti, če poročila o stanju t.i. policijskih postopkov tudi v letih 2021 in 2022 še vedno ne kažejo bistveno spremenjenih razmer na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka, ki bi bile v skladu s pravili in standardi EU,12 potem bi to lahko vodilo toženo stranko oziroma to vodi sodišče do sklepa, da morda ni pravno sprejemljivo avtomatično zanesti se na načelo medsebojnega zaupanja glede dostopa do azilnega postopka na podlagi Dublinske uredbe. Sodišče je do tega sklepa prišlo ob upoštevanju dejstva, da so tožnika policisti na Hrvaškem, kot je potrdil in prepričljivo opisal na zaslišanju na glavni obravnavi (na enak način kot v upravnem postopku), že enkrat pretepla, da so ga ustrahovali s psi, s streli iz strelnega orožja, da so mu pobrali denar, uničili telefon, v upravnem postopku je povedal, da so ga zmerjali z opico, da je bil ob četrtem prehodu meje za dalj časa zaprt brez pojasnil in brez možnosti komunikacije z uradno osebo in obrambe in da je po prihodu v Slovenijo tri mesece in kasneje tudi občasno moral prejemati psiho-socialno pomoč zaradi dogodkov na Hrvaškem in da tožnik na Hrvaškem nima statusa prosilca za azil, ampak mu je bila izdana odločba št. 511-10-09-05-UP/I-1387/2022, da mora v roku 7 dni zapustiti Hrvaško. Tožena stranka sicer pravi, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi lahko potrdil svoje izjave o zatrjevanem ravnanju policistov. Vendar tožnikovi izpovedbi v upravnem postopku in v upravnem sporu na zaslišanju na glavni obravnavi se ujemata; poleg tega pa se njegov opis uporabe sredstev ter načina obravnave njegove obravnave (v skupinah) s strani hrvaških policistov ujema s poročili, ki so bila toženi stranki znana pred izdajo izpodbijanega akta. Ob takih okoliščinah ni razumno od tožnika zahtevati, da bi moral predložiti kakšna druga dokazila za zatrjevano ravnanje hrvaških policistov tekom štirih aretacij.

73. V tem dvomu, ali se je v konkretnih okoliščinah dopustno zanesti na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, je sodišče upoštevalo pomembno okoliščino, da je tožena stranka izpeljavo omenjene ločnice med dvema vrstama postopka ter uporabo načela medsebojnega zaupanja oprla na informacije iz dveh poročil, in sicer poročil AIDA in EUAA, češ da ti dve poročili izkazujeta, da ni sistemskih pomanjkljivosti glede postopkov po predaji prosilca Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe.

74. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena tožene stranke v zvezi s tema dvema poročiloma premalo kritična in površna, da bi se bilo s pravnega vidika možno opreti na načelo medsebojnega zaupanja brez dodatnih specifičnih zagotovil s strani pristojnih organov Hrvaške, da po predaji tožniku ne bodo kršene temeljne človekove pravice glede dostopa do azilnega postopka in sprejema. Sodišče nima pomislekov v zanesljivost metodologije poročila AIDA, ki ga je sicer pisala določena oseba iz hrvaške nevladne organizacije „Hrvatski pravni centar“ in ga je pregledala mednarodna nevladna organizacija ECRE, saj so na strani 2 navedeni dovolj verodostojni viri, ki jih je uporabila avtorica tega poročila, poročilo pa je bilo posodobljeno dne 22. 4. 2022 in je javno dostopno na spletni strani.

75. Tožena stranka pravi, da iz poročila AIDA (22. 4. 2022) izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da te osebe nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog , ko osebo sprejme pristojna oseba ministrstva za notranje zadeve.

76. Sodišče je na glavni obravnavi ugotavljalo, da dejansko to poročilo pravi, da se „načeloma“ vrnjene osebe ne soočajo z nobenimi ovirami v postopku, pri čemer poročilo v angleški različici, ki ga je tožena stranka prevajala v slovenščino, zajema dve skupini tujcev in sicer (prva skupina): tiste posameznike, ki so zapustili Hrvaško še pred zaključkom njihovega azilnega postopka, in morajo zato ponovno zaprositi za azil, in tiste posameznike (druga skupina), ki so prošnjo izrecno umaknili oziroma jim je bila zavrnjena, in za katere se šteje, da lahko vložijo ponovno prošnjo, kar pa je po mnenju avtorice tega poročila v nasprotju z Dublinsko uredbo. Tožena stranka ni prevedla in ni soočila pooblaščenke tožnika z vsebino, ki se nanaša na drugo skupino.13 Iz angleške različice in tudi iz skrajšano prevedene slovenske različice poročila AIDA, ki je v upravnem spisu, torej izhaja, da se to poročilo ne nanaša na posameznike, ki niso bili prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ravno to pa velja za tožnika. Tožena stranka tudi ni prevedla četrtega stavka (drugega odstavka pod točko 2.7.) iz angleške različice tega poročila, da ni razlik v obravnavanju ali v postopku, če gre za osebe s posebno ranljivostjo. Tožena stranka tudi ni prevedla zadnjega odstavka, kjer je navedeno, da je organizacija Médecins du Monde v letu 2019 poročala, da ob vračanju prosilcev na Hrvaško manjka zdravstvena podpora še posebej za tiste, ki potrebujejo psiho-socialno pomoč. To pa je relevantno za tožnikov primer.

77. Nadalje je v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na poročilo AIDA in v tej zvezi na avtomatično uporabo načela medsebojnega zaupanja problematično to, da je pooblaščenka tožnika v kontekstu tega konkretnega postopka zaprosila „Hrvatski pravni centar“ (v nadaljevanju: HPC), da pojasni, ali katera koli organizacija spremlja postopke v zvezi s tujci, vrnjenimi po Dublinski uredbi, in če lahko tujec, ki je vrnjen po Dublinskem postopku, vstopi v azilni postopek na Hrvaškem. Odgovor direktorice tega centra, ki ni avtorica poročila AIDA, se glasi, da nobena organizacija ne spremlja teh postopkov, ampak da to vodi ministrstvo za notranje zadeve in da HPC nima novih informacij s terena. Omenja isti dve skupini tujcev kot poročilo AIDA in sklene, da HPC ni prisoten v centrih za sprejem že skoraj 3 leta in da zato ne more potrditi, da je poročilo AIDA še vedno uporabo. Tožena stranka teh dejstev ni upoštevala v dokazni oceni niti ni pojasnila, zakaj tega ni upoštevala in je zato v navedenem okviru tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se učinkovito brani oziroma izjavi v postopku.

78. Kar pa zadeva poročilo EUAA, sodišče ugotavlja, da v povzetku slovenskega prevoda poročila EUAA ni pravilen prevod (v prvem odstavku pod točko 2), da izbor primerov iz sodne prakse v Evropi vsebuje primere odločb o odobritvi „in tudi o zavrnitvi sprejema prosilcev za azil“ v zvezi s Hrvaško, ampak je v angleški različici navedeno, da ta izbor vsebuje tudi primere odprave oziroma razveljavitve upravnih odločb o predaji.

79. Posamezne sodne odločbe upravnih sodišč v državah članicah EU in Švici, na katere se je sklicevala tožeča stranka, kažejo posamične primere, ko so zaradi okrnjenega zaupanja sodišča zahtevala individualna zagotovila, da v primeru predaje po Dublinski uredbi ne bo prišlo do kršitev temeljne človekove pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tožbi se tožeča stranka med drugim sklicuje na sodbe sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 in 24.5.2022, Državnega sveta (Vrhovnega sodišča) Nizozemske z dne 13. 4. 2022, okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, Zveznega upravnega sodišča Švicarske konfederacije z dne 6. 1. 2022, regionalnega sodišča v Hannovru z dne 7.9.2022. Tožena stranka pa poskuša relevantnost le-teh odpraviti z argumentom, da teh sodnih odločitev ne gre posploševati. Sodišče se s tem argumentom tožene stranke strinja, da ne gre sodnih odločb posploševati. Vendar pa navedene sodne odločbe v omenjenih evropskih državah kažejo, tako kot navaja tudi poročilo AIDA, ki ga je uporabila tožena stranka, da so nacionalna sodišča v državah članica EU „razvila različno prakso“ glede pogojev, s katerimi se soočajo prosilci v postopku predaje Hrvaški in da se je v okviru te različne sodne prakse ponekod uveljavilo tudi stališče glede uporabe Dublinske uredbe za predajo Hrvaški, da so potrebna individualna oziroma specifična zagotovila. Zato tudi ne drži trditev, da se nobeno poročilo ali informacija ne nanaša na skupino prosilcev, ki ji pripada tožnik, ki nima statusa prosilca na Hrvaškem. Vsekakor se tožena stranka ne more sklicevati na t.i. splošno zagotovilo Hrvaške, iz nekega drugega primera, da so prosilci na Hrvaškem obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Takšna trditev nima nobene dokazne vrednosti v konkretnem primeru.

80. Zaradi tega se sodišče v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik že doživel maltretiranje s strani hrvaških policistov tekom štirih poskusov prehoda hrvaškega ozemlja in posledic, ki jih je doživel, kar je bilo opaziti tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, kjer je tožnik kazal očitno senzitivnost za doživeto fizično in psihično nasilje, ko je opisoval dogodke na Hrvaškem, pridružuje argumentu nekaterih sodnih odločb iz drugih držav članic EU, da je bila v konkretnem primeru odgovornost na toženi stranki, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava glede sistemskih pomanjkljivosti in dokaznih standardov pridobila ustrezno specifično zagotovilo s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico in da bo imel zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah).

81. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »najmanjša kršitev direktiv« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.14 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.15 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;16 v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.17 Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „including“ (v angleščini),18 kar ustreza izrazu „vključno“, „notamment“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „posebej“, „segnatamente“ (v italijanščini) in „osobito“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „predvsem“.19

82. Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.20

83. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“21 Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ 22

84. Vendar ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.23 Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.24

85. Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“ in zato Slovenija ne sme „niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.25 Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.26

86. najbolj pogosto je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna27 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.28 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.29

87. Ta pravni standard („arguable claim“) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.30 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.31

88. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,32 informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.33 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU34 oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.35 V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

89. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.36

90. Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije, so, kot že rečeno, obstajale, tožnik se je na njih skliceval že v upravnem postopku in tudi v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni pravilno razlagala in uporabila materialnega prava, dokaznih standardov in pravil ter ni ustrezno preverila relevantnih informacij in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU ali kakšna druga temeljna človekova pravica iz 1. člena, 18. člena ali 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na maltretiranja, ki jih je doživel na Hrvaškem s strani policije.

91. Ker je imel tožnik že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.

92. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

93. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

94. Dublinska uredba, ki je zavezujoča v celoti in se uporablja neposredno (člen 288(2) Pogodbe o delovanju EU) v določilu 27. člena v zvezi z določilom 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina EU), ureja pravico do pravnega sredstva oziroma učinkovitega sodnega varstva zoper odločitev o tem, da bo prosilec predan drugi državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Vidiki učinkovitosti tega pravnega sredstva, ki so relevantni za odločanje o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v tem konkretnem primeru, so urejeni v določilih členov 27(3) in (4) Dublinske uredbe.

95. Po teh določilih ima država članica EU štiri možnosti glede suspenzivnosti pravnega sredstva zoper upravni akt: lahko v nacionalnem pravu določi, da ima prosilec na podlagi vloženega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji „pravico ostati“ v zadevni državi do zaključka postopka s pravnim sredstvom (točka a. člena 27(3)); lahko določi, da se predaja avtomatično odloži (točka b. člena 27(3)); lahko določi, da ima zadevna oseba možnost zahtevati odložitev izvršitve o predaji (točka c. člena 27(3)); lahko pa države članice tudi določijo, da pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitev o predaji dokler sodišče obravnava pravno sredstvo (člen 27(4) Dublinske uredbe). Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v „razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog“ (tretji stavek v določilu člena 27(3)(c) Dublinske uredbe).

96. V predmetni zadevi gre za pravno situacijo iz določila člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, torej ko zakonodajalec določi, da ima zadevna oseba možnost zahtevati odložitev izvršitve o predaji.

97. Vendar pa je določbe prava EU, vključno z določbo člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, treba razlagati in uporabljati v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pavice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma načela nevračanja iz 3. člena EKČP. To je potrebno zaradi tega, ker člen 52(3) Listine EU določa, da „kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“ Pojasnila k Listini EU usmerjajo upravne organe in sodišča držav članic na to, da ima 4. člen Listine EU na podlagi 52(3) člena Listine EU enak pomen in področje uporabe kot 3. člen EKČP.37 Slednje je že potrdilo tudi Sodišče EU v več sodbah s področja mednarodne zaščite tako glede razmerja med 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU,38 kot tudi glede razmerja med členom 3. EKČP in členom 19(2) Listine EU,39 ki je za obravnavani primer lex specialis glede na določbo 4. člena Listine EU. Upravno sodišče nima podlage za dvom, da to ne bi veljalo tudi za procesno dimenzijo varstva pravice iz 4. člena Listine EU.

98. Ker pa EKČP, vse dokler EU ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red EU,40 Upravno sodišče v nadaljevanju namesto z vidika določila 3. člena EKČP, a ob ustreznem upoštevanju sodne prakse ESČP, utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe pravno-formalno presoja z vidika 4. člena Listine EU41 oziroma z vidika njene specialne določbe iz člena 19(2) Listine EU.42

99. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev (v tem primeru gre za odločitev o predaji Hrvaški) imeti avtomatični suspenzivni učinek43, ocena tveganja z vidika 4. člena Listine EU s strani organa ali s strani sodišča v primeru vrnitve oziroma transferja prosilca za mednarodno zaščito pa mora biti stroga, natančna, celovita. Avtomatični suspenzivni učinek, kadar je standard „arguable claim“ izpolnjen, je v takih primerih nujen, ker je pravica iz 3. člena EKČP oziroma iz člena 19(2) Listine EU pravicah absolutna.44 Standardu avtomatičnega suspenzivnega učinka, kadar ima tožnik zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine EU, sledi tudi Sodišče EU, ko gre za varstvo načela nevračanja po 19(2) členu Listine EU,45 in to po mnenju Upravnega sodišča velja ne glede na to, če se zadeva nanaša na uporabo načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU.

100. Pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 19(2) člena Listine EU po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna46 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.47 Sodišče EU se je standardu („arguable claim“) iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU glede avtomatičnega suspenzivnega učinka postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.48 Sodišče EU je tudi že odločilo, da za namene uporabe člena 4 Listine EU ni pomembno ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.49 Tožnik v tožbi s sklicevanjem na omenjena poročila o Hrvaški utemeljuje, da takšna verjetnost obstaja. To pomeni, da je za presojo (utemeljenosti) zahteve za izdajo začasne odredbe ključno vprašanje, ali ima tožnik v času odločanja sodišča zahtevek v zvezi s 4. členom Listine EU, ki ni očitno neutemeljen.

101. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,50 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev. To pomeni, da določba 32. člena ZUS-1 ni prilagojena zgoraj opisanim standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU glede avtomatičnega suspenzivnega učinka v primeru, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka; določba 27. člena Dublinske uredbe pa ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. Kriterija težko popravljive škode v povezavi z načelom sorazmernosti in varstva javnih koristi pravo EU oziroma EKČP ne postavljata kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU, ki sta absolutno zavarovani pravici; niti pravo EU (v določilu člena 27(3) Dublinske uredbe) ne daje pristojnosti državam podpisnicam EU, da po njihovi diskreciji uredijo materialne pogoje za izdajo začasne odredbe, ampak 27. člen Dublinske uredbe ureja samo test, po katerem mora sodišče odločiti o (ne)utemeljenosti začasne odredbe. Po tem določilu mora biti odločitev o začasni odločbi sprejeta v razumnem obdobju, sodišče mora „podrobno in natančno preučiti“ zahtevo za odlog in mora navesti razloge za svojo odločitev (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe).

102. Zaradi tega določenega razhajanja med 32. členom ZUS-1 in 27. členom Dublinske uredbe v povezavi s sodno prakso ESČP pride na tej točki v poštev pravilo v okviru prava EU, glede na to, da tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, po katerem morajo države članice „ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije."51

103. To pa pomeni, da je treba v tem sporu materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati izključno v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 4 oziroma člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen, sodišče mora izdati začasno odredbo ne glede na siceršnje zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 oziroma je treba težko popravljivo škodo razlagati v skladu z zgoraj navedenimi standardi prava EU in sodne prakse ESČP brez nadaljnjega upoštevanja načela sorazmernosti in javnih koristi.

104. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je v času in v okoliščinah, ki so znana sodišču, očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati le, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi tako, kot je to predvideno z določbo 32. člena ZUS-1. 105. Sodišče ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru, spričo poročil o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnik v smislu dokazov predložil v upravnem postopku in v tožbi, nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma člena 19(2) Listine EU. Viri, na katere se sklicuje tožnik, niso (samo) časopisni članki, ali prispevki novinarjev, ampak gre za različne vire, ki so dovolj uveljavljeni, in med njimi tudi sodba ESČP zoper Hrvaško, nenazadnje je Upravno sodišče ravnanje s prebežniki na hrvaškem obravnavalo tudi v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020; gre torej za splošno znana dejstva, da na Hrvaškem obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja Skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ni uspešno branila z navajanjem zanesljivih informacij o tem, da navedene pomanjkljivosti v azilnem sistemu ne veljajo za prosilce, ki so na Hrvaško vrnjeni iz Slovenije (ali iz drugih držav članic EU) na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka ni reagirala s pridobitvijo ustreznih in konkretnih zagotovil s strani hrvaških organov o spoštovanju člena 4. Listine EU oziroma člena 19(2) Listine EU v sporih v zadevah po Dublinski uredbi.

106. Sodišče je že v zadevi I U 127/2020 z dne 5. 2. 2020, ko je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe prosilca, ki naj bi bil po Dublinski uredbi vrnjen na Hrvaško, ugotovilo, da nobeno poročilo, predloženo v postopku, ne izkazuje, da se nasilje izvaja na omejenem krogu tujcev v odvisnosti od tega, v kateri vrsti postopka je posamezen tujec udeležen oziroma da se nasilje ne izvaja nad tistimi tujci, ki so iz Slovenije vrnjeni po Dublinski uredbi in ni pridobila kakšnega verodostojnega zagotovila od pristojne uradne osebe na Hrvaškem, da tožniku v primeru predaje ne grozi tveganje z vidika 4. oziroma 19(2) člena Listine EU.

107. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena oziroma 19(2) člena Listine EU in da je zaradi tega težko popravljiva škoda izkazana; tožba v tem upravnem sporu bi zato morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1). Navedeno zadostuje za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in člena 27(3) in (4) Dublinske uredbe, zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda tudi z vidika učinkovitosti tožbe v upravnem sporu v smislu 47. člena Listine EU (oziroma 23. člena Ustave) v primeru, da bi bil izpodbijani akt izvršen, sodišče pa bi v upravnem sporu kasneje ugotovilo, da je tožba utemeljena.

1 C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93. 2 Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014. 3 I Up 245/2022 z dne 11. 1 .2023, odst. 10, 11, 13. 4 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87. 5 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 6 Prvi in zadnji odstavek na strani 5 in drugi odstavek na strani 9 izpodbijanega akta ter zadnji odstavek na strani 5 odgovora na tožbo. 7 To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji. 8 Drugi odstavek na strani 9 izpodbijanega akta. 9 Glej poročila navedena v opombi št. 12 te sodbe in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 o zavračanjih tujcev na meji med Slovenijo in Hrvaško. 10 Drugi odstavek na strani 4 in prvi odstavek na strani 5 izpodbijanega akta. 11 „Nezakonit vstop“ na ozemlje države podpisnice EKČP oziroma države članice EU v kontekstu migracij oziroma azila je pravni termin, ki ga je treba obravnavati ob upoštevanju sodne prakse ESČP (A. A and others v. North Macedonia, App. no. 55798/16, 5.4.2022, odst. 112, 114, 116, 121-123; A. B. and others v. Poland, App. no. 42907/17, 30.6.2022, odst. 52; A. I. and others v. Poland, App. no. 39028/17, 30.6.2022, odst. 41-42, 55; N.D. and N.T. v Spain, App. no. 8675/15 in 8697/15, odst. 180, 201; Shahzad v. Hungary, App. no. 12625/17, 8.6.2021, odst. 59, 62, 65; M. H. and others v. Croatia, App. no. 15670/18, 43115/18, 18.11. 2021, odst. 295-304) in sodišča EU (VL, C-36/20, odst. 52-83, 94; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 105, 219, 243, 282-283; M. A., C-72/22 PPU, odst. 60, 65). 12 Gre za poročila, na katera se je sklicevala tožeča stranka že v upravnem postopku, na primer: poročilo Odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope; neodvisna raziskava Univerz v Nottinghamu, Astonu in Liverpoolu; poročilo Amnesty International; poročilo Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice; poročilo Posebnega poročevalca ZN za človekove pravice. 13 Gre za drugi del prvega odstavka pod točko 2.7. na strani 52 Poročila AIDA. 14 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 15 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 16 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 17 Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 18 XXXX, C-483/20, odst. 27. 19 Ibid. odst. 27. 20 Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54. 21 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80. 22 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29. 23 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 24 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 25 Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 26 Glej mutatis mutandis: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review, 54, str. 807-808, str. 815. 27 Glej na primer Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117. 28 Glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136. 29 C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 30 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 31 Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 32 F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 33 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 34 Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „resnega pomisleka“. 35 Ibid. odst. 84. 36 Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 37 Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (Uradni list EU, C 303, 14. 12. 2007) - pojasnila k 4. členu. 38 C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89. 39 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47. Za člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah navedeno, da to določilo vključuje ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) glede 3. člena EKČP. 40 Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, odst. 44; Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 45; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 45. 41 Po tem določilu nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 42 Po tem določilu se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 43 Čonka v. Belgium, App. no. 51564/99, odst. 80-81, Gebremedhin v. France, App. no. 25389/05, 26. 4. 2007, odst. 66-67; Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 200; M.S. S. v Belgum and Greece, app. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 293. 44 C- 391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X.X,., 14. 5. 2019, odst. 94; C-404/15 in C-659/15, PPU Aranyosi, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 85-87; C-185/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 56. 45 C-239/14, Tall, 17. 12. 2015, odst. 58-59; C-181/16, Gnandi, 18. 6. 2018, odst. 56. 46 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117. 47 Glej na primer sodbe ESČP v zadevah: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136. 48 C-233/19, B, 30. 9. 2020, odst. 66. 49 Glej mutatis mutandis: C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, Ibrahim, 19. 3. 2019, odst. 87-88. 50 Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri tem pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 51 C-411/10, N.S in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93. Tudi po določilu člena 52(6) Listine EU se morajo nacionalne zakonodaje in običaji v celoti upoštevati v skladu z Listino EU.