Jedro

Dne 3. 12. 2021, torej z odločitvijo zunajobravnavnega senata, da kot neutemeljene zavrne ugovore zoper obtožnico, je slednja postala pravnomočna. V tej fazi kazenskega postopka, torej ko je kazenska zadeva v fazi razpisa glavne obravnave, se sodišče druge stopnje ni pristojno spuščati v presojo utemeljenosti vložene pravnomočne obtožnice, kar bo lahko le predmet nadaljnjega postopka na kontradiktorni glavni obravnavi. Da je še vedno podan utemeljen sum storitve obtožencem očitanih kaznivih dejanj, pa je kot že rečeno bilo nazadnje dognano s pravnomočno obtožnico, kar pomeni, da je na ravni zahtevanega dokaznega standarda tudi izkazano, da naj bi obe blagovni znamki predstavljali vrednost 35.450,476,33 EUR, kolikor znaša tudi predmet začasnega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi določbe tretjega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnil predlog pooblaščencev družbe A. A. z dne 3. 2. 2022 za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma podredno njegovo zmanjšanje.

2. Zoper sklep o zavrnitvi predloga so se pooblaščenci udeleženca pravočasno pritožili. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odpravi začasno zavarovanje, ki sicer velja do 21. 5. 2022 oziroma podredno, da se začasno zavarovanje zmanjša za znesek, ki presega 312.000,00 EUR, ali pa da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki izhajajo iz prepričanja, da je prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga pooblaščencev pravne osebe A. A. za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma njegovo zmanjšanje, nezakonit in protiustaven, ker pri svojem odločanju prvo sodišče ni upoštevalo pravnomočnih odločb Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) z dne 15. 2. 2021 iz katerih izhaja očitna nesorazmernost med ocenjeno vrednostjo premoženjske koristi in vrednostjo začasnega zavarovanja v tem kazenskem postopku. Tudi FURS se je ukvarjala z identičnim vprašanjem kot prvo sodišče, torej z vrednostjo blagovnih znamk B. B. in C. C. Davčni organ je tisti, ki je po slovenskem pravnem redu edini pristojen za ugotavljanje prihodkov davčnih zavezancev in v kolikor bi ti res znašali 94,5 MIO EUR, bi to ugotovil že davčni organ. Spregled pravnomočnih odločb FURS po prepričanju pritožnikov pomeni grob poseg v ustavne pravice obtožencev. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju presojati vrednost blagovnih znamk in višino prihodkov, ki sta jih z odsvojitvijo le-teh pridobila obtožena D. D. in E. E.. Pri tem bi moralo prvo sodišče ravnati tudi po načelu in dubio pro reo. Stališče sodišča, da premoženjsko korist predstavlja celotna vrednost 3,5 % poslovnega deleža v družbi ... spregleda, da vrednost poslovnega deleža ni odvisna od vrednosti blagovnih znamk, temveč od poslovanja navedene družbe, predvsem pa poslovnega dogodka prodaje naložbe v družbi F. F., ki je bila v posredni lasti družbe G. G. V primeru drugačnih poslovnih odločitev bi lahko bila vrednost poslovnega deleža enaka nič. Stališče Specializiranega državnega tožilstva, ki ga je podalo v odgovoru na predlog, ni bilo vročeno predlagatelju, da bi se lahko z njim seznanil, s čimer je bila predlagatelju onemogočena seznanitev z argumenti tožilstva.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe pooblaščencev udeležene pravne osebe, saj je v obravnavanem primeru in sedanji fazikazenskega postopka še vedno izkazana sorazmernost med vrednostjo zavarovanega premoženja in obtožencem očitano višino pridobljene protipravne premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje se je do predmetnega vprašanja nazadnje opredelilo v sklepu z dne 16. 11. 2021, opr. št. III Kp 46955/2017, s katerim je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornikov obdolženega D. D., odvetnikov iz Odvetniške pisarne ... z dne 7. 6. 2021, zoper sklep predsednika senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2021, opr. št. X K 46955/2017. Sodišče druge stopnje je v citiranem sklepu v celoti pritrdilo prvemu sodišču tudi glede obstoja pogoja sorazmernosti.

6. Vendar pa gre zgoraj povzete aktualne pritožbene navedbe pooblaščencev pravne osebe A. A. prvenstveno presojati v smislu izpodbijanja temeljnega pogoja za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa in sicer utemeljenega suma, da so obtoženci storili očitana jim kazniva dejanja. Pri tem pa gre zaključiti, da se od zadnjega odločanja o predmetnem ukrepu niso v ničemer spremenili pogoji iz katerih je bil ukrep začasnega zavarovanja odrejen in podaljševan. Prej nasprotno, dne 3. 12. 2021, torej z odločitvijo zunajobravnavnega senata, da kot neutemeljene zavrne ugovore zoper obtožnico, je slednja postala pravnomočna. V tej fazi kazenskega postopka, torej ko je kazenska zadeva v fazi razpisa glavne obravnave, se sodišče druge stopnje ni pristojno spuščati v presojo utemeljenosti vložene pravnomočne obtožnice, kar bo lahko le predmet nadaljnjega postopka na kontradiktorni glavni obravnavi. Da je še vedno podan utemeljen sum storitve obtožencem očitanih kaznivih dejanj, pa je kot že rečeno bilo nazadnje dognano s pravnomočno obtožnico, kar pomeni, da je na ravni zahtevanega dokaznega standarda tudi izkazano, da naj bi obe blagovni znamki predstavljali vrednost 35.450,476,33 EUR, kolikor znaša tudi predmet začasnega zavarovanja. Vrednost premoženja, glede katerega je odrejeno začasno zavarovanje, je tako še vedno sorazmerna vrednosti s pravnomočno obtožnico ugotovljene in zatrjevane premoženjske koristi.

7. S tem, ko sodišče prve stopnje z odgovorom Specializiranega državnega tožilstva z dne 18. 2. 2022 na predlog pravne osebe za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni seznanilo predlagatelja, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjujejo pritožniki. Procesni zakon takšnega postopanja sodišča prve stopnje pred obravnavanjem predmetnega predloga ne predvideva, kar je povsem razumljivo že na podlagi določbe 502.č člena ZKP, ki nalaga sodišču, da o predlogih za odreditev, podaljšanje, spremembo ali odpravo začasnega zavarovanja odloča posebej hitro. Nenazadnje je bil predlagatelj odprave začasnega zavarovanja s stališčem državnega tožilstva seznanjen s pritožbeno izpodbijanim sklepom in se je lahko do navedb državnega tožilstva opredelil v pritožbi.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.