Jedro

Pri stranski intervenientki ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri njej ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, to je višji referent za prostorsko načrtovanje pri tožeči stranki. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se stranska intervenientka razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke, OE A. št. ... z dne 24. 3. 2010 in odločba št. ... z dne 27. 12. 2010 in da se stranska intervenientka B.B. razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom po 4 ure dnevno od 10. 3. 2010 dalje, toženi stranki pa naloži, da v roku 30 dni odloči o pravici in višini delne invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Meni, da vzroki za sporne bolečine spadajo v domeno nevrološke stroke in bi bilo potrebno angažirati še izvedenca te stroke, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je menilo, da iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da pri intervenientki ni izkazanih nevroloških okvar. Po mnenju tožeče stranke je bilo iz izpovedb izvedenca nedvomno razumeti, da diagnoza "okvara koreninskega nivoja L5" pomeni okvaro živčevja. Tožeča stranka ne soglaša, da navedena diagnoza spada v ortopedsko področje, saj gre za okvaro živčevja, kar po logiki stvari spada v nevrološko stroko. Intervenientka je bila že v predhodnem postopku deloma obdelana tudi z nevrološkega vidika, saj je bila v času od 15. 10. 2008 do 14. 11. 2008 sprejeta na nevrološkem oddelku Bolnišnice A., kjer so na EMG ugotovili koreninsko okvaro L5 levo; nevrolog je dne 6. 4. 2009 predvidel še dodatno diagnostiko (opravljena je bila še magnetna resonanca v predelu izhodišča ishadikusa, ki pa ni kazala odstopanj od normale); nevrolog v A. je dne 22. 9. 2009 vztrajal, da okvara živčevja L5 levo obstaja; nevrolog je dne 31. 8. 2009 navajal zmanjšani občutek za dotik po dermatomu L5, da so prisotne bolečine v levi spodnji okončini, in je predlagal štiriurno upokojitev. Izvedenec prof. dr. C.C. je na zaslišanju izpostavil, da od septembra 2011, čeprav je bila intervenientka desetkrat pri izbranem zdravniku, ni bilo omenjeno, da ima kakršnekoli bolečine v križu, kar je upoštevalo tudi sodišče v sodbi kot razlog za zavrnitev predloga za angažiranje izvedenca nevrološke stroke. Tožeča stranka vztraja, da ta podatek ni bil odločilen. Izvedenec je sam ugotovil, da se je intervenientka zaradi bolečin v križu oglašala pri osebni zdravnici od 5. 1. 2007. Zapisi v zdravstvenem kartonu o tem obstajajo še za dneve 22. 7. 2008, 30. 7. 2008, 1. 8. 2008, nato večkrat od januarja do septembra 2009, večkrat oktobra in decembra 2009, julija 2010 in nato še 6. 1. 2012. Če se je v obdobju od julija 2010 do septembra 2011 intervenientka oglašala pri osebni zdravnici zaradi drugih težav, to ne more pomeniti, da težav z bolečinami v križu ni bilo. Pred tem so bili tudi diagnostični in terapevtski postopki zaključeni. Tožnici razen tablet proti bolečini, zdravstvo v zvezi z bolečinami v križu, ni nudilo. Vprašljivo je, zakaj bi morala zdravnica zabeležiti še te težave. Izvedenec tudi ni navedel, da naj bi težave zaradi bolečin v križu pri intervenientki julija 2010 prenehale. Sodišče tudi ni presojalo mnenje izvedenca prof. dr. C.C. dovolj skrbno in v primerjavi z ostalimi dokazi v spisu in gre tako za zmotno dokazno oceno. V posledici tega je sodišče tudi materialnopravno napačno odločilo, saj dejansko stanje še ni bilo dovolj razčiščeno. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v sladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 12. 2010, s katero sta se zavrnili pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke zoper prvostopenjsko odločbo OE A., opr. št. ... z dne 22. 12. 2009. S slednjo je območna enota zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja stranske intervenientke B.B..

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi listin v spisu, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki je podal tako pisno izvedensko mnenje in zadeve še dodatno pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 11. 6. 2013. Pritožba izvedensko mnenje sicer sprejema, vendar meni, da je sodišče po eni strani napačno interpretiralo mnenje izvedenca in njegovo izpoved in da dokaz ni presojalo dovolj skrbno. Pritožba meni, da iz izpovedbe izvedenca izhaja, da diagnoza "okvara koreninskega nivoja L5" pomeni okvaro živčevja, kar pa spada v nevrološko stroko in bi bilo potrebno zmanjšanje delovne zmožnosti intervenientke presojati tudi z vidika nevrološke stroke.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP skrbno in vestno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi celotnega dokaznega postopka upravičeno zavrglo tožbene zahtevke tožeče stranke. Sodni izvedenec je natančno pojasnil že v pisnem izvedenskem mnenju, da pri zavarovanki kljub dalj časa trajajočim bolečinam v križu in opravljenim številnim preiskavam, ni bil najden substrat, ki bi lahko pogojeval težave, kot jih zavarovanka navaja. Bilo je sicer nekaj nesoglasja med nevrologi v zvezi z interpretacijo EMG izvida, vendar EMG izvid v danem primeru nima nobene posebne korelacije s klinično sliko, gre samo za kvalitativne in ne kvantitativne spremembe. Tudi v kolikor bi bila prisotna lažja okvara, ki bi jo ugotovili na podlagi EMG, to avtomatično ne bi vplivalo na klinično sliko. V danem primeru gre za bolečine, ki jih ima zavarovanka pri sedenju, s področja ortopedije pa se ne morejo pojasniti. Težave, ki jih ima zavarovanka, nimajo ustrezne utemeljitve v sami diagnostiki in klinični sliki ter niso pogojene z ortopedskih vzrokom. Pri preiskavi dne 24. 7. 2008 prisotna Schmorlova hernija pomeni, da se je medvretenčna ploščica izbočila navzgor v samo telo vretenca, ne pa tja, kjer je živčevje. Preiskava je pokazala degenerativne spremembe, ki jih ima vsak človek, ni bil ugotovljen pritisk na živčevje, nikakršne utesnitve ali znaki vnetja. Pri zavarovanki se tudi ne ujemajo nivoji, okvara je bila ugotovljena na nivoju L5, glavnina degeneracijskih sprememb pa je na nivoju L5/S1. Opravljene preiskave ne potrjujejo oziroma izključujejo povezavo med zavarovankinimi težavami z rezultati opravljenih preiskav, pri njej so možna občasna poslabšanja.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nevrološke okvare zavarovanke, kar izhaja tudi iz predsodne obravnave zavarovanke pri nevrologih in na nevrološkem oddelku Splošne bolnišnice A., pritožbeno sodišče meni, da so neutemeljeni. Sodni izvedenec je že pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja upošteval tudi v pritožbi navedene izvide nevrologov z dne 6. 4. 2009, 22. 9. 2009 in 31. 8. 2009 ter tudi njeno zdravljenje v času od 15. 10. 2008 do 14. 11. 2008 na nevrološkem oddelku v Bolnišnici A. in se do navedenih izvidov tudi ustrezno opredelil. Posebej je tudi pojasnil poznavanje nevrološkega znanja na področju ortopedije in da pri zavarovanki nikoli ni bilo govora o kakšni drugi nevrološki bolezni, niti to ne izhaja iz dokumentacije. Kaj pa pomeni koreninska okvara na koreninskem nivoju L5, pa je tudi pojasnil. Pri tem je izrecno izpovedal, da pri zavarovanki ni nobenih klinično pomembnih izpadov, tudi provokativna diskografija L5/S1 ni pojasnila bolečin, ki jih ima zavarovanka, zato zatrditev segmenta L5/S1 ne bi bila koristna in je bila priporočena nadaljnja konzervativna obravnava. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno upoštevalo izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 10. 3. 2010 oziroma izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 22. 12. 2010 (točka 5. obrazložitve izpodbijane sodbe).

Na podlagi do sedaj navedenega je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se postavi dodatno še izvedenec nevrološke stroke, saj je že postavljeni sodni izvedenec izrecno izpovedal, da pri tožnici ni ugotovljena nobena nevrološka bolezen, sam pa je v zadostni meri pojasnil tudi posledice Schmorlove hernije in koreninsko okvaro nivoja L5. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v samem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi, v kolikor bi tožeča stranka menila, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem kršilo določbe pravdnega postopka, bi to morala uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, v skladu z določbo 286. b. člena ZPP, kar pa ni storila.

Sodišče prve stopnje je imelo materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 60. členu določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tožnici ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri stranski intervenientki ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta na katero je razporejena, to je višji referent za prostorsko načrtovanje pri tožeči stranki.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožeča stranka, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.