Jedro

Tožnik je vložil pritožbo po izteku 8-dnevnega roka (157. člen ZDavP-2), zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko jo je zavrgla kot prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 42918-148328/2013-108-3211-00 z dne 18. 9. 2013 kot prepozno zavrgel (točka I izreka). Stroške postopka nosi tožnik. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka II izreka). Navedeni sklep o davčni izvršbi je bil tožniku vročen 5. 10. 2013, pritožba pa je bila vložena 27. 11. 2013, kar pomeni, da gre za zamujen 8 dnevni pritožbeni rok (drugi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju: ZDavP-2). Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 14. 10. 2013. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je bil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 11. 6. 2013 zavrnjen. Davčni organ je pritožbo tožnika na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kot prepozno zavrgel. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da je poleg predloga za vrnitev v prejšnje stanje podal še pritožbo kot zamujeno dejanje, ki je predmet tega spora. Tožnik nasprotuje pojasnilu, da mu je bil sklep o davčni izvršbi vročen 5. 10. 2013, ter da gre za preuranjen zaključek, da je pritožba prepozna. Tožnik izpostavlja, da sklep o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013 vsebuje nekatere izvršilne naslove, ki mu niso razumljivi, predvsem mu ni jasno, kako mu lahko davčni organ zaračunava nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (izvršilni naslovi od 79 do 85). Tožnik od 14. 11. 2008 nima v lasti nobene nepremičnine. Glede lastništva bi lahko toženka preverila pri Geodetskem uradu Republike Slovenije. Toženka je zavezana k popolni obrazložitvi svoje odločbe in razjasnitvi dejanskega stanja. Toženka tožniku že pet let odteguje sredstva od njegove pokojnine. Še nikdar ni prejel obračuna, koliko je bilo plačano iz tega naslova. Navaja zneske, ki jih je v letu 2008 nakazal na račun toženke. Toženki očita, da bi morala pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti ali so izvršilni naslovi sploh upravičeni. Seznam izvršilnih naslovov je brez ustrezne specifikacije. Sodišču predlaga, da izvede vse predlagane dokaze ter izpodbijani sklep, kakor tudi sklep o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013, odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka navaja razloge v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, ki je predmet drugega postopka. Sodišču predlaga, da izhajajoč iz tega, kar izhaja iz zadevnih upravnih aktov in obrazložitve izpodbijane odločbe, tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet konkretnega spora je sklep o zavrženju tožnikove pritožbe z dne 11. 6. 2014, ki je postal dokončen z odločbo toženke z dne 23. 12. 2014, in ne sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke z dne 18. 9. 2013, katerega tožnik posredno izpodbija, zato se sodišče glede navedenega sklepa o davčni izvršbi posebej ne izreka.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki je potrjen z odločbo toženke pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi obeh organov strinja. Sklep o zavrženju tožnikove pritožbe sloni na pravilni pravni podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP, po katerem prvostopenjski organ preizkusi pritožbo ali je dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseb. Če ugotovi, da je pritožba med drugim prepozna, jo s sklepom zavrže (drugi odstavek 240. člena ZUP). Iz ugotovitev dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je bil tožniku vročen sklep o izvršbi 5. 10. 2013 s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP in da se je 8-dnevni rok za pritožbo iztekel 14. 10. 2013. Zato je tožnikova pritožba vložena 27. 11. 2013 prepozna, saj je bil zamujen 8-dnevni rok po drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. Ker je po povedanem prvostopenjski organ pravilno ugotovil datum vročitve sklepa o davčni izvršbi in ugotovil, da je pritožba, ki je predmet tega spora, vložena prepozna (27. 11. 2013), je imel podlago v določbi drugega odstavka 240. člena ZUP za zavrženje pritožbe.

Ob takem stanju stvari se sodišče z vsebinskimi ugovori ne sme ukvarjati, saj gre za procesne sklepe. Zato sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da o vsebini tudi nista odločala upravna organa, saj za to davčna organa tudi nista imela pooblastila.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev postopka, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.