5. 6. 2012

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba OGP Kanal ob Soči, d. o. o., Kanal, ki jo zastopajo Ivan Makuc, Aleksandra Leban in Katja Šorli Peternel, odvetniki v Tolminu, na seji 5. junija 2012

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 388/2011 z dne 26. 1. 2012 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče ponovno odločilo o reviziji toženih strank zoper sodbo Višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v delu, v katerem je to ugodilo zahtevku pritožnice (v pravdi tožeče stranke) na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, na dopustitev parcelacije tega dela nepremičnine ter na naknadno izstavitev primerne listine za vknjižbo lastninske pravice pritožnika na novonastali parceli. Prvo odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009) je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 86/11). Vrhovno sodišče je pri ponovnem odločanju reviziji toženih strank ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje v upoštevnem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek pritožnice zavrne. V obrazložitvi je pojasnilo, da je pritožnica na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL) leta 1997 postala lastnica sporne nepremičnine. Upravni organ naj bi jo v denacionalizacijskem postopku "de facto" razlastninil tako, da je sporno nepremičnino vrnil toženima strankama. Upravna odločba naj bi postala pravnomočna, pritožnici pa naj bi se odrekel položaj stranke v denacionalizacijskem postopku. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je njegova razveljavljena sodba temeljila na stališču, da pravnomočna denacionalizacijska odločba, s katero je bilo (med drugim) sporno zemljišče vrnjeno v last pokojnemu pravnemu predniku toženih strank, ne preprečuje, da pravdno sodišče na podlagi drugače ugotovljenih dejstev, ki jih zajemajo objektivne in časovne meje pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, odloči, da je lastnik tega zemljišča tretja oseba, ki ni sodelovala v upravnem postopku. Po oceni Vrhovnega sodišča se je namreč z denacionalizacijsko odločbo odločilo o vprašanju lastninske pravice na sporni nepremičnini kot o predhodnem vprašanju – to pa naj bi pomenilo, da se sme o vprašanju lastnine kot o glavnem vprašanju odločati tudi na matičnem področju (v civilnem postopku). Vrhovno sodišče meni, da bi zavrženje tožbe pritožnice v takem primeru pomenilo nedopusten odvzem pravice do sodnega varstva. Denacionalizacijski postopek naj ne bi predstavljal ustreznega foruma za razreševanje lastninskopravnih razmerij. Vrhovno sodišče je nadalje obširno pojasnilo, na katerih načelih je še slonela njegova razveljavljena sodba št. II Ips 705/2007 (varstvo človekovih pravic pritožnice, omejitev učinka pravnomočne upravne odločbe na osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, potreba po izjemnem odstopu od spoštovanja materialne pravnomočnosti). Poudarilo je, da "kadar priznane pravice in naložene obveznosti presegajo meje pravne sprejemljivosti, je potrebno oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje". Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin v odločbi št. Up-457/09 takšno oceno podalo (da namreč prevlada načelo pravnomočnosti). Zato je sledilo tej oceni in zavrnilo lastninski zahtevek pritožnice.

2.Pritožnica izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča očita kršitve 2., 14., 15, 22., 23. in 33. člena Ustave. Podaja obširen povzetek teka postopka pred rednimi sodišči in svojih pogledov na zgodovino lastninskih sprememb glede sporne nepremičnine. Pritožnica navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena, kar naj bi bila kršitev človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da z denacionalizacijsko odločbo toženima strankama ni bilo vrnjeno celotno zemljišče s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, temveč le poslovna stavba, stoječa na tem zemljišču. Vrhovno sodišče naj bi to dejstvo spregledalo, napačno razlagalo odločbo upravnega organa, in s tem poseglo v pritožničino človekovo pravico iz 33. člena Ustave. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave in načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Z izpodbijano sodbo naj bi bila pritožnica postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s toženima strankama.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, ampak izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku ustavne pritožbe torej Ustavno sodišče ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Zaradi tega se ne more opredeliti do očitkov pritožnika, da naj bi bil kršen 33. člen Ustave s tem, ker je Vrhovno sodišče napačno štelo, da je z denacionalizacijsko odločbo toženima strankama bilo vrnjeno celotno zemljišče s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, ne pa le poslovna stavba. Po vsebini namreč ne gre za očitek, da je Vrhovno sodišče sprejelo kakšno pravno stališče, ki je v neskladju s človekovo pravico do zasebne lastnine, pač pa zgolj za očitek, da je napačno razlagalo pomen konkretne odločbe o denacionalizaciji.

4.Prav tako ni mogoče vsebinsko obravnavati pritožnikovih trditev o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. V postopku z ustavno pritožbo lahko pritožniki uveljavljajo le kršitev človekovih pravic, ne pa ustavnih načel. Kolikor pa pritožnik svoje trditve o neenakopravnem obravnavanju opira (tudi) na drugi odstavek 14. člena Ustave, tem očitkom ni mogoče pritrditi. Za utemeljitev kršitve načela enakosti pred zakonom namreč ne zadošča, da se pritožnik ne strinja s tem, da mu sodišče ni razsodilo v prid.

5.Pritožnik meni, da sta bili njegovi pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva prizadeti s tem, da sodba Vrhovnega sodišča ni obrazložena. Te navedbe je treba obravnavati z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj je eden elementov te pravice tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi, s katero sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Vendar izpodbijana sodba tej ustavni zahtevi zadosti. Vrhovno sodišče je ustavnemu jamstvu obrazloženosti zadostilo s tem, da je v 12. točki svoje sodbe pojasnilo, da v konfliktu med pravnimi položaji pritožnika in toženih strank sledi tehtanju Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-457/09. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča (ki je bila vročena pritožniku in tudi javno objavljena) izhajajo razlogi, zakaj je v sporu glede lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, treba dati prednost toženima strankama.[2] Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica stranke iz 22. člena Ustave ni kršena zgolj s tem, da se sodišče sklicuje na razloge iz svoje prejšnje odločbe in pravnega mnenja.[3] To velja tudi za primer, ko se sodišče sklicuje na javno objavljeno in/ali stranki vročeno odločitev Ustavnega sodišča. Zato očitkom pritožnika ni mogoče pritrditi.

6.Pritožnik sploh ne utemelji, zakaj bi bil z izpodbijano sodbo kršen 15. člen Ustave, zato te trditve senat ni mogel preizkusiti.

7.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

8.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

Opombe

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča namreč logično izhaja, da pritožnik leta 1997 ni mogel na podlagi ZLNDL postati lastnik dela nepremičnine s parc. št. 180/6, k. o. Kanal. ZLNDL namreč ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). Na njegovi podlagi nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov (prvi odstavek 3. člena ZLNDL). Ker sta toženi stranki leta 1993 originarno postali lastnici sporne nepremičnine na podlagi pravnomočne oblikovalne odločbe o denacionalizaciji, pritožnik štiri leta kasneje ni mogel na podlagi navedenih določb ZLNDL postati lastnik iste nepremičnine, ki že ni bila več v družbeni lastnini, na njej ni več imel pravice uporabe, poleg tega pa je že bila predmet lastninjenja po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – ZDen).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 85). V navedenem primeru je bila odločitev, na katero se je sodišče sklicevalo, sprejeta v predhodnem stadiju istega postopka, pritožnik pa ni navajal, da je v reviziji navedel kakšne nove razloge.