Jedro

Pravno varovani interes upnika je v izvršitvi s sodno odločbo ugotovljene obveznosti, zato upnika pri uporabi pravice iz 269. člena OZ omejuje načelo prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v N., opr. št. P 99/2002 z dne 15.2.2005, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K., opr. št. I Cp 343/2005 z dne 24.5.2005. dolžniku D.M. naložilo, da v dodatnem roku osmih dni od prejema sklepa upniku G. d.o.o., A., oz. sedaj, L.K., pri nepremičnini parc. št. 432/247 k.o. S., vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da vgradi v vhodna vrata gostinskega objekta na naslovu A. ključavnice, ki so bile vgrajene pred motitvenim dejanjem ali pa izroči upniku ključe novih ključavnic in mu omogoči nemoten vstop v objekt na naslovu A. ter njegovo nadaljnjo uporabo. V primeru, da dolžnik v danem roku zahtevane obveznosti ne bo izpolnil, mora upniku za vsak zamujeni dan od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, plačati sodne penale v višini 50.000,00 SIT (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžnik dolžan povrniti upniku stroške postopka v znesku 39.196,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, v roku 8-ih dni.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter upnikov predlog zavrne. V pritožbi opozarja, da sklep o plačilu sodnih penalov ni sklep o izvršbi. Ker je zoper takšen sklep dovoljena pritožba, mora biti sklep tudi obrazložen, tudi glede višine določenih penalov. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo upnikovega predloga glede višine sodnih penalov,in ker v izpodbijanem sklepu razlogov o okoliščinah, ki utemeljujejo določitev sodnih penalov v predlagani višini ni, v tem obsegu preizkus ni možen in je sodišče prve stopnje že s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V zvezi z višino penalov navaja, da bi moralo sodišče z analogno uporabo 4. in 5. odst. 226. člena ZIZ omejiti skupno višino zagroženih sodnih penalov, pri odmeri dnevnega zneska pa bi moralo upoštevati tudi pomen dejanja in druge okoliščine primera. Sama višina določenih sodnih penalov je določena arbitrarno in nesorazmerna z obveznostjo, določeni sodni penali pa že v enem mesecu presežejo znesek mesečne najemnine za poslovni prostor, kot bi ga moral upnik plačevati na podlagi sklenjene pogodbe, pa ga ni plačeval, zaradi česar je prišlo do sodne odpovedi najemne pogodbe, postopek pa še ni končan. Nadalje navaja, da je postala izpolnitev obveznosti po pravnomočnem sklepu naknadno nemogoča. Pritožnik je po prejemu sklepa s strani višjega sodišča govoril s predstavnikom družbe G. d.o.o, vendar le-ta ni pokazal nobenega zanimanja več in se o izpolnitvi sklepa ni želel pogovarjati s pritožnikom. Navaja, da je aktivno legitimirana za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov oseba, katere nedenarna terjatev je ugotovljena s pravnomočno odločbo, kot to določa 269. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Iz pravnomočnega sklepa o motenju posesti izhaja, da je bila tožeča stranka družba G. d.o.o.. Pred vložitvijo zahteve za določitev sodnih penalov (in celo pred pravnomočnostjo sklepa) pa je bila družba G. d.o.o. na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij izbrisana iz sodnega registra s sklepom Srg št. 2005/00387 z dne 20.4.2005. Ker je tožnik iz motenjske pravde prenehal obstajati, tudi L.K. kot nekdanji družbenik izbrisane družbe ni aktivno legitimiran ne za vložitev predloga za izvršitev sodne odločbe in tudi ne za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov. Izvršitev sklepa o izvršbi je objektivno nemogoča zaradi dejanskih ovir, nastalih na strani tožnika, saj le ta ne obstoji več. Objekt je imela nekdaj v uporabi družba G. d.o.o. zaradi opravljanja gostinske dejavnosti, zato je nadaljnja uporaba objekta, kot jo določa izpodbijani sklep, s strani sedanjega upnika L.K. nemogoča. Slednji namreč ne opravlja nobene dejavnosti, nedenarna terjatev nanj ni prešla in je izpolnitev v nadaljnjem roku osmih dni, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, objektivno nemogoča že zaradi spremenjenih okoliščin na strani samega upnika oz. prej tožnika. Zato meni, da upnik L. K. ni materialnopravno legitimiran za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov. Nadalje navaja, da je sodišče pri odločanju o upnikovi zahtevi dolžno ugotoviti ne le, ali obstajajo vse zakonske predpostavke, ki jih vsebuje 269. člen OZ, temveč mora ugotoviti tudi, ali stranka svoje pravice ne zlorablja. Sodni penali z vidika upnika namreč predstavljajo zanj dodatno možnost, kako priti do izvršitve s sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti, poleg izvršilnega postopka, ki je prvenstveno namenjen uveljavitvi pravnomočne odločbe. Pravno varovani interes upnika je v izvršitvi osnovne, s sodno odločbo ugotovljene obveznosti. Upnik mora zato svojo pravico iz 269. člena OZ izvrševati v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z njenim namenom. Zato je v nasprotju s pravno varovanim interesom upnika doseči izpolnitev obveznosti, če z uporabo instituta sodnih penalov pride do spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost. Ker je po motenjski pravdi prišlo do spremembe, saj družba G. d.o.o. ne obstoji več, je to bilo vzrok temu, da predlog za izvršbo ni bil in dejansko niti ni mogel biti vložen. Upnik ima pravico dati predlog za določitev penalov vse dokler ima pravico zahtevati izvršbo. Če pa upnik predlaga izvršbo, izgubi pravico do predlaganja penalov. Upnik ima namreč pravico izbirati med izvršbo in penali. Ker je povsem jasno, da zaradi izbrisa družbe G. d.o.o. ta kot upnik nima več pravice zahtevati izvršbe pravnomočnega motenjskega sklepa, je nekdanji družbenik družbe vložil predlog za določitev penalov, da bi tako prejel denar s strani dolžnika in na ta način je zlorabil pravico do sodnih penalov. Prav zaradi možnosti zlorabe sodnih penalov se ti odrejajo takrat, ko praviloma ni mogoča nadomestna izpolnitev. V konkretnem primeru se je L.K. zavedal, da izpolnitev izvršilnega naslova ni mogoča že zaradi spremenjenih okoliščin na njegovi strani oz. na strani družbe G., saj je prenehala obstajati. Ker L.K. kot fizična oseba nima aktivne legitimacije za predlog za izvršbo, tudi ne upoštevaje 429. člen ZPP, saj je rok že potekel, je z uporabo instituta sodnih penalov skušal priti do spremembe nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost, kar pomeni, da je zlorabil svojo pravico. Pritožba še navaja, da je sodišče ugodilo zahtevi nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, ne da bi kakorkoli dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj. Sodišče je tako ravnalo v nasprotju s 24. členom ZIZ. Sicer pa dokazuje z listino, da je že vse od 1.7.2002 prostor oddan v najem družbi E. d.o.o. in je sedaj ona posestnik prostorov in ključev, tako da je po dolžniku izpolnitev obveznosti objektivno nemogoča. Na dolžnikovo pritožbo je odgovoril upnik po pooblaščencih in predlaga, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišče prve stopnje. Navaja, da je izpodbijani sklep dovolj prepričljiv in obrazložen, tako da pritožbeni očitek, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Višina sodnih penalov je bila utemeljena že z upnikovim predlogom, sodišču prve stopnje pa se je višina zdela primerna in je iz tega razloga tudi dolžniku naložilo v plačilo penale v takšni višini. Neutemeljene so dolžnikove navedbe, da naj bi višina določenih sodnih penalov bila določena zgolj arbitrarno in naj bi bila nesorazmerna z obveznostjo. Res je, da določeni sodni penali sorazmerno kmalu presežejo mesečno najemnino, vendar je penale potrebno šteti kot denarno kazen, ki jo je dolžnik dolžan trpeti v primeru neizpolnitve izvršljive sodne odločbe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori v zvezi s pomanjkanjem aktivne legitimacije na strani upnika. Upnik je kot družbenik družbe G. d.o.o. aktivno legitimiran v tem izvršilnem postopku. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi s tem, da naj bi bila izvršitev sklepa objektivno nemogoča zaradi dejanskih ovir, nastalih na strani upnika, ker ta ne obstoji več. V zvezi s tem je bilo v odgovoru že predhodno povedano. Zakon o gospodarskih družbah natančno določa pravno nasledstvo in v konkretnem primeru je L.K., kot družbenik pravni naslednik G. d.o.o. Nanj je zato prešla terjatev in je tako tudi legitimiran za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba opozarja na določbo 269. člena OZ, po kateri je aktivno legitimirana za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov oseba, katere nedenarna terjatev je ugotovljena s pravnomočno odločbo. Iz izreka izpodbijanega sklepa, ko citira pravnomočni sklep, ki je v obravnavani zadevi podlaga zahteve za določitev sodnih penalov (sklep Okrajnega sodišča v N., opr. št. P 99/2002 z dne 15.2.2005, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K., opr. št. I Cp 343/2005 z dne 24.5.2005) izhaja, da je kot tožnik nastopala družba G. d.o.o., A., sedaj "L.K.". Take spremembe na upnikovi strani pa sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, izpodbijani sklep o tem nima nobene obrazložitve, zato je pritožbenemu sodišču onemogočeno odgovoriti na pritožbene navedbe. Dolžnik v pritožbi namreč navaja, da je bila družba G. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, ter da L.K. kot nekdanji družbenik izbrisane družbe ne opravlja nobene dejavnosti, niti ni izkazal, da bi nedenarna terjatev prešla nanj, ter še, da je od 1.7.2002 dalje prostor oddan v najem družbi E. d.o.o., ki je posestnik prostorov in ključev, zato po mnenju pritožbe L.K. ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo, niti zahteve za določitev sodnih penalov, pa tudi izpolnitev obveznosti po dolžniku je objektivno nemogoča. Družbenik družbe, ki je prenehala obstajati po skrajšanem postopku, je sicer pravni naslednik družbe tudi na aktivni strani, o tem se je sodna praksa že izrekla, vendar pritožba opozarja tudi na druge predhodno navedene okoliščine, v povezavi z načelom prepovedi zlorabe pravic v skladu s 7. členom OZ, glede na zatrjevano neizvršljivost pravnomočnega motenjskega sklepa, ker naj bi izpolnitev obveznosti postala naknadno nemogoča. Drži namreč, da mora sodišče pri odločanju o zahtevi za določitev sodnih penalov, poleg obstoja zakonskih predpostavk za določitev sodnih penalov (s pravnomočno odločbo ugotovljen obstoj nedenarne terjatve, dolžnikova zamuda z izpolnitvijo obveznosti, primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti, grožnja s plačilom sodnih penalov v višini, ki bo na dolžnika vplivala, da bo izpolnil obveznost, ter da upnik še ni predlagal izvršbe na podlagi pravnomočne odločbe ) ugotoviti tudi, ali upnik pri tem ne zlorablja svoje pravice. Pravno varovani interes upnika je namreč v izvršitvi s sodno odločbo ugotovljene obveznosti, zato upnika pri uporabi pravice iz 269. člena OZ omejuje načelo prepovedi zlorabe pravic in pritožba ima prav, ko opozarja, da z uporabo instituta sodnih penalov ne more priti zgolj do spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v denarno obveznost oz. v nedogled trajajočo denarno obveznost. Utemeljeno pritožba tudi opozarja, da tudi v primeru utemeljenosti vložene zahteve za določitev sodnih penalov, mora biti sklep o določitvi sodnih penalov obrazložen. Sodišče mora presoditi predlog upnika glede višine sodnih penalov. Razlogov o okoliščinah, ki utemeljujejo določitev sodnih penalov v predlagani višini ni, zato preizkus izpodbijanega sklepa tudi v tem delu ni mogoč. Vse ugotovljene bistvene kršitve so narekovale pritožbenemu sodišču, da je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) z napotki, ki izhajajo že iz razlogov tega sklepa. Zaradi razveljavitve sklepa o določitvi sodnih penalov (1. točka izreka) je moralo sodišče druge stopnje posledično razveljaviti tudi sklep o stroških (2. točka izreka) ter je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).