Jedro

Iz vsebine poštnih pošiljk izhaja, da je tožeča stranka navedena na ovojnicah kot pošiljatelj in na naročilnicah kot naslov, kamor je treba le-te vrniti. V razmerju do potrošnika je torej bila tožeča stranka pošiljatelj in naslov, na katerega se potrošniki obračajo s svojimi naročili oziroma prijavami za sodelovanje v nagradni igri. Glede na to je bila tožeča stranka v razmerju do potrošnika izvajalec predmetne poslovne prakse in je bil torej inšpekcijski ukrep pravilno izrečen tožeči stranki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je tržni inšpektor tožeči stranki prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in jo pravna oseba izvaja s tem, da potrošnikom pošilja poimensko naslovljene pisemske ovojnice, v katerih z obljubljanjem visokih nagrad nedopustno vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelkov pravne osebe po priloženi ponudbi, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje upnikov.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tržni inšpektor opravil pregled vsebine pisemskih pošiljk, ki mu jih je posredovala prijaviteljica, na osnovi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v njih ustvarila lažen vtis, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja (naročila izdelkov iz letaka ...“ in kataloga izdelkov „...“) dobil visok znesek denarja in sicer 11.000,00, 900,00 in 300,00 EUR. Z uporabo terminologije, ki je navedena v pisemski pošiljki, se nedopustno vpliva ali bi lahko vplivalo oziroma bi utegnilo bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z odločitvijo o naročilu izdelkov iz prej navedenega letaka oziroma kataloga izdelkov, kar bi lahko povzročilo, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, torej o nakupu izdelka, ki je sicer ne bi sprejel. Iz tega izhaja, da je pravna oseba A., d.o.o. pri vseh navedenih reklamnih sporočilih uporabila agresivno poslovno prakso, ki je prepovedana, saj ustvarja lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom. Glede na to, da je bilo na pisemskih ovojnicah navedeno B., d.o.o., p.p. ... oziroma C., d.o.o., p.p. ... pa potrošnik upravičeno meni, da je pošiljatelj pisemske pošiljke pravna oseba A., d.o.o. Prvostopni organ zaključuje, da je pri zgoraj navedenih reklamnih sporočilih tožeča stranka uporabila agresivno poslovno prakso, ki je prepovedana, tržni inšpektor pa ugotavlja, da zavezanec agresivno poslovno prakso vedno znova uporablja in da jo bo uporabljal tudi v bližnji prihodnosti. Pri svoji odločitvi se je organ skliceval na 4. in 8. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in izdal odločbo o prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse na podlagi določbe 12. člena ZVPNPP.

3. Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je njeno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi pritrjuje prvostopnemu organu, da je z zgoraj opisanim tožeča stranka izvajala agresivno poslovno prakso.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je bil ukrep izrečen pravemu zavezancu, torej ali je tožeča stranka pasivno legitimirana za prejem prepovedi, kot je zapisana v izpodbijani odločbi. Navaja, da bi moral prvostopni organ za ugotovitev dejanskega stanja o tem, kdo je sestavljalec reklamnega gradiva po uradni dolžnosti v celoti raziskati dejansko stanje in ugotoviti materialno resnico, saj zgolj domneva ne zadošča za izdajo odločbe. Ker ne na prvi ne na drugi stopnji niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, gre po njenem mnenju tudi za absolutno bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. S sklepom št. II U 498/2019-8 z dne 7. 9. 2022 je sodišče v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso, pri čemer je kot sporno izpostavljeno vprašanje, ali je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec v obravnavani zadevi. Navedeno pomeni, da gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno zadevo, zato je sodišče sklenilo, da bo o zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

8. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavno. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v vse listine, ki so bile uporabljene v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom, med njimi tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in družbo D., d.o.o. z dne 3. 1. 2018, pogodbo o izvajanju storitev prenosa naslovljene direktne pošte št. 2/80-1394/1-2017/PL med tožečo stranko in E., d.o.o. z dne 2. 4. 2017, pogodbo o opravljanju poštnih in ostalih storitev št. 2/80 – 1393/1-2017/PL z dne 2. 4. 2017 ter ostale priloge sodnega spisa.

9. Materialnopravna podlaga predmetne odločitve je v ZVPNPP. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje: povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

10. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene opredeljuje 10. člen ZVPNPP. Ta v 8. točki določa, da šteje za agresivno poslovno prakso, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja ali dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

11. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

12. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena. Iz obširnih dejanskih ugotovitev prvostopnega organa izhaja, na kakšen način je tožeča stranka v poslanih poštnih pošiljkah nagovarjala stranke, kar med strankama ni sporno, in sodišče v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožeča stranka s svojimi oglasnimi sporočili, poslanimi po pošti ustvarila lažen vtis, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja (naročilom izdelkov iz letaka „...“ in kataloga izdelkov „...“) dobil visok znesek denarja. Vsebina pisemskih pošiljk (Uradno; Pomembno osebno obvestilo; Skupni znesek dobitkov 11.900 € zagotovljeno; Ga. A. A. 10 000 €; ga. A. A. 600 €; ta dokument je ekskluziven in je osebno rezerviran za ga. A. A. iz mesta ...; sedaj že podeljena nagrada tukaj imenovani osebi; gospa A. A., zares te dobitnica darilnega bona; finančna garancija...) nedopustno vpliva ali bi utegnila vplivati oziroma bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z odločitvijo o naročilu izdelkov iz zgoraj navedenih letakov, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Potrošniki bi zaradi vsebine zgoraj navedenih sporočil utegnili biti oškodovani, saj bodo z naročilom izdelkov izpostavljeni stroškom.

13. Z zgoraj navedenim je bil namreč pri potrošnikih lahko ustvarjen lažen vtis, da so že dobili nagrado, čeprav je dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado vključevalo najmanj plačilo poštnine (8. točka 10. člena ZVPNPP). Na ta način je bila bistveno zmanjšana svoboda izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z nakupom ponujenih izdelkov, zaradi česar je lahko potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

14. Zgoraj navedena dejstva med strankami niso sporna. Sporno je, ali je bila tožeča stranka utemeljeno obravnavana kot inšpekcijska zavezanka. Trditev tožeče stranke je, da tožeča stranka ne prodaja, niti ne reklamira izdelkov in tudi predmetnih ni. Tožeča stranka ima sklenjeno pogodbo z družbo D., ltd., katera pripravi in tožeči stranki izroči zaprte pisemske ovojnice in jih tožeča stranka posreduje dalje preko E., d.o.o. Tožeča stranka nima vpogleda v vsebino ovojnic in ne ve, kaj je v njih, niti ne sme v ovojnice pogledati. V zvezi s tem je predlagala poizvedbe pri navedeni družbi, saj meni, da sama ni pasivno legitimirana v tem postopku. Edina njena obligacija je, da posreduje pakete, ki jih prejme, naslovnikom in da prejeta naročila posreduje naročniku družbi D., ltd. Gre za obdelavo podatkov naročil, sprejem telefonskih naročil, pripravo in hrambo paketov in tiskovin pred pošiljanjem naslovniku, obdelavo in hrambo zavrnjenih paketov, obdelavo reklamacij, dajanje pisnih in ustnih informacij v zvezi s poslovanjem naročnika ter storitev oglaševalne agencije na območju Republike Slovenije

15. Predmet presoje v tem upravnem sporu je inšpekcijski ukrep izrečen po 12. členu ZVPNPP. Po tej določbi pristojni organ, kadar ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročil oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

16. Glede na citirane določbe ZVPNPP je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, da je namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena tega zakona, varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Izreče se podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva. Za odločitev v predmetni zadevi je tako nebistvena morebitna krivda tožeče stranke za zgoraj opisano obliko poslovanja in okoliščina, ali je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino poštnih pošiljk1. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zgoraj opisane poštne pošiljke pošiljala potrošnikom, glede na citirane določbe ZVPNPP pa je to zadostna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa o prepovedi uporabe takšne nepoštene poslovne prakse, ker bi ta lahko povzročila oškodovanje potrošnikov.

17. Na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, kakšen je poslovni oziroma pogodbeni odnos med tožečo stranko in družbo D., d.o.o., za katero tožeča stranka zatrjuje, da je bil organizator predmetne nagradne igre. Za odločitev je bistveno, da iz vsebine poštnih pošiljk izhaja, da je tožeča stranka navedena na ovojnicah kot pošiljatelj in na naročilnicah kot naslov, kamor je treba le-te vrniti. V razmerju do potrošnika je torej bila tožeča stranka pošiljatelj in naslov, na katerega se potrošniki obračajo s svojimi naročili oziroma prijavami za sodelovanje v nagradni igri. Tudi iz 1. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in družbo D., d.o.o., ki jo je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku, izhaja, da je tožeča stranka (med ostalim tudi) sprejemala telefonska naročila, obdelovala reklamacije ter dajala pisne in ustne informacije v zvezi s poslovanjem naročnika, torej družbe D., d.o.o., na območju ... (kar tožeča stranka v tožbi izrecno priznava). Glede na to je bila tožeča stranka v razmerju do potrošnika izvajalec predmetne poslovne prakse in je bil torej inšpekcijski ukrep pravilno izrečen tožeči stranki.

18. Tožeča stranka s tožbenimi navedbami, da z vsebino pošiljk ni bila seznanjena, pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Zgoraj je obrazloženo, da pošiljanje predmetnih pošiljk šteje za agresivno in s tem nepošteno poslovno prakso, na izrek inšpekcijskega ukrepa pa krivda izvajalca takšne poslovne prakse ne vpliva. Inšpekcijski ukrep je izrečen zaradi varstva potrošnikov, vsa ostala eventualno sporna vprašanja pogodbenih partnerjev, ki so udeleženi pri takšni poslovni praksi, pa rešujejo ti med seboj.

19. Tožeča stranka je v postopku pred upravnim organom in v tem upravnem sporu predložila še zgoraj citirani pogodbi, sklenjeni s E., d.o.o., iz katerih izhaja, da je bila tožeča stranka naročnik dostave paketov in drugih pošiljk, kar potrjuje, da je bila tožeča stranka pošiljatelj predmetnih pošiljk in s tem inšpekcijski zavezanec v predmetni zadevi.

20. Ob tem sodišče dodaja, da se od udeležencev v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne (kar je treba razumeti tudi gospodarske oziroma poslovne) dejavnosti pričakuje, da ravnajo z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Naloga subjektov na trgu je namreč, da v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka skrbijo za to in ravnajo tako, da pri tem ne izvajajo nepoštene poslovne prakse, torej prakse, ki lahko pomeni oškodovanje potrošnikov. Kot je že pojasnjeno morebitna (ne)krivda tožeče stranke na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, poslovni partnerji, udeleženi pri tem poslu, pa morajo morebitna sporna vprašanja, rešiti zunaj predmetnega postopka.

21. Sodišče je v tem upravnem sporu izvedlo vse s strani tožeče stranke predlagane dokaze, iz zgoraj obrazloženega pa izhaja, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno za odločitev, zato tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, da je bilo s tem poseženo v njene ustavne pravice ne more biti uspešna. V postopku je bilo s stopnjo zanesljivosti ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v razmerju do potrošnika izvajalec predmetne poslovne prakse, zato ji je bil pravilno izrečen predmetni inšpekcijski ukrep in za pravilnost in zakonitost predmetne odločitve poizvedbe pri pogodbenem partnerju tožeče stranke niso bile potrebne.

22. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

23. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Da je šlo za nagradno igro in obljubo nagrade je sicer razvidno že iz pisemskih ovojnic, prav tako je na njih naveden pošiljatelj – tožeča stranka.