Jedro

Iz ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil sporni denarni znesek, da je bil denar izročen z namenom zagona gostilne, da je bil v ta namen tudi porabljen in da je v novem lokalu delal tudi toženec, še ne izhaja nujno sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik vložil denar, toženec pa delo in znanje. Za tako presojo manjka še ugotovitev o dogovoru glede (ne)vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče je zato njun skupen namen pravilno ugotavljalo z vključitvijo še drugih okoliščin, ki so kazale na to, kakšen je bil njun dogovor ob izročitvi spornega denarnega zneska. V to presojo je pravilno vključilo tudi ravnanja pravdnih strank po sklenitvi dogovora. Ker je tožnik dokazal, da sta se s tožencem dogovorila za vračilo izročenega denarnega zneska, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, s sodbo pa ugodilo zahtevku, da je toženec dolžan tožniku plačati 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 in da mu je dolžan povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zmoten zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posojilna pogodba. Pravilen bi bil sklep, da je bila sklenjena ustna družbena pogodba.

Ni sporno, da je toženec tožniku v dveh delih izročil 25.000 EUR in da je toženec navedeno položil na račun F. d. o. o., v okviru katere je pričela obratovati G., da je bil denar izročen z namenom, da se porabi za zagon in obratovanje gostinskega lokala, in da je v njem delal toženec. Navedeno potrjuje dogovor, da bo tožnik vložil denar, toženec pa znanje in delo.

Zmotne so ugotovitve, da stranki nista soglasno odločali o zadevah družbe – uporabi dobička in drugih koristi ter o pokrivanju izgube. O tem je sodišče sklepalo na podlagi ravnanj pravdnih strank po sklenitvi pogodbe. Dejstvi, da se je toženec sam odločil za zaprtje lokala in sam poplačal izgubo, lahko pomenita le to, da so se odnosi med pogodbenikoma po sklenitvi pogodbe spremenili. Običajno je, da posamezniki ob izgubi bežijo od odgovornosti. Pričetek njunega sodelovanja je temeljil na medsebojnem zaupanju. Na podlagi toženčevih izkušenj sta oba verjela v uspeh G. Iz tega razloga sta se dogovorila, da bo po začetku obratovanja G. toženec zaposlil tožnika. V tem je bil razlog za odsotnost dogovora o roku vračila. V okviru družbeništva je tožnik opravil mnoge naloge. Vse tožnikove aktivnosti je sodišče zmotno ovrednotilo kot prostovoljno pomoč, ki kaže le na tožnikovo sodelovanje pri obratovanju, ne pa na skupno upravljanje oziroma odločanje. Listinski dokazi potrjujejo, da je sodeloval in soodločal pri finančnem upravljanju ter pri marketinških aktivnostih in da je imel dostop do elektronskega naslova, tako da je lahko enako kot toženec komuniciral s tretjimi v imenu in za račun G. Navedeno potrjuje, da je imel tožnik možnost (so)odločanja in da sta G. upravljala skupno in enakopravno, vsak s svojimi znanji in zmožnostmi. Nelogično je sklepanje sodišča, da je zgolj delitev na kuharske in organizacijske zadolžitve pomenila, da do ustne družbene pogodbe ni prišlo. Še bolj neživljenjsko je naziranje, da je tožnik kot posojilodajalec tožencu pomagal zgolj zato, ker so bili prijatelji in je kot brezposeln "negostinec" imel čas, da preživi v G. vsaj štiri dni na teden. Katera brezposelna oseba si pri materi izposodi 25.000 EUR, s katerimi bi lahko dostojno živela vsaj dve leti in si vmes iskala svojim zmožnostim primerno zaposlitev, zato da jih posodi tretji osebi, pri kateri nato brezplačno pomaga? Iz navedenih razlogov je toženec predlagal zaslišanje računovodkinje A. A., dostavljavca kave B. B. ter C. C. in D. D., uslužbencev F. d. o. o., ki bi vedeli izpovedati, da so bodisi kot izvajalci, bodisi kot zaposleni, bodisi kot dobavitelji pravdni stranki šteli za družbenika in poslovna partnerja, saj sta tudi na zunaj delovala kot taka. Zavrnitev dokaznih predlogov z razlogom, da je bila že na podlagi drugih dokazov ugotovljena neka oblika sodelovanja med pravdnima strankama, ki se je kazala tudi navzven, in da zaslišanje teh prič ni bilo potrebno, ker niso bile prisotne ob dogovarjanju med pravdnima strankama, je protiustavna in nezakonita.

Poleg navedenega že neprerekana navedba, da je tožnik štirikrat tedensko brez plačila v G. jedel in pil, kaže na njegovo odločujočo – družbeniško vlogo. Tudi zato je vprašljiva verodostojnost tožnika in njegovih sorodnikov, zainteresiranih za izid spora. Še bolj problematična je ocena teh izpovedb kot verodostojnih kljub temu, da je tožnik neresnično zatrjeval, da so bile navzoče pri dogovorih med njima, same pa so to zanikale. Neenakopravno obravnavanje pravdnih strank je še očitnejše. Tožnikove priče, ki niso bile navzoče pri dogovorih, so bile zaslišane, toženčeve pa ne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da je tožnik tožencu izročil 25.000 EUR v dveh zneskih in v gotovini in da je toženec oba zneska položil na račun družbe F. d. o. o., katere edini družbenik je bil on. Sporno je, ali sta se dogovorila, da bo toženec enak denarni znesek vrnil (kar je trdil tožnik) ali pa je za tožnikov vložek v partnersko sodelovanje pravdnih strank v gostilni G., ki je delovala v okviru toženčeve družbe (kar je zatrjeval toženec).

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka in neenakega obravnavanja pravdnih strank, ki naj bi bila storjena z opustitvijo zaslišanja štirih prič. Predlog za zaslišanje računovodkinje, dostavljavca kave in dveh uslužbencev F. d. o. o., v okviru katere je delovala gostilna G., je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da bi priče vedele povedati o obliki sodelovanja med pravdnima strankama, kot se je kazala navzven, ta pa je potrjena že z drugimi dokazi in zato izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna. Sporna je vsebina njunega sodelovanja, toženec pa navedenih dokaznih predlogov ni utemeljeval s trditvijo, da bi bile navzoče pri njunem dogovarjanju in bi vedele povedati o načinu njunega medsebojnega dogovarjanja.

7. Pritožba pritrjuje ugotovitvi v sodbi, da bi predlagane priče potrdile toženčeve navedbe o tem, kako se je sodelovanje med pravdnima strankama kazalo navzven, in ne nasprotuje presoji, da so bile različne zatrjevane oblike sodelovanja pravdnih strank, kot se je kazalo navzven, dokazane z drugimi dokazi (ali pa sploh niso bile sporne). Prepričljivo je nadaljnje stališče v sodbi, da zunanji videz – kako so tretji videli to sodelovanje – za presojo o utemeljenosti toženčevega stališča, da sporni znesek ni bil posojilo, ampak vložek v skupni podjem, ni pomemben. Kršitev pravice do dokaza in s tem bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Neenakopravno obravnavanje pravdnih strank ni izkazano. Sodišče je izvedlo dokaze, ki so bili predlagani v zvezi z navedbami pravdnih strank o vsebini njunega dogovora, v katerem je bil izročen sporni denarni znesek. Ni izkazano, da bi bila odločitev o izvedbi dokazov, ki jih je predlagal tožnik, sprejeta na podlagi drugačnih okoliščin kot odločitev o dokazih, ki jih je predlagal toženec.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ocene o dokazanosti tožnikove trditve, da je sporni znesek predstavljal posojilo, in – na drugi strani – o nedokazanosti toženčeve trditve, da je šlo za tožnikov vložek v skupni podjem. Sodišče jo je utemeljilo z ugotovitvami, - da je o skupnem namenu mogoče sklepati na podlagi poteka njunih dogovarjanj, motivov, ciljev, pričakovanj in medsebojnih obveznosti, - da je tožnik izročil tožencu denar za zagon in obratovanje gostilne G., - da mu ga je izročil v zaupanju do njega, ki je temeljilo na prijateljskem razmerju z očetom, dejstvu, da je toženec dober kuhar in je tožnik verjel, da bo gostilna uspela, - da zaposlitve ni moč enačiti z družabništvom, - da je tožnik delal po navodilih in z vednostjo toženca in njegove partnerke, - da narava njegovih del ni bila v poslovodenju, ampak v vsakdanjih opravilih, prek katerih se je tožnik uvajal v delo in zanj ni bil plačan, - da ni odločal o zaprtju gostilne, niti ni sodeloval pri stroških zaprtja in izgubi, - da bi toženec lahko sklenil neformalni pisni dogovor, a tega ni storil. 10. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene. Dokazna ocena je strukturirana po posameznih sklopih pomembnih indicev, ki so potrditvah pravdnih strank kazali vsebino njunega sodelovanja. Znotraj teh je izvedena ocena posameznih dokazov, primerjava teh dokazov med seboj in ocena ravnanj vsake od strank v tem postopku. Presoja je sklenjena z oceno vseh indicev in ravnanj pravdnih strank tako med zagonom, obratovanjem in zaprtjem gostilne kot tudi v postopku. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da se sodišče o katerem od pomembnih vidikov izvedenega dokaza ali skupka dokazov ni izreklo. Pritožnik je izpostavil le okoliščine, ki naj bi govorile v prid njegovi tezi, ni pa jih ovrednotil v luči dopolnjujočih ugotovitev v sodbi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o nasprotnem, kot se zavzema sam. Že s tem svojim pomislekom jemlje težo. 11. Iz ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil sporni denarni znesek, da je bil denar izročen z namenom zagona gostilne, da je bil v ta namen tudi porabljen in da je v novem lokalu delal tudi toženec, še ne izhaja nujno sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik vložil denar, toženec pa delo in znanje. Za tako presojo manjka še ugotovitev o dogovoru glede (ne)vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče je zato njun skupen namen pravilno ugotavljalo z vključitvijo še drugih okoliščin, ki so kazale na to, kakšen je bil njun dogovor ob izročitvi spornega denarnega zneska. V to presojo je pravilno vključilo tudi ravnanja pravdnih strank po sklenitvi dogovora. Ni utemeljen pritožbeni pomislek, da bi bila tem okoliščinam dana prevelika teža. Toženec je imel možnost, da bi svojo trditev o samostojni odločitvi za zaprtje gostilne dopolnil s trditvijo o razlogih, zaradi katerih je ni sprejel skupaj s tožnikom, a tega ni storil. Sklicevanje na "splošno znano" dogajanje med izvrševanjem pogodbe in "običajno" ravnanje pogodbenih strank v pritožbi zato ne more imeti pomembne teže. 12. Tudi način sodelovanja pravdnih strank ob izročitvi in neposredno po izročitvi denarja, ki ga opisuje pritožba, še ne potrjuje toženčeve trditve o skupnem podjemu. Prepričljivosti tožnikove trditve, da je bil denar izročen kot posojilo, ne izključuje niti dogovarjanje o možnosti kasnejše tožnikove zaposlitve v toženčevem podjetju. Kot izhaja iz toženčeve izpovedbe, tožnikova zaposlitev niti ni bila dorečena, ampak sta se o tem šele pogovarjala.

13. V izpodbijani sodbi je sodišče ovrednotilo vsebino ravnanj, ki jih je tožnik po toženčevih navedbah izvršil v zvezi z obratovanjem gostilne, in jih ocenilo v povezavi s toženčevo izpovedbo in izpovedbo toženčeve partnerke o načinu sodelovanja med njima in tožnikom. Na tej podlagi je zaključilo, da ni izkazano, da bi tožnik kakršnekoli odločitve sprejemal sam ali v soglasju s tožencem. S ponovitvijo navedb o tožnikovih aktivnostih in oceno o neživljenjskosti nekaterih argumentov sodišča pritožba ne vzbudi dvoma o pravilnosti navedenega zaključka. Razlogi za tožnikove aktivnosti (želja po uspešnosti gostilne, ker bo tako najlažje dobil povrnjen posojeni denar in bo imel možnost za pridobitev zaposlitve) so izkustveno dovolj verjetni, da ne omajejo prepričljivosti dokaznega zaključka. Neprepričljivost pritožbenih razmislekov pa povečuje še dejstvo, da se ne opredeli do toženčeve izpovedbe, da je tožnik delal po njegovih navodilih in da mu je on odrejal delo.

14. Toženčeve trditve, da je šlo za skupen podvig, ne utemeljuje niti dejstvo, da je tožnik štirikrat tedensko v gostilni jedel in pil, ne da bi plačal. Pritožnik ni ovrednotil pomena tega dejstva v luči nespornih ugotovitev o tožnikovem sodelovanju pri obratovanju gostilne, za katerega ni prejemal plačila. Ob upoštevanju tega sklepanje na skupen podvig ni več edino možno, kot zatrjuje pritožnik.

15. Pritožbeni očitek o zmotnosti ocene o verodostojnosti izpovedb tožnikovih sorodnikov je tako splošen, da ga ni mogoče preizkusiti. Sicer pa iz povzetka izpovedb tožnikovih staršev in partnerke v sodbi ne izhaja, da pri dogovorih med pravdnima strankama sploh ne bi bile navzoče, ampak le, da je bila vsaka od njih navzoča pri nekaterih stikih. Navedeno ni v nasprotju s tožnikovo (splošno) navedbo, da so bili zraven pri dogovarjanjih med njima.

16. Ker je tožnik dokazal, da sta se s tožencem dogovorila za vračilo izročenega denarnega zneska, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.

17. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov tega postopka, dolžan pa jih je povrniti tožniku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikovi potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 559,98 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (750 točk x 0,60 EUR) in materialne stroške (15 točk x 0,60 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Priglašena stroška za pregled spisov in listin in za posvet s stranko sta vključena v sestavo odgovora na pritožbo. Drugačna obvezna razlaga Odvetniške tarife s strani organa Odvetniške zbornice, pristojnega za razlago tarife, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, sodišča ne zavezuje. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu in 299. členu Obligacijskega zakonika.